Giovanni Gentile: Razlika med redakcijama

▲Kot minister Mussolinijeve vlade je bil avtor fašistične reforme šolstva, ki je pri [[Primorci|Primorskih Slovencih]] znana pod imenom [[Gentilejeva reforma]]. Sprejeta je bila 1. oktobra 1923, v Uradnem listu (Gazzetta Ufficiale) pa je bila objavljena 24. oktobra istega leta. Ta je bila del fašističnega načrta raznarodovanja aneksiranega slovenskega in hrvaškega ozemlja ali točneje [[Etnocid|etnocida]] [[Slovenci v Italiji|Slovencev]] in Hrvatov. Na osnovi tega načrta so ukinili vse slovenske in hrvaške šole, ki so do takrat še uspele ohraniti pouk v maternem jeziku (več kot 400) in namesto njih vpeljali učenje italijanščine, kar so izvajali na najbolj grobe načine celo pretepanjem in zapiranjem, znani so tudi primeri pljuvanja v usta učencem ipd. Vse slovenske učitelje, ki niso zbežali v Jugoslavijo ali drugam po svetu so konfinirali (izselili pod kontrolo policije) na jug Italije.

▲Leta 1922 je bil imenovan za ministra za šolstvo, to je storila vlada Benita Mussolinija. V tem času je napisal »Riforma Gentile«, to je reforma srednjih šol, ki je močno vplivala na izobraževalni sistem v Italiji.  V letu 1925 je ustvaril še dve reformi, ki sta pripomogli k fašističnemu gibanju v gospodarskem smislu. Kasneje je postal predsednik fašističnega sveta za izobrazbo in pomemben član v fašistični stranki. Mussolini ga je opisal kot »filozofa fašizma«.

▲'''Zadnja leta in smrt'''

▲Giovanni Gentile je ostal zvest fašističnemu sistemu in Mussoliniju, tudi po padcu njegove vlade. Z njim je zbežal na sever Italije, kjer je Mussolini še vedno imel oblast s podporo nacistične Nemčije. Leta 1944 so ga ubili italijanski partizani.

▲'''Filozofija'''

▲''' '''Benedetto Croce je o Gentilu zapisal : » Gentile ima čast, da je eden največjih neohelenistov v zgodovini zahodne filozofije, in sramoto, saj je bil glavni filozof fašizma v Italiji«( Croce 1866-1952 ).  Njegov filozofski temelj, na katerem je oblikoval svojo idejo za fašizem, je bil zgrajen na njegovem razumevanju ontologije in epistemologije, zaradi česar je tudi zavračal individualizem in je bil bolj naklonjen kolektivizmu. V tem sistemu bi imela država vlogo avtoritete in bi bila povezovalni člen svojih prebivalcev. Gentile je v svoji ureditvi predvideval, da bi bili vsi ljudje eno, del celote, ne bi bilo razlik med posameznikom in družbo. Posamezniki so deli države, skupaj tvorijo celoto, kar je država sama. To so temeljne ideje fašizma. Zaradi njegovega aktualističnega sistema je bil poznan po Evropi že za čas svojega  življenja. Glavni člen Gentilovega idealizma je bilo »čisto dejanje«. To dejanje naj bi bilo osnova vseh človeških izkušenj, ustvarilo naj bi »fenomenalen svet«.  Aktualni idealizem: Gentile je s tem razmišljanjem razbil razlike med objektivnim in subjektivnim, med posameznim in ostalim, med razmišljanjem ter dejanjem. Objekt ja samo zunanja entiteta napram subjektu, čeprav sta oba del iste duševne realnosti.

▲Aktualni idealizem se je ukvarjal tudi s teologijo. Na primer Gentile trdi, da čeprav je človek izumil »boga«, zaradi tega ne pomeni, da bog ni resničen.