Bernard iz Clairvauxa: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Oznaka: vrnitev |
pp slog |
||
Vrstica 1:
{{drugipomeni2|Sveti Bernard}}
{{Infopolje Svetnik
|name=sveti Bernard iz Clairvauxa
|birth_date= <!-- WD -->
|death_date= <!-- WD -->
Vrstica 30 ⟶ 28:
== Življenje ==
[[Slika:Bernard-615.jpg|thumb|right|220px|Rudolph Blättler: Bernardu se prikaže [[Sveta Marija|Devica Marija]].<ref>{{navedi knjigo|author=O. Bitchnau|title=Das Leben der Heiligen Gottes|page=615}}</ref>]]
[[Slika:Codex Sal IXc Wappen2.jpg|thumb|220px|Grb svetega Bernarda (levi)]]
=== Mladost ===
Bernard je izšel iz [[Burgundija|burgundskega]] visokega plemstva. Rodil se je 1090
Bernardov oče, vitez od nog do glave, je ljubil vojaško življenje
V letih doraščanja se je obrnil malo na posvetno plat, saj je bil sin uglednih in bogatih staršev, čedne zunanjosti ter zgovoren in uglajen. Povsod po Burgundiji so peli njegove posvetne pesmi. V devetnajstem letu ga je hudo prizadela materina smrt. Kljub temu, da ga je svet mikal, je znal obvladovati svoja nagnjenja. Nekoč ga je pogled na brhko grajsko gospodično tako vzburil, da je sredi zime razbil led in skočil v ribnik, od koder so ga vsega premrlega izvlekli.
=== Poklic ===
Številne prijatelje in znance je nenadoma presenetil z odločitvijo, da se odpove svetu in popolnoma posveti Bogu. Najprej mu je hudo nasprotoval oče in drugi sorodniki
Meniški poklic celotne družine se je torej odvijal prav dramatično:
<blockquote>Lepga dne so zvedeli njegovi domači, kar je svojemu zaupniku, stricu Godriku, izdal že zdavnaj: pripravlja se zapustiti bogastvo, ugodnosti, napredovanje in pojde v Citeaux, nedavno osnovani cistercijanski samostan, ki je slovel po svoji strogosti. Kako je prišel do tega sklepa? Pot je bila preprosta: Ljubezen do Kristusa mu je ranila srce in je pustila v njegovi duši neutolažljivo hrepenenje.
Njegovi domači so bili presenečeni. Citeaux je bil namreč znan po nadčloveški strogosti. Začeli so ga odvračati. Bernardovo ljubeče in nežno srce je začelo omahovati: morebiti bi pa lahko izpolnil sveto željo tudi na lagodnejši poti. Oglasila se mu je zopet ukaželjnost. Privolil je, da se za enkrat vpiše v neko nemško visoko šolo. Določili so že dan in mesto, kjer se bo srečal s svojimi brati, ki ga bodo spremljali. Spotoma pa je vstopil v neko cerkev. Zazdelo se mu je kratkomalo, da se mu je prikazala njegova mati in mu očitala njegove posvetne želje: »Nisem te zato rodila in vzgajala!«
S tem videnjem je bilo konec tipanja in negotovosti. Bernard je bil sedaj gotov, da ga njegova pot vodi v Citeaux. Po svetem prijateljstvu hrepeneča duša pa ni hotela tega storiti sama. Stricu Godriku se je kmalu pridružil en mlajši brat. Mlajši brat Andraž pa se je obotavljal. Komaj je dopolnil 16 let, prav zdaj je dobil meč in je sanjal o bojni slavi. Bernard mu je v gorečih besedah orisal slavo duhovnih bojev in zmag. Andraž je nasprotoval. Bernard ga je spomnil na pokojno mater in Andraž je nenadoma vzkliknil: »Nad tvojo glavo vidim našo mamo.« – in se je vdal: »Pojdimo torej vsi.« Bernardu tega ni bilo treba dvakrat reči. Najstarejši brat je tedaj bil komaj poročen mož ter srečen oče in z dvema ljubkima otročičema, pa je vendarle privolil. Nasprotovala pa je njegova žena. Sedaj je pa Bernard – kot da gleda v prihodnost – dejal: »Tvoja žena bo ali privolila ali pa bo umrla«. Naslednjega dne je hudo zbolela. Tedaj je dala privolitev in je ozdravela. Gerard je najbolj vztrajno nasprotoval: »To je samo mehkužnost in blaznost!« Bernard ga je tedaj poiskal v taboru pri obleganju nekega gradu. Dal je svojo roko na njegove prsi in dejal: »Blizu je dan, ko bo sulica prebodla te prsi in odprla pot zveličavni misli.« In res: pri prvem napadu je bil Gerard hudo ranjen in je padel v ujetništvo, a obenem je postal tudi Kristusov jetnik. Bernard je imel še ljubega prijatelja in šolskega tovariša Huga v [[Mȃcon]]u, ki je bil že klerik in užival obilno nadarbino. Prejokal je z njim eno noč in ga odvedel s seboj. Pridružili so se še drugi. Bilo jih je okrog trideset, vsi plemiški fantje imenitnega slovesa.
Ko so se poslavljali od doma, se je najmlajši brat, ki je bil še otrok, s tovariši igral na dvorišču. Najstarejši njegov brat, ki je pustil v svetu ženo in dva otročiča, se je poslovil s temile besedami: »Glej, Nivard, vse to gospostvo je tvoje, kako bogat boš!« Otrok pa: »Da, vi ste zase izvolili nebesa, meni pa prepuščate zemljo. S to delitvijo se jaz ne morem strinjati.« Hotel je oditi z njimi, a seveda zaman. Komaj je dopolnil 16 let, je potrkal na vrata v Clairvauxu. Aletina skrita želja se je izpolnila: vseh njenih šest sinov se je določilo za redovništvo. Sledil jim je celo njihov plemeniti oče, osiveli grof Tescelin.<ref>{{navedi knjigo|author=A. Schütz|title=Szentek élete III. |page=257}}</ref></blockquote>
Leta 1112 so potrkali na vrata samostana Citeaux. Življenje tukaj je bilo trdo: šest ur na dan molitev, šest ur telesno delo, šest ur duševno delo, samo šest ur spanje. Kadar je Bernard omahoval, se je spodbujal: »Bernard, čemu si prišel?« Bernard in tovariši so redovno življenje vzeli zares in to je pritegnilo mnoge posnemovalce.<ref>{{navedi knjigo|author=S. Čuk|title=Svetnik za vsak dan II: Bernard, opat in cerkveni učitelj|page=83}}</ref> Bernard se je podvrgel meniškemu redu z neizprosno strogostjo. Priboril si je tako obvladovanje čutov, da njegovega združenja z Bogom ni moglo nič motiti.
Med tem se je število menihov tako povečalo, da je opat Štefan prosil grofa Huga, naj mu podari »Pelinsko dolino«. Petindvajsetletnega Bernarda je poslal z dvanajstimi sobrati tja, da bi osnovali nov samostan. Naloga je bila težka, menihi so morali krčiti divjino s sekiro in motiko in se skopo hraniti. Kruh so jedli tako črn in trd, da so gostje jokali, če so videli brate pri obedu. Bernard pa je kazal do sobratov toliko naklonjenosti in prijateljstva, da se je »Dolina pelina« kmalu spremenila v »Dolino svetlobe«. Poročilo pravi:
<blockquote>»Tri leta po prihodu v Citeaux je opat Štefan poslal Bernarda, da bi osnoval novo opatijo na osamljeni jasi v globeli znani kot ''Val d'Absinthe'', okrog 15 kilometrov jugovzhodno od [[Bar-sur-Aube]]ja. Izročilo pravi, da je Bernard osnoval samostan 25. junija 1115, in ga imenoval ''Claire Vallée'', kar se je razvilo v ''Clairvaux.'' Tam je pridigal s tako vero, da je v začetnih težavah posredovala [[Sveta Marija|Devica Marija]].«<ref name="Bernard of Clairvaux">{{cite book |last=Smith|first=William|title=Catholic Church Milestones: People and Events That Shaped the Institutional Church|year=2010|publisher=Left Coast|location=Indianapolis|isbn=978-1-60844-821-0|page=32|url=http://books.google.rs/books?id=WM8c8VdqCV8C&pg=PA32&dq=Bernard+would+preach+an+immediate+faith,+in+which+the+intercessor+was+the+Virgin+Mary&hl=en&sa=X&ei=QB_sT-6uKsKXsgaw7P0F&redir_esc=y#v=onepage&q=Bernard%20would%20preach%20an%20immediate%20faith%2C%20in%20which%20the%20intercessor%20was%20the%20Virgin%20Mary&f=false}}</ref></blockquote>
Ljudje so vreli od vseh strani občudovat naporno življenje, ki ga je poživljala ljubezniva svetost. Starši so na svoje otroke pazili, da ne bi obiskali Clairvauxa in vstopili v samostan – tako zelo so se bali neustavljivo privlačne in ljubeznive Bernardove govorice.
Po nekaj letih je živelo v tem samostanu že
=== Druga križarska vojna ===
[[Križarske vojne|Križarska vojna]], ki jo je Bernard s takim navdušenjem in pridiganjem po celi Evropi dvignil, je doživela popoln polom. K temu je prispevala zloba Grkov, neenotnost voditeljev ter pomanjkanje sredstev in živeža. Vse to je pripravilo Bernardu strašno trpljenje. Zmerjali so ga s krivim prerokom, češ da je izčrpal kraljestva, povzročil neobljudena mesta, 200.000 mož pognal v smrt ... On je molčal, molil in trpel, le pozneje je vzdihnill: »Če ljudje pri tej strašni nesreči morajo godrnjati, je boljše, da godrnjajo zoper mene kot zoper Boga.«<ref>{{navedi knjigo|author=O. Bitchnau|title=Das Leben der Heiligen Gottes|page=616}}</ref> Res, z globoko bolečino ga je napolnjevala zavest, da je Kristusova zadeva doživela tak poraz. Njegova vera pa mu je tudi v tej noči pokazala betlehemsko zvezdo: »Začelo se je kot Božje delo, pa se ni tako nadaljevalo!« Ko se je križarsko gibanje v [[Severno Porenje-Vestfalija|Porenju]] sprevrglo v neusmiljeno preganjanje [[Judje|Judov]], se je Bernardova osebnost z vso silo uprla taki brezbožnosti: »Zaradi grehov vladarjev in vitezov nas Bog ni imel za vredne, da bi dokončali njegovo delo.«<ref>{{navedi knjigo|author=A. Schütz|title=Szentek élete III. |page=256}}</ref>
=== Bernardova mariologija ===
F. Rihar, za katerega [[Avguštin Stegenšek]] trdi, da se je v svoji knjigi ''Marija v zarji slave'', kjer podaja pregled Marijinega češčenja, »spretno izogibal krivih citatov in praznih legend, kakor so se skozi stoletja prepisovale«,<ref>A. Stegenšek, VBV 1910, 88</ref><ref>{{navedi splet|url=http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi507549/|title=Franc Rihar, nabožni pisatelj|accessdate=2014-04-21|publisher=Slovenski biografski leksikon}}</ref> takole poveličuje Bernarda:
<blockquote>»Vse meniške redove je v Marijinem češčenju nadkrilil slavni [[cistercijani|cistercijanski red]], ta mogočna veja reda [[Benedikt Nursijski|svetega Benedikta]]. Vse Marijine častilce cistercijanskega reda, kakor sploh vse Marijine častilce, ki so kdaj živeli na zemlji, pa je prekosil v ljubezni do Marije medenobesedni učenik sveti Bernard – ta čudež in kras svoje dobe, velikan po duhu, velikan v govoru in dejanju, velikan pa tudi v ljubezni do nebeške Kraljice.
Ko je v devetnajstem letu izgubil mater, mu je začel svet nastavljati zanke. Ko ga je nekoč med lovom skupaj z drugimi vitezi zatekla noč, so prenočevali na neki pristavi. Ko ga je hotela neka ženska osvojiti, je sredi noči glasno zavpil: »Morilci! Na pomoč!«, ter jo tako odpodil. Devici Mariji je pripisoval varstvo v tem in podobnih primerih. Po mnenju poznavalcev je ohranil nedolžnost do svoje smrti. Ko je Bernard spoznal nevarnosti sveta, je sklenil stopiti v strogi cistercijanski red tudi zato, ker je ta red posebno častil nebeško Kraljico.
Tako kot on še pač ni nihče ljubil Marije. Zdi se, da je nebeška Kraljica uslišala njegovo vročo željo: »Mati, ne dopusti, da bi te kdo bolj ljubil kakor jaz!« Že kot malega dečka so ga videvali moliti pred Marijinim oltarjem. Ko je hodil v šolo v Chatillonu, so njegovi tovariši občudovali njegovo vdanost do nebeške Kraljice. V cistercijanskem redu pa je ljubezen do Marije popolnoma prevzela njegovo srce. Vsa svoja dela je Bernard priporočal Mariji. Pod njenim varstvom jih je začel, nadaljeval in dokončal. Hotel je biti Marijin vitez, njeni službi je posvetil svoje življenje. Tudi druge je hotel vneti za ljubezen in zaupanje do nje. Z ognjevitimi besedami je slavil Marijino neskaljeno lepoto, njene vzvišene prednosti, vabljive čednosti, njeno veliko moč in brezmejno usmiljenje. Karkoli je sploh mogoče vzvišenega in lepega o Mariji misliti, čutiti, govoriti in pisati, vse je on zbral, v srcu okušal ter podal svetu v mili, prekrasni besedi.«<ref>{{navedi knjigo|author=F. Rihar|title=Marija v zarji slave (Šmarnice)|page=90s.}}</ref></blockquote>
Sestavil je tudi še danes znano molitev ''»Spomni se«'', ki se začenja takole:
<blockquote>»Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal.«</blockquote>
Ko je nekoč na svojem potovanju skozi Nemčijo prišel v [[Speyer]] ter ga je spremljal cesar, škofje, duhovščina ter meščani, je vstopil v stolnico, ko so peli duhovniki »Salve Regina« (»Pozdravljena Kraljica«). Ko so potihnili zadnji glasovi prekrasne hvalnice, je svetnik, prevzet od občutkov ljubezni do Marije, pokleknil pred oltar ter zapel: »O clemens, o pia, o dulcis Virgo Maria« (»O milostljiva, o dobrotljiva, o presladka Devica Marija«)! Od tistega časa te besede pristavljajo na koncu molitve »Salve Regina«.<ref>{{navedi knjigo|author=F. Rihar|title=Marija v zarji slave (Šmarnice)|page=94}}</ref>
== Mož sprave in miru ==
Bernardova dejavnost je pogostoma presegla samostansko obzidje. Klicali so ga za svetovalca in posrednika mnogi takratni vladarji. Več kot kdorkoli je prispeval k odpravi razkola, ki je nastal z izvolitvijo dveh papežev leta 1130. Bernard je za to potreboval osem let trdega dela, resnega premišljevanja in napornega potovanja. Istočasno je deloval za mir in spravo med Anglijo in Francijo, kakor tudi med mnogimi sprtimi vitezi in plemiči.<ref>{{navedi splet|url=http://www.osb.org/cist/bern.html|title=Saint Bernard of Clairvaux, 1090-1153|accessdate=2014-04-07|publisher=M. Basil Pennington OCSO}}</ref>
=== Neuklonljivi protipapež ===
Ko je [[papež Honorij II.]] še umiral, je gospodarsko zelo vplivna rodbina Leone uporabila vsa sredstva, da bi izvolili kardinala Petra Leoneja za papeža. Kakor hitro je papež zatisnil oči, je večina kardinalov, zbranih v svoji zastraženi palači, izvolila pobožnega in učenega kardinala Gregorja Papareschija za papeža, ki si je nadel ime [[papež Inocenc II.|Inocenc II.]] Nasprotna stranka pa ni zamujala, ampak je še istega dne popoldne nekaj kardinalov in podkupljeno ljudstvo oklicalo za papeža Leoneja, ki si je nadel ime [[Protipapež Anaklet II.|Anaklet II.]] Ko je Inocenc opazil nemire, se je že petega dne hotel odpovedati papeštvu, kardinali pa so ga najprej prosili, naj ostane. Nato so mu zagrozili z izobčenjem v primeru odstopa. Niso namreč hoteli sprejeti posvetnega, celo razuzdanega Petra. Inocencov položaj pa je postal v prekucniškem mestu tako negotov, da se je zatekel k francoskemu kralju podobno kot njegov predhodnik. Tedaj je Anaklet II. zasedel [[Bazilika sv. Petra, Vatikan|Baziliko sv. Petra]], [[Bazilika sv. Janeza v Lateranu, Rim|Lateran]] z zakladnico in prisilil celo ponosne Frangepane, da ga priznajo.
Francoski kralj [[Ludvik VI. Francoski|Ludvik VI.]] se je skupaj s škofi, ki so zasedali v [[Étampes]]u, v tej zmedi obrnil na že tedaj spoštovanega Bernarda in mu zaupal odločitev o tem, kateri papež je pravi. Čeprav se je obotavljal in trepetal, je vendar ob nagovarjanju od vseh strani sprejel nelahko nalogo. Temeljito je preučil potek volitev, vrstni red, nato zasluge izvoljenih in na temelju vsega prišel do sklepa, da se mora Cerkev pridružiti Inocencu. Značilno je, kar je zapisal o zadevi v nekem pismu:
<blockquote>»Če je vse to, kar govorijo o Anakletu II., res, potemtakem ta človek ne samo, da ne more biti glavar Cerkve, ampak niti dušni pastir kake hribovske vasice. Če pa to ni res, je tudi tedaj primerno, da se ne odlikuje cerkveni poglavar le po svetem življenju, ampak tudi po neomadeževanem dobrem imenu.«</blockquote>
Po Bernardovi odločitvi so sprejeli Inocenca za papeža v Franciji, kjer je posvetil novo [[Cluny (opatija)|klinijsko]] baziliko. Priznali so ga tudi v Nemčiji, Španiji, Angliji in na Madžarskem. Anakletu je ostal zvest do nadaljnjega le Rim in Milano.<ref>{{navedi knjigo|author=F. Chobot|title= A pápák története |page=224}}</ref>
Zadeva pa je naletela na hude odpore. V [[Liége|Liégu]] se je srečal z angleškim kraljem, ki se je dolgo obotavljal priznati zakonitega papeža, češ da mu vest ne dovoli. Na to mu je Bernard drzno odgovoril: »Veličanstvo naj skrbijo tisti njihovi grehi, za katere bo moralo odgovarjati pred Bogom. Tega enega jaz vzamem na svojo vest.« In kralj se je vdal. Še večji uspeh je požel z [[Akvitanija|akvitanskim]] vojvodom Viljemom. Ta velikanski, divjaški in prepirljivi človek je držal s protipapežem. Bernard mu je zaman govoril na dušo. Nekoč je vojvoda prisostvoval slovesni maši. Po povzdigovanju je Bernard v povzdignjene roke vzel Najsvetejše, krenil proti vojvodi in govoril takole: »Mi, Božji služabniki, smo te zaman prosili. Nisi se nam uklonil. Sedaj se ti bliža sam glavar Cerkve in tvoj Gospod, sodnik, pred čigar imenom se pripogne vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo. V njegove roke bo nekoč prišla tudi tvoja duša. Ali se ga upaš zavreči tako, kakor si delal z njegovimi služabniki?« Navzočim je zaledenela kri v žilah. Vojvoda je prebledel, zatrepetal in se nezavesten zgrudil na zemljo. Bernard se ga je dotaknil in ko se je ovedel, je storil po Bernardovi želji. 38-leten se je odpovedal prestolu in začel spokorno življenje.
Trikrat se je napotil Bernard v Italijo mirit sprte kneze in mesta. Posrečilo se mu je, da je uvedel papeža Inocenca v Rim k svetemu Petru. Ko je po Anakletovi smrti njegova stranka izvolila novega protipapeža, ga je nagovoril na odpoved.<ref>{{navedi knjigo|author=A. Schütz|title=Szentek élete III. |page=255}}</ref>
== Bolezen in smrt ==
Za Bernarda je bil skorajda čudež, da je s tako pokorjenim telesom in ob tako napornem delu dočakal 63 let. Že jeseni 1152 je pričakoval smrt. Takrat je prihitel [[Metz|metzki]] škof in ga kleče prosil, naj pride pomirit vojskujoče se plemiče in ljudstvo. Uslišal ga je. Ko se je vrnil nazaj, je dejal sobratom: »Glejte, to je bila priprava na zadnjo pesem: Slava Bogu na višavah in mir na zemlji dobronamernim ljudem.« V zadnji bolezni je mislil le na večnost. Svoji meniški družini je zapustil tole pomembno oporoko:
»Ne morem vam zapustiti zgleda dobrega meniha, toda tri točke bom poudaril. Posnemajte to, tudi jaz sem to delal po svojih zmožnostih:
# Vedno sem manj zaupal svoji sodbi kot sodbi drugih.
# Če so me žalili, se nisem nikoli maščeval.
# Kolikor je bilo odvisno od mene, nisem nikogar pohujšal. Če pa se je pohujšanje že zgodilo, sem storil vse, da bi ga odpravil.«
Ko je prejel [[zakrament|svete zakramente]], je tiho zaspal v Gospodu.<ref>{{navedi knjigo|author=A. Schütz|title=Szentek élete III. |page=257}}</ref> Bernard je umrl ves izčrpan od stroge askeze, obilnega dela in bolezni, 20. avgusta 1153 v [[Clairvaux]]u.
== Dela ==
[[File:Sancti Bernardi Opera.tif|thumb|Bernardi Opera, 1719]]
=== Spisi ===
* ''De gradibus humilitatis et superbiae,'' (''Stopnje ponižnosti in ošabnosti'') njegov prvi spis, okoli 1120 s. Latinsko besedilo: PL182 939-972C.
* ''Apologia ad Guillelmum Sancti Theoderici Abbatem'' (''Apologija opatu Viljemu od Sv. Teoderika''), obramba cistercijanov pred napadi menihov iz [[Cluny (opatija)|Clunyja]]. Latinsko besedilo v PL182 893-918A.
Vrstica 112 ⟶ 131:
=== Govori in pisma ===
Ohranjeni so mnogi njegovi govori. Najbolj znameniti so:
* ''Sermones super Cantica Conticorum'' (''Govori o Visoki pesmi'', 86 govorov). <ref>Latinsko besedilo: PL 183:785 - 1198A.</ref>
* ''Sermones per annum'' (''Govori o bogoslužnem letu''; ohranjenih je 125 govorov).
Vrstica 121 ⟶ 142:
[[Slika:Kloster von Clairvaux, heute Strafanstalt.jpg|thumb|right|220px|Clairvaux-jska opatija <br /> (danes spremenjena v [[ječa|ječo]]).]]
==
Za svetnika ga je razglasil [[papež Aleksander III.]] 11. januarja 1174 v Rimu. [[Rimskokatoliška cerkev|Katoliška Cerkev]] obhaja njegov god 20. avgusta – na njegov smrtni dan, na [[Madžarska|Madžarskem]] pa obhajajo njegov god 19. avgusta, ker je pri njih 20. avgusta god svetega [[Štefan I. Ogrski|Štefana Ogrskega]], ki je državni praznik.
[[Papež Pij VIII.]] ga je 1830 povzdignil med [[cerkveni učitelj|cerkvene učitelje]]. Prijel se ga je naslov »Doctor Mellifluus« (»Medonosni učitelj«), ker je znal tako sladko in privlačno govoriti.
[[Dante Alighieri]] omenja Bernarda v [[Božanska komedija|Božanski komediji]]. O njem govori v tretjem delu (Raj) od 31. do 33. (zadnjega) speva. On je zadnji Dantejev vodnik po [[raj]]u. Izbral ga je zaradi tega, ker je [[mistik]] kontemplativnega reda, veliki Marijin častilec in izreden govorec.
Bernard, utemeljiteljski opat opatije Clairvaux v [[Burgundija|Burgundiji]], je bil ena od najbolj poveljevalnih cerkvenih voditeljev v prvi polovici dvanajstega stoletja, kakor tudi eden največjih duhovnih učiteljev vseh časov in najmočnejši zagovornik Cistercijanske obnove.<ref>{{navedi splet|url= http://www.osb.org/cist/bern.html|title= Saint Bernard of Clairvaux 1090-1153 by M. Basil Pennington OCSO |accessdate=2014-04-07|publisher=The Cistercians}}</ref>
== Nadaljnje branje ==
* M. Benedik: ''Papeži od Petra do Janeza Pavla II.'', Mohorjeva družba Celje 1989.
* O. Bitschnau: ''Das Leben der Heiligen Gottes''. 2. izdaja. Einsiedeln, New-York, Cincinnati und St. Louis; Karl & Nikolaus Benziger 1883.
Vrstica 179 ⟶ 181:
== Sklici ==
{{sklici|2}}
Vrstica 196 ⟶ 199:
* [http://saints.sqpn.com/saint-bernard-of-clairvaux/ Saints.SQPN.com: Saint Bernard of Clairvaux]
{{Cerkveni učitelji}}
{{normativna kontrola}}
{{DEFAULTSORT:Bernard Clairvaux}}
[[Kategorija:Francoski pisatelji]]
[[Kategorija:Cistercijanski opati]]
| |||