Presežna vrednost: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Bot: Migracija 1 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:Q332425 |
razširil in nadomestil prvotni tekst s trenutnim popravkom. |
||
Vrstica 1:
Presežna vrednost in profit nista sopomenki. Profit je presežek prihodkov nad izdatki, pri čemer pa izvor profita ni jasno definiran; špekulacija, na primer, ravno tako vpliva na profit, ampak nima neposrednega vpliva na presežno vrednost.
Presežna vrednost je vezana na kapitalizem; profit ni. Profit je na primer obstajal že pri srednjeveških trgovcih, ki pa ga ne moremo enačiti s kapitalističnim profitom, ki izhaja iz presežne vrednosti. Že sama vloga trgovskega kapitala je, na primer, drugačna; v srednjem veku je bil glavni povezovalni element med oddaljenimi kraji; glede na produkcijske obrate je bil relativno samostojna sila. Pod kapitalizmom je obstoj trgovskega kapitala posledica delitve dela znotraj kapitalističnega razreda<ref>https://www.marxists.org/archive/marx/works/1894-c3/ch20.htm</ref>.
==Cirkulacija kapitala==
Cirkulacija kapitala se od cirkulacije blaga razlikuje, da njen začetni in končni člen ni blago, ampak denar. Ključen podatek je še, da je vsota tega denarja po koncu cirkulacije kapitala večja kot pred njenim začetkom.
Cirkulacijo blago opišemo z izrazom B(1)-D-B(2) (B – blago, D – denar); njen glavni smoter je pridobiti blago B(2), ker to vsebuje uporabno vrednost, ki jo kupec potrebuje. Cirkulacija kapitala ima nasprotno shemo D-B-D', pri čemer pa še velja D'>D. Glavni smoter cirkulacije kapitala za razliko od blagovne cirkulacije ni uporabna, ampak menjalna vrednost. Kapital je torej definiran kot vrednost (v denarni obliki), ki se jo vrže v cirkulacijo z namenom, da se pridobi še večja količina vrednosti.
Cirkulacija kapitala ima glede na blagovno cirkulacijo pomembno razliko; tekom cirkulacije kapitala se količina vrednosti poveča, pri blagovni cirkulaciji pa se ne. Naslednje pomembno vprašanje je tako, kaj je izvor te nove vrednosti<ref>https://www.marxists.org/archive/marx/works/1867-c1/ch04.htm </ref>.
==Alternativne razlage izvora profita==
V Kapitalu Marx poda dve alternativni razlagi za izvor profita, za obe pa pokaže, da na nivoju družbene ekonomij ne uspejo obrazložiti izvora profita. Obe razlagi imata namreč ključno pomanjkljivost, da profit izpeljujeta iz porazdelitve že obstoječe vrednosti, zaobideta pa vprašanje, od kod izhaja nova vrednost.
===Menjava ne-ekvivalentov===
Prva razlaga je v menjavi ne-ekvivalentov (odstopanja od zakonov blagovne menjave, ki predpostavljajo menjavo ekvivalentov); ta razlaga ima dve različici.
Prva različica obravnava možnost kupovanja pod vrednostjo ali prodajanja nad vrednostjo. Ta razlaga odpove, če ne opazujemo samo ene transakcije, ampak celotno cirkulacijo kapitala. Ta namreč sestoji tako iz nakupa kot prodaje, kar pomeni, da isti kapitalist opravlja obe vlogi; kar mu koristi kot prodajalcu, mu bo škodovalo kot kupcu (tj. prodajanje nad vrednostjo) in obratno.
Druga različica upošteva to protislovje, a vseeno vztraja pri menjavi ne-ekvivalentov. To verzijo lahko enostavno povzamemo kot poslovno goljufanje; kapitalist obere svojega poslovnega partnerja »do kosti«, ta pa mu »usluge« na nikakršen način ne more povrniti. Takšen pristop lahko pojasni izvor profita na nivoju individualnega kapitalista, ne pojasni pa izvora profita na nivoju celotne družbe Kar naš kapitalist pridobi z goljufijo, njegov poslovni partner izgubi; neto razlika je enaka nič, obstoj družbenega profita pa je še vedno nepojasnjen. Če se takšen pristop uporabi na nivoju vsakega kapitala, je to le na drugačen način izražena prvotna različica; prodajanje nad vrednostjo/kupovanje pod vrednostjo.
===Zunanji vir nove vrednosti===
Druga razlaga vira nove vrednosti je, da je ta vir zunanji. Ta vir lahko na hitro povzamemo kot razred, ki ničesar ne proizvaja, je pa njegova funkcija, da troši, s to potrošnjo pa vnaša novo vrednost v cirkulacijo (Marx kot primer takšnega razreda navede aristokracijo). Temeljni problem pri tem zunanjem viru pa je, da ta še vedno ne pojasni vira te zunanje vrednosti. Če imamo, na primer, aristokracijo, ki zgolj troši, s tem še vedno nismo pojasnili, od kod aristokraciji njen dohodek (če lahko troši, mora imeti tudi dohodek). »Izvoz« vira vrednosti na zunanji dejavnik tako še vedno ne pojasni izvora profita, saj je v tem primeru potrebno razjasniti sam zunanji vir. Zunanji vir vrednosti ima tako enak problem kot menjava ne-ekvivalentov; oba obravnavata redistribucijo že obstoječe vrednosti, ne pojasnita pa, kako se ustvari nova vrednost<ref>https://www.marxists.org/archive/marx/works/1867-c1/ch05.htm Velja za celotno poglavje</ref>.
==Izvor presežne vrednosti==
Presežna vrednost, ki v najbolj prvotnem pomeni to razliko med začetno in končno velikostjo kapitala (torej med D' in D), je za svojo realizacijo sicer vezana na cirkulacijo, ampak iz te cirkulacije ne izhaja. Izvor presežne vrednosti Marx pojasni z naslanjanjem na definicijo menjalne vrednosti blaga, ki je definirana kot povprečna količina človeškega dela, potrebnega za proizvodnjo danega blaga (natančneje: je izraz tega dela). Če se tekom cirkulacije kapitala poveča količina vrednosti v obtoku, je to potem zato, ker je v tej cirkulaciji kapitala bilo realizirano novo delo.
To pa pojasni le povečano količino vrednosti; izvor profita je še vedno nepojasnjen. Pri tem spomnimo, da ta profit ne izhaja iz lastnega dela kapitalista, ampak iz njegovega lastništva kapitala (vrednosti, ki s tem postane kapital).
===Mezdno delo===
V osrčju produkcije vrednosti je delovna sila oziroma sposobnost človeka, da z delom proizvede nek produkt (če se ta proda na trgu je blago). V osrčju produkcije presežne vrednosti je razlika med vrednostjo delovne sile in količino dela, ki ga ta delovna sila realizira v produkcijskem procesu.
Kapitalist ima v lasti produkcijska sredstva, a za cirkulacijo kapitala, da se dejansko ustvari nova vrednost, potrebuje delovno silo. To na trgu v obliki mezdnega delavca; ta je osebno svoboden, a hkrati nima v lasti produkcijskih sredstev, zato se mora za preživetje zaposliti pri kapitalistu. Mezdni delavec torej kapitalistu daje svojo delovno silo v najem, v zameno pa dobi mezdo.
Ta mezda pa ni določena glede na delo, ki ga realizira, ampak glede na vrednost delovne sile. Ta vrednost ima enako definicijo kot vsako drugo blago; količina dela, potrebnega za njeno reprodukcijo, da torej delavec ostane živ in dovolj pri močeh, da ostane delovno sposoben (ter stroški vzdrževanja potomstva).
Drugače rečeno: mezda ni plačilo za delo, ampak za delovno silo. Razlika med realiziranim delom, torej vrednostjo, ki jo je delavec ustvaril, ter vrednostjo delovne sile (mezdo), kapitalist pospravi v lastni žep. To lahko stori, ker je lastnik produkcijskih sredstev (kot na primer, orodja, tovarne, surovin...), zaradi česar si kapitalist tudi prilasti vso proizvedeno blago<ref>https://www.marxists.org/archive/marx/works/1867-c1/ch08.htm</ref>.
==Potrebno in presežno delo==
Živo delo, realizirano tekom cirkulacije kapitala, se tako deli na dva dela; potrebno in presežno delo. Potrebno delo ustvari vrednost, ki jo delavec dobi nazaj v obliki mezde (to se imenuje tudi variabilni kapital, z oznako v); vrednost, ki jo ustvari presežno delo, si kapitalist prisvoji kot presežno vrednost (oznaka pv), ne da bi mu za to bilo treba dati karkoli v zameno.
Tako kot se celotno živo delo deli na potrebno in presežno delo, tako se tudi delovni čas deli na potrebni in presežni delovni čas (alternativni izraz je delovni dan). Tekom potrebnega delovnega dneva mezdni delavec tako ustvari vrednost, ki jo v obliki mezde dobi za lastno reprodukcijo; presežni delovni dan brezplačno nameni kapitalistu.
Potrebni in presežni delovni dan pa nista časovno ločena, kot je na primer veljalo za tlako pod fevdalizmom, ampak sta v samem produkcijskem procesu neločljiva; delavec ne more razločiti (niti ni smiselno početje), kdaj dela zase, kdaj pa za kapitalista; v vsakem trenutku se potrebno in presežno delo prepletata. Razlika med njima pride do najbolj jasnega izraza šele v denarni obliki, ko je produkcijski proces že zaključen. Razmerja med potrebnim in presežnim delovnim dnevom je izključno kvantitativno, to razmerje pa tvori osnovo za mero presežne vrednosti, ki določa stopnjo izkoriščanja delovne sile<ref>https://www.marxists.org/archive/marx/works/1867-c1/ch10.htm</ref>.
==Mera presežne vrednosti==
Opisano razmerje med potrebnim in presežnim delom je osnova za določanje mere presežne vrednosti; slednjo Marx imenuje tudi stopnja eksploatacije delovne sile, saj nam pove, kolikšen delež ustvarjene vrednosti si prisvoji kapitalist kot presežno vrednost. Natančneje: ta je definirana kot razmerje presežnega dela nasproti potrebnemu delu. Matematično se to izrazi kot '''Mera presežne vrednosti = (presežno delo)/(potrebno delo)'''.
Mero presežne vrednosti lahko izrazimo tudi z vrednostmi. V tem primeru se enačba za mero presežne vrednosti (pv') glasi <math> pv'=(pv)/(v)</math>. Večja kot je mera presežne vrednosti, večji del novo ustvarjene vrednosti ostane kapitalistu kot presežna vrednost. Ponazorjeno na nekaj primerih: pv'= 100% pomeni, da polovica vse ustvarjene vrednosti ostane kapitalistu kot presežna vrednost; ob pv'= 200% sta to dve tretjini, ob pv'=50% pa ena tretjina.
Če je pv'=∞, si vso vrednost prisvoji kapitalist kot presežno vrednost; ob pv'=0 vsa vrednost ostane delavcu (živo delo je enako veliko kot variabilni kapital). Oba stanja pa sta le hipotetična; zgornje meje izkoriščanja so opisane pod poglavjem absolutna in relativna presežna vrednost, spodnjo mejo pa je v kapitalizmu nemogoče doseči, ker bi s tem izginila tudi presežna vrednost, ki je za funkcioniranje kapitala ključna<ref>https://www.marxists.org/archive/marx/works/1867-c1/ch09.htm</ref>.
===Mera presežne vrednosti in profitna mera===
Mera presežne vrednosti ni sopomenka za profitno mero. Glavna razlika med obema je, da v meri presežne vrednosti nastopa izključno živo delo, medtem ko profitna mera vključuje tudi vrednost, ki se v cirkulaciji kapitala le reproducira (tj. konstantni kapital, oznaka k). Nastopa pa v profitni meri (p'), ki ima enačbo <math>p'=(pv)/(k+v)</math>, je profitna mera nižja od mere presežne vrednosti.
Za mero presežne vrednosti velikost konstantnega kapitala ni pomembna; zanima jo le delitev živega dela na potrebno in presežno delo. Na to delitev velikost že obstoječe vrednosti (konstantnega kapitala) ne vpliva, saj kapitalist črpa presežno vrednost izključno iz živega dela. Iz tega razloga Marx za stopnjo eksploatacije delovne sile ne uporabi profitne mere, temveč mero presežne vrednosti<ref>https://www.marxists.org/archive/marx/works/1894-c3/ch02.htm</ref>.
==Absolutna in relativna presežna vrednost==
Razlika med absolutno in relativno produkcijo presežne vrednosti je v njenem vplivu na velikost potrebnega dela. Absolutna produkcija poveča maso presežne vrednosti tako, da neposredno podaljša presežni delovni čas; najbolj tipičen primer absolutne produkcije presežne vrednosti je tako podaljševanje delovnega dneva (ali druge poljubne enote, kot npr. delovnega tedna). Relativna produkcija presežne vrednosti nasprotno poveča obseg presežne vrednosti tako, da zmanjša potrebni delovni čas, razlika pa se premakne v prid presežnemu delovnemu času.
Če povedano ponazorimo na primeru. Recimo, da delovni dan traja 8 ur in je razdeljen na 4 ure potrebnega in 4 ure presežnega delovnega časa.
Primer absolutne produkcije presežne vrednosti bi bilo podaljšanje delovnega dneva na 10 ur; v tem primeru bi delavec v 4 urah proizvedel toliko, kolikor dobi plačano, preostalih 6 ur pa bi opravil zastonj za kapitalista.
Produkcija relativne presežne vrednosti bi ohranila 8-urni delovni dan, ampak bi zmanjšala obseg potrebnega dela, recimo iz 4 na 3 ure; preostalih 5 ur bi delavec proizvajal presežno vrednost za kapitalista. Takšno krajšanje delovnega dneva se da doseči na tri načine; z zbijanjem cene delovne sile (tudi pod njeno vrednost), s povečano produktivnostjo delo ali pa s povečanjem njegove intenzivnosti<ref>https://www.marxists.org/archive/marx/works/1867-c1/ch12.htm</ref>.
===Omejitve produkcije presežne vrednosti===
Absolutna kot relativna produkcija presežne vrednosti imata zgornje meje. Pri absolutni produkciji presežne vrednosti je najvišja omejitev fizikalna, da je dan omejen na 24 ur, kar omejuje dolžino delovnega dneva, ki ga kapitalist lahko naloži delavcu. Tudi relativna produkcija presežne vrednosti ima materialne omejitve. Glavna omejitev je podana produktivnost dela, ki določa obseg (potencialnega) presežnega delovnega časa. Večja kot je produktivnost delavca, manj časa ta potrebuje za izdelavo posameznega izdelka; posledično se zmanjša tudi delovni čas, potreben za njegovo lastno reprodukcijo oziroma potrebni delovni čas.
Tako relativna kot absolutna produkcija presežne vrednosti imata dodatno omejitev v organiziranosti delavskega odpora. Podaljševanje delovnega dneva vodi v odpor delavcev, kar omejuje vsakršno nadaljnjo večanje absolutne produkcije presežne vrednosti (tj. daljšanja delovnega dneva). Enako velja za povečanje intenzivnosti dela pri relativni produkciji presežne vrednosti; ob organiziranem delavskemu odporu bo kapitalist prisiljen opustiti namere.
===Absolutna in relativna presežna vrednost – medsebojni vpliv===
Produkcija absolutne in relativne presežne vrednosti nista medsebojno izključujoči ali neodvisni spremenljivki. Nasprotno je povsem realen scenarij, da se povečujeta produkcija tako absolutne kot relativne presežnosti. To pomeni, da se istočasno povečujeta tako delovni dan kot delovna intenzivnosti; z drugimi besedami, da se dela dlje in hitreje. Daljšanje delovnega dneva in večanje intenzivnosti produkcije pa se medsebojno omejujeta (pojavi se izbira »ali dolg ali intenzivni delovni dan«). Na dolgi rok se med njima vzpostavi obratno sorazmerj. Tako krajšanje delovnega dneva vodi v večjo intenzivnost dela; to je namreč eden izmed proti-ukrepov kapitala, s katerim si prizadeva vzdrževati profitno mero ob izgubi, ki jo utrpi s krajšanjem delovnega dneva (izgube v absolutni kompenzira z relativno presežno vrednostjo)<ref>https://www.marxists.org/archive/marx/works/1867-c1/ch16.htm</ref><ref>https://www.marxists.org/archive/hilferding/1910/finkap/ch24.htm</ref>.
==Presežna vrednost in posebni profit==
Marx s konceptom presežne vrednosti kot izvorom profita ne zanika vpliva ponudbe in povpraševanja in s tem nihanja cen. Stanju konkurence pripisuje funkcijo, da ta povzroči odstopanja v profitnih merah posameznih kapitalov; ob popolni konkurenci bi profit še vedno obstajal, iz tega pa tudi zaključi, da konkurenca ni mehanizem, ki bi zadovoljivo (ali sploh) obrazložil izvor profita.
Po Marxu na makro nivoju, torej iz vidika celotnega družbenega kapitala, profita ni mogoče pojasniti drugače kot s presežno vrednostjo. Za profit, ki ga individualni kapital realizira zaradi ugodnih tržnih okoliščin (npr. preko špekulacije ali monopola), Marx tako uporabi izraz posebni profit<ref>https://www.marxists.org/archive/marx/works/1894-c3/ch10.htm</ref>. Posebni profit je še vedno presežna vrednost, s to razliko, da ni bila producirana pod obravnavanim kapitalom. Posebni profit je torej vprašanje porazdelitve presežne vrednosti znotraj kapitalističnega razreda (vključno z zemljiškimi posestniki); je relevanten na nivoju posameznih kapitalov in pri opisovanju njihovih medsebojnih odnosov (npr. monopolov), ni pa relevanten za izvor družbenega profita kot takega<ref>https://www.marxists.org/archive/marx/works/1894-c3/ch50.htm</ref>.
==Viri in literatura==
Marx, Karl. 1961. Kapital: kritika politične ekonomije (prvi zvezek). Ljubljana: Cankarjeva založba. Dostopno na (v angleščini): https://www.marxists.org/archive/marx/works/download/pdf/Capital-Volume-I.pdf. Zadnji dostop ob: 14.02.2018.
Marx, Karl. 1973. Kapital: kritika politične ekonomije (tretji zvezek). Ljubljana: Cankarjeva založba. Dostopno na (v angleščini): https://www.marxists.org/archive/marx/works/1894-c3/index.htm. Zadnji dostop ob: 14.02.2018
Hilferding, Rudolf. 1980. Finančni kapital. Ljubljana: Cankarjeva založba. Dostop na (v angleščini): https://www.marxists.org/archive/hilferding/1910/finkap/index.htm. Zadnji dostop ob: 10.02.2018.
==Reference==
[[Kategorija:Vrednost]]
[[Kategorija:Marksistična teorija]]
| |||