Filon Aleksandrijski: Razlika med redakcijama

Filon predstavlja vrhunec judovsko–helenističnega [[sinkretizem|sinkretizma]]. Njegova dela so kombinacija [[platonizem|platonizma]], poznega [[stoicizem|stoicizma]] in judovske eksegeneze v enem filozofskem sistemu. Filon je razvil izvirno poučevanje [[Logos]]a (Besede), ki nam omogoča spoznanje Boga in njegovih del. V skladu z antropomorfnim opisom Boga v [[Tanak]]u je Filonov pristop alegoričen, ne-dobeseden, pač pa vedno v skladu z božanskim Logosom (besedo, razumom), ki deluje kot posrednik med Bogom in (ustvarjeno) naravo in hkrati Bogom in človekom. Logos je za Bogom najpomembnejše bitje, ustvarjeno od Boga, ni Bog, je pa Njemu podoben. Z alegorično interpretacijo je npr. razložil večino Prve Mojzesove knjige od stvarjenjskega mita naprej. Stvaritev človeka po božji podobi (Gen 1,27) tako zadeva človeški intelekt, ne pa dobesedno podobnost z Bogom. Kljub temu, da v skladu s svojo kulturo bolj ceni Mojzesa, le-tega prilagaja Platonu. Po Filonu je Bog sam sicer nedoumljiv ([[negativna teologija]]), ni pa nedoumljivo njegovo stvarstvo, urejeno v skladu z božanskim Logosom ([[naravna teologija]]). Filonov Bog je bližji abstraktnemu bogu grške filozofije kot pa osebnemu judovskemu Bogu Svetega pisma. Logos, ki je neločljivo povezan z Bogom, je zgolj upravljalecupravljavec sveta in ne neko božansko bitje samo po sebi.

Grgič, M. 2005. Filon Aleksandrijski: jezik alegorije in alegorije jezika V grško-judovski filozofski sintezi.<nowiki> [internet]. [citirano 29.11.2016]. Dostopno na naslovu: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-CTZ9FSUK/b1eead64-876b-4190-8872-837ef3074482/PDF