Zgodovina tiskarstva na Slovenskem: Razlika med redakcijama

==Tiskarne v Ljubljani od 17. do 20. stoletja==

Tiskarstvo na Slovenskem je spodbudil protestantizem, [[protireformacija]] pa ga je za več kot sto let zavrla. Leta 1678 je tiskarno in knjigarno v Ljubljani odprl salzburški tiskar [[Janez Krstnik Mayr]], ki se je ob tej priložnosti predstavil s prvim knjižnim katalogom na Slovenskem, ''Catalogus librorum'' etc. Drugo tiskarno je imel pa na gradu [[Bogenšperk]] [[baron]] [[Janez Vajkard Valvasor]], ki je natisnil okoli 1200 bakrorezov in več knjig, ne pa tudi znamenite ''[[Slava vojvodine Kranjske|Slave vojvodine Kranjske]]'' ([[Nürnberg]] 1689). Mayr je natisnil ''Bratovske Bvqvice'' Matije Kastelca, njegovi nasledniki pa do 1731 tri Valvasorjeve knjige, tri knjige pridig [[Janez Svetokriški|Janeza Svetokriškega]], po 130 letih predelano [[Adam Bohorič|Bohoričevo]] slovnico ''Gramatica Latino-Germanico-Slavonica'', od leta 1726 naprej pa so izdajali tudi ''Novo krajnsko pratiko'', ki je s presledki izhajala 200 let. Mayrjevo tiskarsko tradicijo so nadaljevali zelo dolgo: nazadnje tudi naš najpomembnejši tiskar in založnik [[Jožef Blaznik]] in, vse do leta 1946, njegovi nasledniki. Poleg njegoveBlaznikove sta bili v 19. stoletju v Ljubljani pomembni še Katoliška in Narodna tiskarna.

PraktičnoSkoraj vse knjige, ki so jih na Slovenskem natisnili do druge polovice 19. stoletja, odlikuje izvrstna grafična oprema, nič slabša kot drugod po Evropi, na koncu stoletja pa so postale stereotipne in le redke so imele slovesno oblikocenene.

Založnik [[OtmarOtomar Bamberg]] je 50 let vodil tudi tiskarno Kleinmayr & Bamberg. Zaposlenih je imel okoli 80 delavcev; leta 1901 je prvi v Ljubljani kupil stavni stroj Linotype, 1907 pa takrat najsodobnejši »hitrotiskarski« stroj. Leta 1899 je natisnil [[Ivan Cankar|Cankarjevo]] ''Erotiko''. ZaBambergove večinoknjige njegovih knjig sta značilnaimajo dober tisk in lepalepo grafičnagrafično oprema.opremo, Izjema so lesamo ''[[Poezije (France Prešeren)|Poezije doktorja Franceta Prešerna]]'' (1900), ki so zaradi oblike črk, postavitve naslovov in Karpellusovih ilustracij doživele kritiko.

==TiskarneOsrednje tiskarne po prvi svetovni vojni==

Med obema vojnama so pri nas delovale naslednje večje tiskarne: Narodna, Zadružna, Učiteljska, Zvezna tiskarna in zasebna tiskarna Maksa Horvatina, Katoliška pa se je preimenovala v Jugoslovansko tiskarno. Po drugi svetovni vojni so številne manjše tiskarne združili in preimenovali, zasebne pa seveda podržavili. Učiteljska tiskarna je bila znana pod imenom [[Jože Moškrič|Jožeta Moškriča]], marca 2003 so jo, tako kot Blaznikovo, priključili tiskarni [[Delo]], aprila istega leta pa ukinili. Iz Čemažarjevega litografskega zavoda se je razvil Umetniški zavod za [[litografija|litografijo]] in se leta 1958 preimenoval v [[tiskarna|tiskarno]] [[Mladinska knjiga]]. Ta se je leta 1966 preselila v novo zgradbo, ki jo je sprojektiral slovenski arhitekt Savin Sever, na Dunajski 123 v Ljubljani., Odki decembra 2014jo je tamprojektiral Mestoarhitekt oblikovanja[[Savin SlovenijaSever]], središče za ustvarjalno gospodarstvo, »mesto za nove poslovne priložnosti, razmisleke in vizije,delovala izmenjavetam indo sodelovanja,decembra ideje2014. in rešitve ter predstavitve novosti«.