Bukarešta: Razlika med redakcijama

'''Bukarešta''' ([[romunščina|romunsko]]: ''București'' {{IPAudio|Ro-București.ogg|/bu.kuˈreʃtʲ/}}) je [[glavno mesto]] in industrijsko ter ekonomsko središče [[Romunija|Romunije]]. Mesto leži na jugovzhodu države, ob bregovih reke [[Dâmbovița]]. Nekdaj je bila Bukarešta znana kot ''citadela DambovițaDâmbovița''.

Po evropskih standardih Bukarešta ni staro mesto, zgodovinarji domnevajo, da je bila ustanovljena šele leta 1459.<ref>[http://www.fodors.com/miniguides/mgresults.cfm?destination=bucharest@36 Turistični vodnik po Bukarešti], [[Fodors]]</ref> Od tedaj se je mesto zelo spremenilo, leta [[1862]] je postalo glavno mesto Romunije in se postopno uveljavilo tudi kot kulturno središče. [[Eklekticizem v arhitekturi|Eklektično]] mestno [[arhitektura|arhitekturo]] predstavljajo zgradbe raznolikih slogov različnih zgodovinskih obdobij, med seboj so pomešane zgradbe iz [[komunizem|komunističnega]] obdobja, moderne, baročne, itd. V obdobju med dvema vojnama je bila elegantna arhitektura elitnejše mestne četrti Bukarešti prislužila naziv »Mali Pariz« oz. »Vzhodni Pariz« (''Micul Paris'').<ref>[http://museum.ici.ro/mbucur/english/micparis.htm Bukarešta, mali Pariz vzhoda], na muzejih z romunske spletne strani.</ref> Čeprav so bile mnoge zgradbe in področja zgodovinskega središča uničene med [[druga svetovna vojna|2. svetovno vojno]], ob potresih in nato s strani [[Nicolae CeauşescuCeaușescu|CeauşescujevegaCeaușescujevega]] načrta sistematizacije države, jih je mnogo dobro ohranjenih. V zadnjih letih je mesto doživelo ekonomski in kulturni razcvet.<ref>Bucica, 2000, p.6.</ref>

Druge etimologije podajajo starejši znanstveniki, med njimi tudi osmanski popotnik in raziskovalec [[Evlija Čelebi]], ki je dejal, da je bil Bukarešta imenovana po določenem "Abu-KarişuKarișu" iz plemena Quraysh ([[Kurejš]]). Leta 1781 je avstrijski zgodovinar Franz Sulzer trdil, da je ime povezano z ''bucurie'' (veselje), ''bucuros'' (veselo) ali ''bucura'' (postati vesel), medtem ko je v knjigi iz 19. stoletja, ki je bila objavljena na Dunaju, domneva o "Bukovie" - bukov gozd. <ref name=Georgescu77>Georgescu et al., p.76-77</ref>

Pod tem osmanskim [[Suzerenstvo| suzerenstvom]] v še vedno vaški Bukarešti, je ta doživela razcvet zaradi prisotnosti sodišča in vračanja tujih trgovcev. Prebivalstvo se je povečalo in razvila se je urbana struktura s številnimi novimi stavbami. Leta 1545 je princ [[Mircea V. Pastir|Mircea Ciobanul]] postavil prvo mestno obzidje v obliki [[palisada|palisade]] <ref>Joachim Vossen: ''Bukarest – Die Entwicklung des Stadtraums. Von den Anfängen bis zur Gegenwart''.</ref>. Velik del kmetijskih zemljišč v okolici mesta je zdaj označena kot "dežela mestnega prebivalstva" (''moşiamoșia orăşenilororășenilor'') označena z mejniki.

Trideset let pozneje, leta 1574 in 1575, kot tudi leta 1594, se je prebivalstvo v Bukarešti povečalo kljub vse večjemu davku [[Visoka porta|Visoki porti]]. Poleg tega je sodelovala v bojih [[Mihael Hrabri|Mihaila Viteazula]] proti osmanski vojski, ki so na koncu ostali neuspešni <ref>Sebastian Bonifaciu, Emanuel Valeriu: Bukarest von A bis Z, S. 13.</ref>. Po tem jo je osvojil veliki vezir Koca Sinan paša avgusta 1595 po bitki pri mestu Călugăreni. Prišlo je do požara. Jeseni istega leta se je zgodila druga bitka v bližini Bukarešte, med katero so se Turki umaknili in uničili del mesta. Zato se je knežji sedež do leta 1626 preselil v TârgovişteTârgoviște. Kmalu po prevzemu oblasti je princ Aleksandru Coconul 10. novembra 1626, je rezidenco preselil nazaj v Bukarešto.

Po 1632 je princ [[Matej Basarab]], zadnji iz vladajoče vlaške družine na prestolu, v Bukarešti zgradil številne stavbe. Zaradi napetega odnosa z Osmani se je princ preselil v TârgovişteTârgoviște okoli leta 1640. Knežji sedež je ostal v Bukarešti. Naslednik Basaraba, princ [[Konstantin Șerban]], se je po prevzemu funkcije maja 1654 ponovno preselil v Bukarešto. Naslednje leto je sedež današnje Narodne banke služil uporu pehote proti bojarjem. Ob nemirih se je princ ŞerbanȘerban umaknil v TârgovişteTârgoviște, preselil knežji sedež in mesto prepustil požaru.

Po ustoličenju je princ Gheorghe Ghica 20. decembra 1659 knežji sedež prenesel v Bukarešto. V istem letu je bilo mesto pod pritiskom Osmanskega cesarstva in edina rezidenca vojvod. Bukarešta je tega leta ostala končno deželni sedež Vlaške. Leta 1668 je princu v Bukarešto sledilo pravoslavno versko vodstvo. V tem obdobju se je prebivalstvo povečalo na približno 60.000 in se razširilo na 21 okrožjih (tako imenovanih ''mahalale''). Takrat je bilo v mestu okoli 100 cerkva <ref>So mutmaßt {{Webarchiv | url=http://eeo.uni-klu.ac.at/index.php/Bukarest_%28Stadt%29 | wayback=20090213040838 | text=Joachim Vossen: Bukarest, Uni Klagenfurt am 11. September 2008}}.</ref>. V času vladavine ŞerbanaȘerbana I. Cantacuzina in Constantina Brâncoveanuja je Bukarešta doživela daljše obdobje razcveta. Po naročilu knezov so zrastle prve bolnišnice, tiskarna, šole, številne cerkve, pojavila seje palača MogoşoaiaMogoșoaia in čudovita glavna cesta Podul MogoşoaiaMogoșoaia. Moči lačen princ Brâncoveanu pa je tudi odpravil župana in mestni svet in si pridržal pravico do vladanja ref>Birgitta Gabriela Hannover, Bukarest entdecken, S. 42, 2008.</ref>.

V času [[Fanarioti|Fanariotov]] (1716-1821) je izpostavljenost prebivalstva zaradi višjih dajatev in davkov, pa tudi preko nepotizma in korupcije toliko zrasla, da je ta čas še vedno veljal kot sinonim izkoriščanja, korupcije in slabega upravljanja. Nekoliko kasneje je Stephen RacoviţăRacoviță spoznal isto usodo upora. Čeprav je princ premagal upornike, so bili uvedeni nasilni povračilni ukrepi iz Visoke porte. <ref>Sebastian Bonifaciu, Emanuel Valeriu: Bukarest von A bis Z, S. 16.</ref>

Leta 1869 je v glavno mesto prišla prva železniška proga. Povezala je Bukarešto z Giurgiujem. Dve leti kasneje je bila do severne postaje speljana prva tramvajska linija (takrat je konjski [[tramvaj]]) preko trgov PiaţePiațe St. Georg do PiaţaPiața Obor. Po štirih letih gradnje se je odprla leta 1872, severna postaja, pa tudi železniški promet med Bukarešto in PloieştijemPloieștijem.

V času [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]] je Bukarešto 6. decembra 1916 zasedla nemška vojska kot posledica bitke pri Argeșu do mirovne pogodbe 7. maja 1918. [29] S pobegom kralja in vlade je bil [[IaşiIași]] začasna prestolnica Romunije. Pomen mesta se je po prvi svetovni vojni ponovno povečal kot glavno mesto Velike Romunije.

Od leta 1918 do začetka [[druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]] se je mestna površina povečala za 5600 do 7800 hektarov. Število prebivalcev se je v istem obdobju povečalo s 380.000 na 870.000. [31] Mednarodni interes za stavko so bili naftni delavci in železniški delavci, ki so prenehali delovati zaradi slabših življenjskih pogojev. 16. februarja 1933 je bila stavka v delavnicah GriviţaGrivița kruto zatrta.

Z izgradnjo osi PiaţaPiața Victoriei in PiaţaPiața Sf. Gheorghe med letoma 1936 in 1940, po pariškem modelu Boulevard Henri Martina in bruseljskem primeru Boulevard Louise, je mesto dobilo vzdevek »Pariz vzhoda«. V 40-ih se je živahna gradbena dejavnost nadaljevala, vendar tokrat v sodobnem, mednarodnem slogu, ki so označevala imena, kot je [[Le Corbusier]] ali oznake, kot so ''oblika in funkcija''.

Sredi decembra 1989 se je v [[Temišvar]]u začela popularna vstaja proti Nicoli CeauşescujuCeaușescuju. 21. decembra je dosegla Bukarešto. Vojaki Securitate, ostrostrelci in oklepne vojaške enote so začeli pokol nad ogorčeno množico. V nekdanji kraljevi palači in v univerzitetni knjižnici so nastali požari. Dan kasneje, 22. decembra 1989, je državna televizijska postaja TVR Romania objavila, da je zavzeta. Samo v Bukarešti je bilo okrog 500 mrtvih. Po vstaji se je izkazalo, da v Bukarešti obstaja nekaj bunkerskih sistemov in tunelov <ref>[http://rcristea.blogspot.com/feeds/posts/default Romulus Cristaea: ''Doar despre tuneluri, buncăre și forturi'' abgerufen am 17. Februar 2010].</ref>, nekateri iz srednjega veka. Iz nekdanje zgradbe KZ na primer, pobegni predor vodi iz cone Calea Victorei do podzemne železnice Universitate. Poleg tega ima parlamentarna palača velik bunker z različnimi izhodi. Leto kasneje so se ponovno pojavili protesti na univerzitetnem trgu, proti izvolitvi Iona Iliescuja kot romunskega predsednika. Vendar pa so demonstrante nasilno razpustili vabljeni rudarji iz doline Jiu ("Mineriades").

Bukarešta leži na bregovih reke DambovițaDâmbovița, ki se izliva v reko [[Argeș (reka)| Argeș]], pritok [[Donava|Donave]]. Več jezer, od katerih so najpomembnejša jezero Herastra, Floreasca, Tei in jezero Colentina, je v severnih predelih mesta vzdolž reke Colentine, ki je pritok DambovițeDâmbovițe. Poleg tega je v središču prestolnice majhno umetno jezero - jezero CişmigiuCișmigiu - obdano s parkom CişmigiuCișmigiu. Ta park imajo bogato zgodovino, saj so ga obiskovali pesniki in pisatelji. Odprt leta 1847 je narejen po načrtih nemškega arhitekta Carla F.W. Meyerja, in je glavni rekreacijski objekt v središču mesta.

Parki in vrtovi v Bukarešti poleg CişmigiujaCișmigiuja so še park Herăstrău in [[botanični vrt]]. Park Herăstrău je v severnem delu mesta, okrog jezera Herăstrău, v njem je tudi Muzejska vas. Botanični vrt, ki je v soseščini Cotrocena nekoliko zahodno od mestnega središča, je največji v te vrste v Romuniji, v njem raste več kot 10.000 vrst rastlin (veliko jih je eksotičnih); izvirajo iz parka kraljeve družine. <ref>[http://www.onlinegallery.ro/gradina_bot_bucurestie.html Botanical Garden] {{webarchive|url=https://web.archive.org/web/20060929164505/http://onlinegallery.ro/gradina_bot_bucurestie.html |date=29 September 2006 }}, onlinegallery.ro. Retrieved 13 October 2006.</ref>

Jezero VăcăreştiVăcărești je v južnem delu mesta. Ima več kot 190 hektarjev, od tega 90 ha vode, v njem gostuje 97 vrst ptic, polovica jih je zaščitenih z zakonom in najmanj sedem vrst sesalcev<ref>{{Cite web|url=http://www.hotnews.ro/stiri-mediu-20841205-fotogalerie-cum-afectata-fauna-din-delta-vacaresti-incendii-distrugeri-dureaza-atat-mult-protejarea-zonei.htm|title=FOTOGALERIE Cum e afectata fauna din Delta Vacaresti de incendii si distrugeri si de ce dureaza atat de mult protejarea zonei|website=HotNewsRo|access-date=2016-05-20}}</ref>. Jezero je obkroženo s stanovanjskimi stavbami in je rezultat človeškega posredovanja in narave. Območje je bila majhna vas, ki jo je CeauşescuCeaușescu poskušal spremeniti v jezero. Po rušenju hiš in izgradnji betonskega bazena je bil načrt po revoluciji leta 1989 opuščen. <ref>{{Cite web|url=http://adevarul.ro/news/bucuresti/delta-vacaresti-privita-etajul-17-s-a-transformat-lacul-ceausescu-parcul-natural-urban-astazi-1_53942e620d133766a865a7b1/index.html|title=Delta VăcăreştiVăcărești, privită de la etajul 17. Cum s-a transformat lacul lui CeauşescuCeaușescu în parcul natural urban de astăzi|website=adevarul.ro|access-date=2016-05-20}}</ref> Skoraj dve desetletji so se v zapuščenem zelenem prostoru otroci lahko igrali, prejšnji lastniki zemljišč pa izpodbijali prenovo v športni center. Ponovni razvoj ni uspel in v naslednjih letih je zeleni prostor postal edinstven habitat. Maja 2016 je bilo jezero razglašeno za naravni park VăcăreştiVăcărești. <ref>{{Cite web|url=http://parcnaturalvacaresti.ro/parcul-natural-vacaresti-a-fost-aprobat-oficial/|title=Parcul Natural Văcărești a fost aprobat oficial {{!}} Parcul Natural Văcărești {{!}} "delta" dintre blocuri|website=parcnaturalvacaresti.ro|access-date=2016-05-20}}</ref>

[[File:Lake vacaresti.jpg|thumb|200px| Od leta 2015 je jezero VăcăreştiVăcărești, poimenovano tudi "Bukareštanska delta", zaščiteno območje]]

Bukarešta leži v jugovzhodnem koncu romunske planote, na območju, ki ga je nekoč pokrival gozd Vlăsiei, ki je po tem, ko je bil očiščen, dal plodno ravnino. Kot mnoga mesta je tudi Bukarešta tradicionalno zgrajena na sedmih gričih. Sedem gričev so: Mihai Vodă, Dealul Mitropoliei, Radu Vodă, Cotroceni, Spirei, VăcăreştiVăcărești in Sf. Gheorghe Nou.

Mesto ima površino 226 km². Nadmorska višina se giblje od 55,8 m na mostu čez DâmboviţoDâmbovițo v CăţeluCățelu v jugovzhodni Bukarešti in 91,5 m pri cerkvi Militari. Mesto je približno okrogle oblike, središče se nahaja na križišču glavnih osi sever-jug / vzhod-zahod na Univerzitetnem trgu. Mejnik za romunski kilometer nič se nahaja tik južno od Univerzitetnega trga pred cerkvijo Novi sv. Jurij (''Sfântul Gheorghe Nou'') na trgu Sv. Jurija (''Piața Sfântul Gheorghe''). Polmer mesta, od Univerzitetnega trga do mestnih meja v vseh smereh, se giblje od 10 do 12 km.

Prebivalstvo v Bukarešti je doživelo dve fazi hitre rasti, prvo konec 19. stoletja, ko se je mesto konsolidiralo kot nacionalna prestolnica in je trajalo do druge svetovne vojne, drugo pa v letih CeauşescaCeaușesca (1965-1989), ko se je začela velika urbanizacija in so mnogi ljudje migrirali iz podeželskih območij v prestolnico. V tem času je bilo zaradi odločitve CeauşescauCeaușescau da prepove splav in kontracepcijo pomemben naravni prirast.

Približno 96,6% prebivalstva v Bukarešti je Romunov<ref>{{cite web |url=http://www.bucuresti.insse.ro/cmsbuc/rw/resource/comunicat%20date%20provizorii%20rpl%202011%20bucuresti.pdf |title=Archived copy |accessdate=2012-02-17 |deadurl=yes |archiveurl=https://web.archive.org/web/20120719063019/http://www.bucuresti.insse.ro/cmsbuc/rw/resource/comunicat%20date%20provizorii%20rpl%202011%20bucuresti.pdf |archivedate=19 July 2012 |df=dmy-all }}</ref>. Druge pomembne etnične skupine so Romi, Madžari, Judje, Turki, Kitajci in Nemci. Relativno majhno število je Grkov, Američanov, Francozov, Armencev, Lipovancev in Italijanov. Ena od večinoma grških sosesk je bila Vitan - kjer je živelo tudi judovsko prebivalstvo (s populacijo 69.885 (10,9%) od skupaj 639.040, po popisu 1930, Judje so bili druga največja etnična skupina v Bukarešti); bili so bolj prisotni v VăcăreştiVăcărești in na območjih okoli trga Unirii.

Morda je najpomembnejša [[Palača parlamenta, Bukarešta |palača Parlamenta]], zgrajena leta 1980 v času vladavine komunističnega diktatorja NicoleeNicolaa CeauşescaCeaușesca. Je največja stavba parlamenta na svetu. V palači so romunski parlament (poslanska zbornica in senat), pa tudi Narodni muzej sodobne umetnosti. Stavba se ponaša z enim največjim kongresnih centrov na svetu.

Druga kulturna prizorišča so [[Narodni muzej umetnosti Romunije]], Naravoslovni muzej Grigore Antipa, Muzej romunskega kmeta (''Muzeul ţăranuluițăranului Român''), Narodni zgodovinski muzej in Vojaški muzej.

V smislu vizualnih umetnosti ima mesto muzeje klasične in sodobne romunske umetnosti ter izbrana mednarodna dela. Narodni muzej umetnosti Romunije je morda najbolj znan od muzejev v Bukarešti. Nahaja se v kraljevi palači in ima zbirke srednjeveške in sodobne romunske umetnosti, med njimi dela kiparja Constantina BrâncuşijaBrâncușija in mednarodne zbirke romunske kraljeve družine.

Muzej Gheorghe Tattarescu hrani portrete romunskih revolucionarjev v izgnanstvu, kot so Gheorghe Magheru, ştefanȘtefan Golescu in Nicolae Bălcescu ter alegorične kompozicije z revolucionarji (Romunsko ponovno rojstvo, 1849) in patriotske teme (Združevanje Univerze 1857). Druga impresivna umetniška zbirka, v kateri so pomembni romunski slikarji, je v rezidenci Ligia in Pompiliu Macovei, ki je odprta za obiskovalce, saj je zdaj del dediščine muzeja v Bukarešti.

[[Mošeja]] z zmogljivostjo 2000 ljudi je v fazi načrtovanja in bo zgrajena na 22-30 ExpoziţieiExpoziției Boulevard. Zemljišče, na katerem bo zgrajena mošeja, je bila podeljena muftiju muslimanskega kulta v Romuniji za 49-letnim najem od romunske vlade. Projekt bo financirala turška vlada in iz različnih donacij<ref>{{Cite web|url=http://www.nineoclock.ro/protocol-for-building-the-mosque-in-bucharest-was-signed/|title=Protocol for building the mosque in Bucharest was signed {{!}} Nine O`Clock|website=Nineoclock.ro|access-date=2016-06-27}}</ref>.

V Romuniji so tendence inovacij v arhitekturnem jeziku izpolnile potrebo po valorizaciji in afirmaciji nacionalne kulturne identitete. Dela [[art nouveau]] se najde v novem arhitekturnem slogu, ki ga je sprožil Ion Mincu, in ga prevzamejo drugi prestižni arhitekti, ki izkoriščajo pomembne reference romunske laične in srednjeveške cerkvene arhitekture (na primer palača MogoşoaiaMogoșoaia, cerkev Stavropoleos ali izginule cerkve samostana VăcăreştiVăcărești) in romunskih ljudskih motivov.

Dve pomembni zgradbi tega časa sta '''Palača CreţulescuCrețulescu''', gosti kulturne ustanove, vključno z Evropskim centrom za visokošolsko izobraževanje Unesca in '''[[palača Cotroceni]]''', rezidenca romunskega predsednika. Več velikih gradbenih objektov, kot so Gara de Nord, najpomembnejša železniška postaja v mestu, sedež Narodne banke Romunije in Telefonska palača, datirajo iz teh časov. Leta 2000 so se zgodovinske stavbe v centru mesta obnovljale. V nekaterih stanovanjskih predelih mesta, zlasti v srednjih in severnih okrožjih z visokimi dohodki, so se vile iz 20. stoletja začele v začetku devetdesetih let večinoma obnovljati.

Večji del bukareštanske arhitekture sestavljajo stavbe, zgrajene v času komunizma, ki so zamenjale zgodovinsko arhitekturo s stanovanjskimi bloki z visoko gostoto - porušeni so bili pomembni deli zgodovinskega središča Bukarešte, da bi zgradili eno največjih stavb na svetu, palačo Parlamenta (ki se je nato uradno imenovala Hiša republike). V projektu sistematizacije NicoleeNicolaa CeauşescaCeaușesca so bile nove stavbe zgrajene na prej zgodovinskih območjih, ki so bila porušena.

Od padca komunizma leta 1989 je bilo nekaj stavb komunistične dobe prenovljeno, posodobljeno in uporabljeno za druge namene. Morda je najboljši primer tega pretvorba zastarelih maloprodajnih kompleksov v nakupovalna središča in trgovske centre. Te ogromne, krožne dvorane, ki so bile neuradno imenovane ''cirkusi lakote'' (''Circ al foamei'') zaradi pomanjkanja hrane, do katere je prišlo v osemdesetih letih, so bili v času CeauşescaCeaușesca postavljene kot proizvodni trgi in [[refektorij]]i, čeprav jih je večina ostala nedokončana v času revolucije.