Hugo Svetoviktorski: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m +Kategorija:Nemški teologi; +Kategorija:Nemški filozofi s pomočjo HotCat |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
== Življenjepis ==
Rodil se je okoli leta 1097 verjetno nekje na Saškem ali Flamskem, umrl pa je v Parizu, 11. februarja 1141. Ime Svetoviktorski ima, ker je živel in poučeval v opatiji sv. Viktorja v Parizu, ki jo je v začetku 12. stoletja ustanovil Viljem iz Champeauxa. Šola je bila namenjena tako za formacijo menihov kot tudi za zunanje študente. Hugo Svetoviktorski je
Bil je zelo nadarjen vzgojitelj. S svojim teološkim delom je imel velik vpliv v Cerkvi. Bil je vzor pobožnosti in univerzalne izobrazbe. Imenovali so ga “drugi sveti Avguštin.”
Veliko je premišljeval o odnosu med vero in razumom, med posvetnimi znanostmi in teologijo. Menil je, da vse znanosti ne le koristijo razumevanju Svetega pisma, pač pa imajo tudi veljavo same v sebi in jih je treba gojiti, da bi se razširilo človekovo znanje in odgovorilo na njegovo hrepenenje po spoznanju resnice. Študentom je priporočal, naj nikoli ne omejujejo hrepenenja po učenju. V svoji razpravi o metodiki vedenja in pedagogiki, ki jo je naslovil Didascalicon (O poučevanju), pravi: “Rad se uči od vseh, česar še ne veš. Modrejši od vseh bo tisti, ki se bo hotel česa naučiti od vseh. Kdor kaj dobi od vseh, je na koncu bogatejši od vseh.”(Eruditiones Didascalicae, 3,14: PL 176,774)
Vrstica 14:
Napisal je uvod v študij teorije, praktike, mehanike, logike in obrtnih veščin (tkalstva, kovaštva, kmetijstva in lova). Predvsem pa je cenil študij Svetega pisma, zakramentov in moralnega življenja.
Hugo Svetoviktorski je vztrajal pri zgodovinsko-dobesednem pomenu Svetega pisma. Menil je, da je treba pred odkrivanjem simbolnega pomena in moralnih naukov, ki nam jih ponujajo biblijske zgodbe, spoznati
Vrstica 26:
Didascalicon je njegovo najbolj znano delo. Nastalo je v drugi polovici 12. stoletja v skriptoriju v Stični. V rokopisu je ohranjen tudi v Sloveniji. V njem se je Hugo Svetoviktorski podal na pot do spoznanja po cesti zdravega razuma. Modrost je zanj razsvetljevalni dejavnik, ki človeka osvetli, da lahko spoznava samega sebe.
Vsebuje sistematičen pregled znanosti
Pravi, da je branje ontološko ozdravljujoča tehnika.
V Didascaliconu izpostavi, da je filozofija prizadevanje za modrost, njej ne manjka nič, ampak je živi um in edini prvobitni smisel stvari. Potem gre korak naprej in pove, da je filozofija, po drugačni opredelitvi, premišljevanje o smrti, kar je posebej primerno za kristjane, saj so ti zavrgli “stremenje tega sveta” (živijo podvrženi disciplini, v podobnosti svoje prihodnje domovine = najverjetneje ima v mislih posmrtno življenje).
| |||