Utopični socializem: Razlika med redakcijama

Eden izmed pomembnejših pogojev za razvoj kritike kapitalizma je razvoj kapitalizma samega. Z drugimi besedami: dokler je še kapitalizem bil v svojih infantilnih obdobjih, dokler njegova razredna nasprotja še niso bila dokončno razvita in očitna, jih je bilo toliko težje kritizirati. To toliko bolj drži, če ostanki preteklega družbenega reda (tj. fevdalizma) še niso povsem izginili. Dokler same značilnosti kapitalistične produkcije še niso dosegle absolutne družbene prevlade, jih je težje ustrezno (znanstveno) kritizirati. To toliko bolj v obdobju, ko je kapitalizem pričel delati svoje prve korake ne le v Evropi, ampak celotni svetovni zgodovini<ref name=":0">https://www.marxists.org/archive/marx/works/1880/soc-utop/ch01.htm</ref>.

»Nezrelemu stanju kapitalistične proizvodnje, nezrelim razrednim odnosom so ustrezale nezrele teorije. (…) Šlo je za to, da se iznajde nov, popolnejši sistem družbenega reda (…). Ti novi socialni sistemi so bili že od vsega začetka obsojeni na to, da ostanejo utopija; čim bolj so jih njihovi zagovorniki izdelavali [sic!] v podrobnostih, tem bolj so se morali izgubljati v čistem fantaziranju«.<ref>{{Navedi (MEIDknjigo|title=Izbrana dela (IV,str.)|last=Engels|first=Friedrich|publisher=Cankarjeva založba|year=1977|isbn=|location=Ljubljana|page=593)|cobiss=}}</ref>.

Za primer, kako je zgodovinski razvoj kritike kapitalizma bil pogojen z razvojem samega kapitalizma, vzemimo tri večje utopične socialiste: [[Saint-Simon|Saint-Simona]], [[Charles Fourier|Fouriera]] in [[Robert Owen|Owena]].

Saint-Simon je živel v obdobju francoske revolucije, torej obdobju, kjer se je tretji stan bojeval proti prvemu (aristokraciji) in drugemu stanu (duhovščini); drugače rečeno, v obdobju buržoazne revolucije. Saint-Simonova družbena kritika je že razlikovala med »produktivnim« in »neproduktivnim« razredom, torej med razredom, ki producira družbeno bogastvo in razredom, ki ne dela, a si družbeno bogastvo prisvaja in živi v luksuzu. V kali je tako že vsebovala razlikovanje med producenti in izkoriščevalci<ref name=":0" />.

Ker pa je Saint-Simon deloval v obdobju francoske buržoazne revolucije, torej obdobju, v katerem je kapitalizem v Franciji bil šele v zametkih, je razred izkoriščevalcev omejil na aristokracijo in duhovščino; pod »produktivni« razred je štel tudi buržoazijo<ref name=":0" />. Nadalje je njegova ideja utopičnega socializma v veliki meri temeljila na krščanski askezi, kar je bila pogosta značilna prvih verzij utopičnih socializmov (vključno z revolucionarnim krilom kmečkih uporov v Nemčiji)<ref>{{Navedi splet|url=https://www.marxists.org/archive/marx/works/1850/peasant-war-germany/ch02.htm|title=The Peasant War in Germany: Chapter 2 1850|accessdate=2018-03-03|website=www.marxists.org|last=Engels|first=Frederick|language=en}}</ref>.

»Vsem trem [Saint-Simonu, Fourieru in Owenu] je skupno, da ne nastopajo kot predstavniki interesov proletariata, ki je medtem zgodovinsko nastal. Kakor razsvetljenci tudi oni nočejo osvoboditi najprej določenega razreda, temveč hkrati vse človeštvo. Kakor oni hočejo ustanoviti carstvo razuma in večne pravičnosti; toda njihovo carstvo se kakor noč od dneva razlikuje od carstva razsvetljencev. Tudi buržoazni svet, ki je urejen po načelih teh razsvetljencev, je proti razumu in krivičen, zato sodi prav tako med staro šaro kakor fevdalizem in vsi poprejšnji družbeni redi. Če resnični razum in pravičnost doslej še nista vladala na svetu, je vzrok le to, da ju doslej nismo prav spoznali.«<ref>{{Navedi (MEIDknjigo|title=Izbrana dela (IV, str.)|last=Engels|first=Friedrich|publisher=Cankarjeva založba|year=1977|isbn=|location=Ljubljana|page=590)|cobiss=}}</ref>«

Kot alternativo razrednim pozicijam utopični socialisti zavzemajo stališče, da bodo njihovi ukrepi koristili vsemu človeštvu, torej tako izkoriščevalcem kot izkoriščanim. Rešitev razrednega boja med kapitalisti in delavci (pri čemer simpatizirajo s slednjimi) ne vidijo v delavskem prevzemu oblasti in odpravi kapitalistične privatne lastnine, ampak v sodelovanju med obema razredoma<ref>{{Navedi splet|url=https://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1840s/manifesto/ch03.htm#kritickoutopisticki|title=Komunistični Manifest|accessdate=2018-03-03|website=www.marxists.org}}</ref>. Pri tem se utopični socialisti še vedno zanašajo, da bo njihova vizija bodoče družbe, utemeljena na razumu, da bo torej konflikt med delavcem in kapitalistom razrešen, ko bo slednji uvidel, da je komunizem tudi v njegovem interesu. Engels kritičnost do takšnega stališča potrjuje v predgovoru k Položaju delavskega razreda v Angliji iz leta 1892:

»Tako se posebno poudarja – zlasti na koncu knjige – trditev, da komunizem ni samo strankarska doktrina delavskega razreda, ampak teorija, katere končni namen je osvoboditi vso družbo, tudi kapitaliste, današnjih utesnjujočih razmer. V abstraktnem pomenu je to točno, v praksi pa večinoma huje kot nekoristno. Dokler posedujoči razredi ne samo da ne čutijo nobene potrebe po osvoboditvi, ampak se tudi samo-osvoboditvi delavskega razreda z vsemi močmi upirajo, toliko časa bo delavski razred pač prisiljen, da družbeni prevrat sam začne in izpelje. (…) Tudi danes je dosti ljudi, ki iz nepristranskosti svojega višjega stališča pridigajo delavcem o nekem socializmu, ki naj bi bil vzvišen nad vsemi razrednimi nasprotji in razrednimi boji. A to so ali novinci, ki se morajo še dosti dosti učiti, ali pa najhujši sovražniki delavstva, volkovi v ovčjih kožuhih.«<ref>{{Navedi knjigo|title=Izbrana dela (I)|last=Engels|first=Friedrich|publisher=Cankarjeva založba|year=1977|isbn=|location=Ljubljana|page=543|cobiss=}}</ref> (MEID I, str. 543)

Tretje protislovje so krize, ki izhajajo iz preobilja. Za razliko od predhodnih ekonomskih sistemov so v kapitalizmu krize periodične in ne izhajajo iz pomanjkanja, temveč iz preobilja; izhajajo iz hiperprodukcije v smislu, da kapital producira več, kot lahko trg absorbira<ref>{{Navedi splet|url=https://www.marxists.org/archive/hilferding/1910/finkap/ch16.htm|title=Finance Capital - Chaper 16 - The general conditions of crises|accessdate=2018-03-03|website=www.marxists.org|last=Hilferding|first=Rudolf|language=en-us}}</ref>. Sorodno protislovje je [[industrijska rezervna armada]] oziroma brezposelnost, ki se navkljub gospodarski rasti na zmanjšuje, ampak je v kapitalizmu nasprotno stalnica.

Četrto protislovje izpostavlja kolektivni značaj kapitalistične produkcije v dveh možnih oblikah: delniških družbah ali državni lastnini. V primeru delniške družbe lastnik produkcijskih sredstev ni več eden kapitalist, temveč skupnost kapitalistov (delničarjev). Marx in Engels delniško družbo tudi navajata kot obliko kapitala, kjer je vloga buržoazije najbolj razvidna; da si lasti del družbenega produkta v obliki dividend kot lastninskega naslova (nad produkcijskimi sredstvi). Državna lastnina nadalje nakazuje, da razred buržoazije ni potreben za vodenje družbene produkcije; državno lastnino vodijo državni uslužbenci (ki niso hkrati lastniki). Marx in Engels na osnovi tega razglasita buržoazijo za »odvečen družbeni razred«<ref>{{Navedi splet|url=https://www.marxists.org/archive/marx/works/1881/08/06.htm|title=1881: Social Classes - Necessary and Superfluous|accessdate=2018-03-03|website=www.marxists.org|last=Engels}}</ref>.