Branko Gradišnik: Razlika med redakcijama

Gradišnik je kot pisatelj začel z objavljanjem kratke proze (''Čas'') in znanstvenofantastičnih besedil (''Mavrična krila''), nadaljeval pa z inovativnima metafikcijskima zbirkama ''[[Zemlja zemlja zemlja]]'' (1982) in ''Mistifikcije'' (1987). Vendar se je izmišljanju kmalu odrekel in si zadal kot cilj pisati neizmišljena besedila. To smer je pozneje krstil za rekonstruktivizem. Žanrsko se je s tem vse bolj omejeval na potopise, dnevnike, esejistiko, observacije, vsemu temu pa podeljuje zanimivost in živost avtorjev humor.

Branko Gradišnik je prejemnik nagrade Prešernovega sklada za zbirko zgodb ''[[Zemlja zemlja zemlja]]'', 1982, in puljske Zlate arene (za scenarij za filmfilma Leta odločitve, 1984. Njegova zgodba ''Memorinth'' je bila uvrščena v zbornik ''Best European Fiction 2012'' (Dalkey Archive Press) po izboru A. Hemona.

Kot prevajalec je prejel leta 2012 Sovretovo nagrado za prevod ''Bledega ognja'' Vladimirja Nabokova. S tem je postal še tretji nagrajenec v svoji primarni družini (že prej sta nagrado prejela oče Janez in brat Bogdan). Leta 2017 je bila z Jermanovo nagrado za najboljši humanistični prevod leta sonagrajen njegov prevod knjige ''Psihoanalitična diagnostika: Razumevanje osebnostne zgradbe skozi klinični proces'' Nancy McWilliams. (Drugi sonagrajenec je bil brat Bogdan za Chestertonovega ''Večnega človeka.'')