Zgodovina tiskarstva na Slovenskem: Razlika med redakcijama

slog, kompozicija
(pravopis)
(slog, kompozicija)
'''Zgodovina tiskarstva na Slovenskem''' se začne 1575 z Janžem Mandelcem.
Matevž Cerdonis iz [[Slovenj Gradec|Slovenj Gradca]] je imel [[tiskarna|tiskarno]] v [[Padova|Padovi]] že leta 1482, prvi slovenski tiskar pa je bil Jernej Pelušič (Bartholomaeus Pelusius Justinpolitanus); tiskarstva naj bi se izučil pri slovitem [[Aldus Manutius|Aldusu Manutiusu]] v [[Benetke|Benetkah]]. Prvo tiskarno na slovenskih tleh je leta 1575 odprl Janž Mandelc (Joannes Manlius) v [[Ljubljana|Ljubljani]]. Bil je prvi slovenski tiskar, ki je na slovenskih tleh tiskal publikacije v [[slovenski jezik|slovenskem jeziku]].
 
==Začetki==
[[Papir]] so na Slovenskem izdelovali v Zgornji Hrušici že leta 1544, prvi papirni mlin pa je na Fužinah pri Ljubljani postavil protestant Jurij Kisl. Pridružili so se mu še drugi, vendar proizvodnja za naše kraje ni zadoščala in papir je bilo treba ves čas uvažati iz [[Beneška republika|Beneške republike]] in nemških dežel. Najstarejša današnja papirnica je Radeče papir (1736, vodni znak »Ratschah«), za katero je okrožno sodišče v Celju začelo 13. decembra 2011 postopek prisilne poravnave. Druga najstarejša je papirnica [[Vevče]] (1842), ki jo je leta 2004 kupila avstrijska družba Brigl & Bergmeister.
Matevž Cerdonis iz [[Slovenj Gradec|Slovenj Gradca]] je imel [[tiskarna|tiskarno]] v [[Padova|Padovi]] že leta 1482, prvipoznano slovenskije tiskar pa jeime biltiskarja JernejJerneja PelušičPelušiča (Bartholomaeus Pelusius Justinpolitanus);, tiskarstvaki naj bi se tiskarstva izučil pri slovitem [[Aldus Manutius|Aldusu Manutiusu]] v [[Benetke|Benetkah]]. Prvo tiskarno na slovenskih tleh je leta 1575 odprl Janž Mandelc (Joannes Manlius) v [[Ljubljana|Ljubljani]]., Bilki je prvi slovenski tiskar, ki je na slovenskih tlehSlovenskem tiskal publikacije v [[slovenski jezik|slovenskem jeziku]].
 
==Papir==
Tiskarski razvoj na Slovenskem je zavrla [[protireformacija]] in (obe) drugi tiskarni so odprli šele po dobrih sto letih, natančneje 1678, poleg nje pa še knjigarno. Eno tiskarno in knjigarno je v Ljubljani ustanovil salzburški tiskar [[Janez Krstnik Mayr]], ki se je ob tej priložnosti predstavil tudi s prvim knjižnim katalogom na Slovenskem, ''Catalogus librorum'' etc., drugo pa na gradu [[Bogenšperk]] [[baron]] [[Janez Vajkard Valvasor]], ki je tu natisnil okoli 1200 bakrorezov in več knjig, ne pa tudi znamenite ''[[Slava vojvodine Kranjske|Slave vojvodine Kranjske]]'' ([[Nürnberg]] 1689). Mayr je med drugim natisnil ''Bratovske Bvqvice'' Matije Kastelca. Tiskarna je bila v rokah njegovih naslednikov vse do 1731 in v njej so med drugim natisnili tri Valvasorjeve knjige, tri knjige pridig [[Janez Svetokriški|Janeza Svetokriškega]], po 130 letih (predelano) [[Adam Bohorič|Bohoričevo]] slovnico ''Gramatica Latino-Germanico-Slavonica'', od leta 1726 naprej pa so izdajali tudi Novo krajnsko pratiko, ki je s presledki izhajala 200 let. Mayrjevo tiskarsko tradicijo so nadaljevali zelo dolgo: nazadnje tudi naš najpomembnejši tiskar in založnik [[Jožef Blaznik]] in, vse do leta 1946, njegovi nasledniki. Poleg njegove sta bili v 19. stoletju v Ljubljani pomembni še Katoliška in Narodna tiskarna.
 
{{glavni članek|Papir}}
 
[[Papir]] so na Slovenskem izdelovali v Zgornji Hrušici že leta 1544, prvi papirni mlin pa je na Fužinah pri Ljubljani postavil protestant Jurij[[Janž Kisl.Khisl]] Pridružilileta so1579. se mu še drugi, vendarDomača proizvodnja za naše kraje ni zadoščala in papir je bilo treba ves čas uvažati iz [[Beneška republika|Beneške republike]] in nemških dežel. NajstarejšaStari današnjapapirnici papirnicasta jebili Radeče papir (1736, vodni znak »Ratschah«), za katero je okrožno sodišče v Celju začelo 13. decembra 2011 postopek prisilne poravnave., Druga najstarejša je papirnicain [[Vevče]] (1842), ki jo je leta 2004 kupila avstrijska družba Brigl & Bergmeister.
 
==Tiskarne od 17. do 20. stoletja==
 
Tiskarski razvojTiskarstvo na Slovenskem je zavrlaspodbudil protestantizem, [[protireformacija]] inpa (obe)ga drugije tiskarniza soveč odprlikot šelesto polet dobrihzavrla. sto letih, natančnejeLeta 1678, poleg nje pa še knjigarno. Enoje tiskarno in knjigarno je v Ljubljani ustanovilodprl salzburški tiskar [[Janez Krstnik Mayr]], ki se je ob tej priložnosti predstavil tudi s prvim knjižnim katalogom na Slovenskem, ''Catalogus librorum'' etc., drugoDrugo tiskarno je imel pa na gradu [[Bogenšperk]] [[baron]] [[Janez Vajkard Valvasor]], ki je tu natisnil okoli 1200 bakrorezov in več knjig, ne pa tudi znamenite ''[[Slava vojvodine Kranjske|Slave vojvodine Kranjske]]'' ([[Nürnberg]] 1689). Mayr je med drugim natisnil ''Bratovske Bvqvice'' Matije Kastelca., Tiskarnanjegovi jenasledniki bila v rokah njegovih naslednikov vsepa do 1731 in v njej so med drugim natisnili tri Valvasorjeve knjige, tri knjige pridig [[Janez Svetokriški|Janeza Svetokriškega]], po 130 letih (predelano) [[Adam Bohorič|Bohoričevo]] slovnico ''Gramatica Latino-Germanico-Slavonica'', od leta 1726 naprej pa so izdajali tudi ''Novo krajnsko pratiko'', ki je s presledki izhajala 200 let. Mayrjevo tiskarsko tradicijo so nadaljevali zelo dolgo: nazadnje tudi naš najpomembnejši tiskar in založnik [[Jožef Blaznik]] in, vse do leta 1946, njegovi nasledniki. Poleg njegove sta bili v 19. stoletju v Ljubljani pomembni še Katoliška in Narodna tiskarna.
 
Praktično vse knjige, ki so jih na Slovenskem natisnili do druge polovice 19. stoletja, odlikuje izvrstna grafična oprema, nič slabša kot drugod po Evropi, na koncu stoletja pa so postale stereotipne in le redke so imele slovesno obliko.
Založnik [[Otmar Bamberg]] je 50 let vodil tudi tiskarno Kleinmayr & Bamberg. Zaposlenih je imel okoli 80 delavcev; leta 1901 je prvi v Ljubljani kupil stavni stroj Linotype, 1907 pa takrat najsodobnejši »hitrotiskarski« stroj. Leta 1899 je natisnil [[Ivan Cankar|Cankarjevo]] ''Erotiko''. Za večino njegovih knjig sta značilna dober tisk in lepa grafična oprema. Izjema so le ''[[Poezije (France Prešeren)|Poezije doktorja Franceta Prešerna]]'' (1900), ki so zaradi oblike črk, postavitve naslovov in Karpellusovih ilustracij doživele kritiko.
 
==Tiskarne po prvi svetovni vojni==
 
Med obema vojnama so pri nas delovale naslednje večje tiskarne: Narodna, Zadružna, Učiteljska, Zvezna tiskarna in zasebna tiskarna Maksa Horvatina, Katoliška pa se je preimenovala v Jugoslovansko tiskarno. Po drugi svetovni vojni so številne manjše tiskarne združili in preimenovali, zasebne pa seveda podržavili. Učiteljska tiskarna je bila znana pod imenom [[Jože Moškrič|Jožeta Moškriča]], marca 2003 so jo, tako kot Blaznikovo, priključili tiskarni [[Delo]], aprila istega leta pa ukinili. Iz Čemažarjevega litografskega zavoda se je razvil Umetniški zavod za [[litografija|litografijo]] in se leta 1958 preimenoval v [[tiskarna|tiskarno]] [[Mladinska knjiga]]. Ta se je leta 1966 preselila v novo zgradbo, ki jo je sprojektiral slovenski arhitekt Savin Sever, na Dunajski 123 v Ljubljani. Od decembra 2014 je tam Mesto oblikovanja Slovenija, središče za ustvarjalno gospodarstvo, »mesto za nove poslovne priložnosti, razmisleke in vizije, izmenjave in sodelovanja, ideje in rešitve ter predstavitve novosti«.
Brezimni uporabnik