Mediacija: Razlika med redakcijama

V '''raziskovalni fazi''' se predstavijo [[Stališče|stališča]] strank in njihove zgodbe. V večini primerov se tu pokažejo velike razlike v pogledih na predmet spora. Naloga mediatorja v tej točki je, da vzpostavi komunikacijo med mediantoma. Večinoma so na začetku pri sprtih straneh prisotna močna [[Čustvo|čustva]] in naloga mediatorja je, da najprej loči »ljudi od problema«, kar omogoči nadaljnonadaljnjo komunikacijo. Prvi del faze raziskovanja je namenjen raziskovanju dejstev, drugi del pa raziskovanju interesov, želja, potreb, skrbi in strahov. Raziskovalna faza se tako zaključi s seznamoma interesov ene in druge strani. Na podlagi tega se lahko oblikuje popis skupnih interesov ali pa sicer različnih, vendar vseeno kompatibilnih interesov. Pred nadaljevanjem mediacije pa je potrebno odgovoriti še na tri vprašanja: 1. Ali so znana vsa dejstva?, 2. Ali so znani vsi interesi? in 3. Ali sta stranki pripravljeni na pogajanje?

Naslednja je '''faza pogajanj'''. V prvem delu je potrebno poiskati vse možne rešitve spora. Predloge obravnavamo kot skupne možnosti, ne glede na to, katera izmed strank jih je predlagala. Tako se oblikuje seznam možnih rešitev. Na podlagi tega seznama se nato preko [[Pogajanje|pogajanj]] naredi izbira možnih rešitev, kjer se upoštevajo želje obeh strank.

Veliko [[Organizacija|organizacij]] po svetu uporablja mediacijo kot način reševanja sporov glede pogodb, plačila, delovnih pogojev, nesporazumov zaradi pritožb strank, zavarovalnih in odškodninskih zahtevkov ter načrtovanja in razvijanja<ref name="Crawley inGraham">Crawley, J. in Graham, K. (2012). ''Mediacija za menedžerje''. Ljubljana: Zavod Rakmo.</ref>. Mediacija je uporabna tako pri reševanju sporov med sodelavci na isti hierarhični ravni kot tudi pri reševanju sporov med zaposlenimi in njihovimi nadrejenimi. Izjemoma jo lahko uporabimo tudi za reševanje sporov med delovnimi skupinami in med [[Sindikat|sindikati]]. Lahko jo uporabimo v katerikoli fazi spora, vendar je bolj uspešna, če jo uporabimo čimprej po nastanku spora. Mediacija lahko poleg tega predstavlja tudi eno izmed oblik preprečevanja spora. Primerna je za reševanje sporov, ki so nastali zaradi različnih razlogov (npr. v primeru porušenih medosebnih odnosov, pri napačnih interpretacijah verbalnih in vedenjskih sporočil, osebnih spopadih, komunikacijskih problemih, nadlegovanju ter šikiniranju). Določena vedenja, ki se pojavljajo pri delu, so lahko zaznana kot diskriminatorna, nadlegovalna ali nespoštljiva, čeprav v resnici njihov namen ni bil takšen. V takšnem primeru lahko mediacija pomaga, da vpletene osebe spoznajo, na kakšnen način njihovo vedenje dojemajo sodelavci. V primeru, da se takšno vedenje po zaključku mediacije ne preneha, je potrebno uporabiti kakšno drugo obliko reševanja sporov<ref name="Zveza Svobodnih Sindikatov Slovenije">Zveza Svobodnih Sindikatov Slovenije (2009a). ''Mediacija za reševanje sporov na delovnem mestu po mirni poti''. Ljubljana: Avtor.</ref>.