Marina Cvetajeva: Razlika med redakcijama

Cvetajeva se je rodila v premožni ruski družini. Njen oče, Ivan Vladimirovič Cvetajev, je bil po poklicu profesor umetnostne zgodovine na [[Univerza v Moskvi|Univerzi v Moskvi]]. Kasneje je ustanovil Muzej Aleksandra III., danes poznan kot [[Puškinov muzej|Puškinov muzej]]. Njena mati, sicer očetova druga žena, pa je bila koncertna pianistka. Ker je bila delno poljskega in nemškega porekla, se je njena hči lažje poistovetila s tema narodoma, kar lahko zasledimo tudi v njenih delih. Cvetajeva je iz očetovega prvega zakona imela dve polsestri, leta 1894 pa se ji rodi še mlajša sestra Anastazija, kateri je mati posvečala več časa. Njen oče jo je zaradi dela sčasoma vedno bolj zapostavljal, zato se je že v mladih letih zatekala k literaturi, kar pa njeni materi ni bilo všeč, saj je želela, da gre hči po njenih stopinjah.

Leta 1902 je njena mati zbolela za [[tuberkolozo|tuberkulozo]]. Ker naj bi ji bilo[[tuberkolozo|podnebje]]<nowiki/>o v zahodni in južni Evropi[[tuberkolozo|bolj blažje podnebjeustrezalo]]<nowiki/>e, so vse do njene smrti leta 1906 potovali po Evropi. Nekaj časa so živeli v [[Nervi]]ju blizu [[Genova|Genove]], kjer je Cvetajeva kot deset letni otrok uživala v brezskrbnosti in razvila svojo svobodomiselnost.

Njeno prvo večje delo je bil neohranjen prevod [[Edmond Rostand|Rostandovega]] ''[[L'Aiglon|Orliča]]'', leta 1910 pa je v samozaložbi izšla njena prva samostojna pesniška zbirka pod naslovom ''Večerni album''. Ta je pritegnila pozornost pesnika in kritika [[Maksimilijan Vološin|Maksimilijana Volšina]], kateri postane njen prijatelj in mentor, zato ga po njegovi smrti opiše v besedilu "Živeče o živečem" (1932). Preživljanje časa v njegovem domu v Koktebelu predstavlja nekakšno prelomnico na njeni ustvarjalni poti, saj se je tam seznanila z deli [[Aleksander Aleksandrovič Blok|Aleksandra Bloka]] in [[Ana Andrejevna Ahmatova|Ane Ahmatove]] in spoprijatlejila z ruskim pisateljem in simbolističnim teoretikom [[Andrej Beli|Andrejem Belim]], opisanim v eseju ''Ujeti du'' (1934). Pri devetnajstih letih tam sreča tudi svojega moža, vojaškega kadeta, [[Sergej Efron|Sergeja Jakovleviča Efrona]]. Pri priči sta se zaljubila in poročila leta 1912, v katerem se je odvila tudi odvila otvoritev Puškinovega muzeja, ter rojstvo prve hčere Ariadne in izšla druga pesniška zbirka ''Laterna magica''. Leta 1913 je umrl Cvetajin oče, naslednje leto pa se je mož javil na fronto.

Cvetajeva je [[ruska revolucija|oktobrsko revolucijo]] doživela na lastni koži, vendar je do nje gojila močan odpor. Po revoluciji se je Efron priključil [[Bela garda (Rusija)|Beli gardi]]. Pesnica se je v upanju, da se bo z možem pobotala, vrnila v Moskvo, kjer je ujeta pet let ujeta trpela pomanjkanja. Dela iz tega obdobja so precej politično usmerjena, med njimi veliko pesmi, ki slavijo bele z naslovom ''Labodji tabor''. Zaradi lakote in brez sorodnikov, na katere bi se lahko oprla, je svojo drugo hčer Irino zaradi podhranjenosti oddala v sirotišnico, ker je verjela, da se ji bo tam godilo bolje, a je kljub temu leta 1920 umrla zaradi podhranjenosti. To je v njej sprožilo gromozanske občutke krivde.

Konec leta 1925 se je z družino preselila v [[Pariz]], kjer ni bila najbolje sprejeta. Tam so štirinajst let živeli v bedi, edini vir dohodka pa je njeni družini predstavljalo njeno pisanje proze. Sama se tam ni počutila sprejeta, saj so jo vodilni krogi emigrantskih pisateljev večkrat kritizirali in ji kljub delom, ki so opevali Bele, očitali premajhno kritičnost do Sovjetske zveze.

Efrona začne mučiti domotožje, vendar se boljiboji vrniti v domovino zaradi svojega delovanja v Beli gardi. Kot njegova hčerhči, postaja vse bolj naklonjen in kasneje prične vohuniti za [[NKVD]].

Leta 1926 se je Cvetajeva prek Parstenakovih pisem spoznala z [[Reiner Rilke|Reinerjem Rilkejem]], s katerim sta si začela dopisovati (''Pisma''), po smrti Rilkeja pa v njegov spomin napiše ''Pesnitev Zraka''. Leta 1935 jo je v Parizu obiskal Pasternak. Dve leti kasneje se je hči Ariadna vrnila v Sovjetsko zvezo, sledil ji je tudi Efron, ki pa je bil obtožen umora nekdanjega sovjetskega agenta, Marina pa je bila šele po zasliševanju izvedelaseznanjena zaz dejavnostidejavnostmi njenega moža. V Parizu je s sinom ostala sama, vendar se je zaradi slabega slovesa odločila za vrnitev v domovino.