Jože Plečnik: Razlika med redakcijama

Čeprav Jože Plečnik nima zaslug za ustanovitev Oddelka za arhitekturo, ki je leta 1920 začel delovati na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti]] <nowiki/>v Ljubljani, katere prvo poslopje je sam načrtoval (zdaj [[Fakulteta za farmacijo]]), velja za duhovnega očeta arhitekturne šole ljubljanske univerze. Na šolo je prišel leta 1921 s številnimi izkušnjami poučevanja iz Prage in s slavo Masarykovega arhitekta. Po njegovih načrtih so med 1920 in 1921 za študente zgradili skromno staro zgradbo Tehniške fakultete (Stara tehnika ob Aškerčevi cesti), kjer so se šolali prvi v Sloveniji vzgojeni arhitekti. Tudi klasicistično zgradbo ob Grabnu, kamor se je šola za arhitekturo preselila leta 1947, označuje vhodni [[baldahin]], ki ga je skupaj z učenci načrtoval Plečnik. Predvsem pa je Plečnik arhitekturno šolo zaznamoval z načinom poučevanja arhitekture, pri katerem je uporabljal uveljavljene učne metode svojega dunajskega profesorja [[Otto Wagner|Otta Wagnerja]]. Šolo si je zamislil kot delavnice, kolektive profesorjev in študentov, ki skupaj izkušajo celoten proces načrtovalskega dela. Način je bil podoben tako učnemu procesu v Wagnerjevi šoli kot starejšim arhitekturnim in celo obrtnim delavnicam. Sistem delavnic - seminarjev se je na ljubljanski šoli v veliki meri ohranil vse do konca 20. stoletja. Poučevanje, ki je temeljilo na arhitekturni kompoziciji in veščem risanju, je arhitekturno šolo v Ljubljani določilo kot bolj umetniško in manj tehnično. S specifičnim načinom študija in koreninami, ki preko Plečnika segajo do njegovega učitelja Wagnerja in naprej do G. [[Gottfried Semper|Semperja]], je danes [[Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani|Fakulteta za arhitekturo]] v Ljubljani prepoznavna kot ena pomembnih arhitekturnih šol v Srednji Evropi. Med številnimi generacijami njegovih diplomantov izstopa nadarjeni [[Edvard Ravnikar]], ki je bil po vojni nastavljen za novega predstojnika fakultete in je samozavestno nadaljeval dopolnjevanje Plečnikove Ljubljane. Plečnik je zaradi starosti (73 let), manj samozavestnih asistentov in nekoliko zaradi svojega katolicizma ostal na obrobju. Številni učenci, sledilci in naročniki pa so k svojemu ostarelemu učitelju po nasvete hodili na njegov dom v Trnovem. Nekateri učenci so ostali vpeti v kalupe Plečnikovih oblik, drugi, večinoma učenke, so se razvili v izvrstne zaščitnike kulturne dediščine ([[Nataša Šumi]], [[Špelka Valentinčič]], [[Staša Blažič]], [[Majda Neřima]], [[Gizela Šuklje]]; [[Vlasto Kopač]]).

Po Jožetu Plečniku so poimenovali najvišja slovenska priznanja na področju arhitekture. Od leta 1973 naprej vsako leto Sklad Jožeta Plečnika objavi razpis za [[Plečnikova nagrada|Plečnikovo nagrado]] in Plečnikove medalje. Podeli jih župan mesta [[Ljubljana]] ob koncu maja. V Ljubljani je kar sedem Plečniku posvečenih kiparskih spomenikov (najstarejša portretna glava je v Križankah). Na nekdanjem [[bankovec|bankovcu]] za 500 [[slovenski tolar|tolarjev]] sta bila upodobljena lik Jožeta Plečnika in pročelje [[Narodna in univerzitetna knjižnica|Narodne in univerzitetne knjižnice]] v [[Ljubljana|Ljubljani]]. Na veljavnem kovancu za 0,10 € pa je upodobljena njegova Katedrala svobode (Slovenski parlament), ki pa ni bila nikoli zgrajena. Prva [[poštna znamka]] v samostojni Sloveniji nosi sliko stožčastega parlamenta in je bila izdana 26. junija 1991, njena vrednost je bila 5,00 SIT. Leta 2002 pa je izšla tudi priložnostna poštna znamka s Plečnikovim likom.