Obdobje Džomon: Razlika med redakcijama

Džomonsko obdobje je bilo bogato z orodjem in nakitom iz kosti, kamenja, školjk in rogov, lončenimi figurami in posodjem ter lakiranimi izdelki. Po kulturni raznolikosti bi lahko obdobje primerjali s predkolumbijskimi kulturami pacifiškega severozahoda Severne Amerike in še posebej [[Kultura Valdivia|kulturo Valdivia]] iz Ekvadorja, ki so se tudi preživljale samo z omejeno uporabo kmetijstva.

Konec ledene dobe je pomenil velike spremembe v vegetaciji. Jugozahodni [[Honšu]], [[Šikoku]] in [[Kjušu]] so preraščale širokolistne kritosemenke, na severovzhodu Honšuja in na Hokaidu pa so prevladovale listaste kritosemenke in iglavci. Mnoga drevesa, kot so bukev, hrast, kostanj in divji kostanj, so proizvajala užitne oreške in želode, ki so bili zadosten vir energije za živali in ljudi. V severovzhodna morja je morski tok [[Ojašio]] s severa prinašal obilje morske hrane, med drugim tudi lososa. V naselbinah ob Pacifiku in Japonskem morju so se prehranjevali tudi s školjkami, za sabo pa puščali velika odlagališča lupin, ki so jih arheologi kasneje uporabljali za raziskave. Drugi omembe vredni viri energijehrane so tudi [[srna sika]], merjasec, [[Jam|jamu]] podobne gomoljnice in sladkovodne ribe. Prebivalstvo se je zgostilo ob visoko produktivnih listopadnih gozdovih srednjega in severnega [[Honšu|Honšuja]], džomonske najdbe pa se razprostirajo od Hokaida do rjukjuškega[[Rjukjuško otočje|Rjukjuškega otočja]].

Najstarejše najdbe iz lončevine so nastale še pred džomonskim časom (najdbišče 1 [[Odaj Jamamoto]], Kamikuroiva, jama Fukuj). Mnogi verjamejo, da so proizvodnjo izumili na azijski celini na Kitajskem pred približno 20.000 leti ([[jama Šjanren]]), kasneje pa se je znanje preneslo tudi v okolico. [[Džomonsko lončarstvo]] je potiskano z značilnim vzorcem vrvi, ki je bil odtisnjen še v vlažno glino. Lončarstvo iz tega obdobja se sicer pojavi v več kot 70 slogih z mnogimi lokalnimi variantami. Starodavnost teh najdb so spoznali šele z uvedbo metode [[Ogljično datiranje|ogljičnega datiranja]]. Najzgodnejše posodje je bilo majhno z zaobljenim dnom, visoko 10-50 cm. Uporabljalo se je za vretje hrane in morda tudi shranjevanje pred kuho. Ker so bili prebivalci japonskega otočje lovci in nabiralci, so potrebovali majhno lončevino, ki so jo enostavno prenašali s seboj. Z večanjem prostornine kasnejših kosov posodja se je zanje verjetno začel nov slog življenja brez stalnega preseljevanja. Pojavi se bolj zapleten stil dekoracije, valujoči rob in ravno dno, da se jih lahko postavi na ravne površine. Tedanji prebivalci japonskega otočja so bili verjetno pol-selivci in lovci-nabiralci kljub pojavi večjega posodja, saj je bilo naravnih virov za prehranjevanje dovolj za približno 20.000 ljudi, ki naj bi živeli na otočju živelo. Uporabljali so orodje iz klesanega in poliranega kamna, pasti in loke, vešči so bili v obalnempriobalnem in globokomorskem ribolovu.

Obseg uporabe hortikulturnih in zgodnjih kmetijskih tehnik je vprašljiv, a je tudi videnje [[Ljudstvo Džomon|džomonskega ljudstva]] kot lovce-nabiralce verjetno precej poenostavljeno. Obstajajo dokazi, da so skrbeli za drevesa, predvsemiz zakaterih proizvodnjoso lakaznali pridobivati lak in oreškovnabirali oreške, gojili pa naj bi tudi [[Soja|sojo]], [[Navadna konoplja|konopljo]], [[Perilla|perillo]], [[fižol azuki]] in buče. Sorta udomačene breskve se pojavi pred 6400-6700 leti. Ukvarjali naj bi se tudi z požigalnim poljedelništvom, predvsem kultivacijo riža, ječmena in ajde.

Po koncu začetne faze džomonskega obdobja pred 10.000 leti je prišlo do povečanje gostote prebivalstva, ki je dosegla eno najvišjih na svetu v tistem času za primerljive kulture. Študije porazdelitve genetskega materiala kažejo celo na vzorec izseljevanja iz območja okoli [[Japonsko morje|Japonskega morja]] proti preostanku vzhodnega dela Azije in demografsko širjenje, ki bije doseglo Ameriko po poteh ob pacifiški obali.

V zgodnjem in srednjem Obdobju Džomon se je populacija eksplozivno povečala, saj je naselbin vse več. Obdobji se zgodita med [[Holocenski klimatski optimum|holocenskim klimatskim optimumom]], ko je postajalo podnebje bolj vlažno. Pojavijo se visoko dekorirane lončene posode in figure v slogu ''[[Dogu lončevina|dogu]]'' ter lakirani leseni predmeti. ljubKljub okraševanju lončevine ostane keramika vedno zelo groba. Dizajn in kompleksnost zemljank, najpogostejšega tipa hiš, se je večala, nekatere so imele tla, tlakovana s kamnom.

Po 1.500 pr. n. št. se je podnebje ohladilo, prebivalstvo pa se je hitro krčilo, zato je najdbišč manj. Zaradi povečanega stika s [[Korejski polotok|Korejskim polotokom]] se na Kjušuju pojavi novi tip naselbin z začetkom okoli leta 900 pr. n. št. Novi priseljenci so s seboj prinesli namakalno/vlažno vzgajanje riža, metalurgijo brona in železa, pa tudi nov slog lončarstva ''[[Mumun lončarstvo|mumun]]''. Novi prišleki naj bi sobivali z ljudstvoma Džomon in Jajoj vsaj 1.000 let. Po celotnem otočju, razen na Hokaidu, nova kultura kmetovalcev iz [[Ljudstvo Jajoj|ljudstva Jajoj]] nadomesti končni Džomon. Na Hokaidu se džomonska kultura nadaljuje z po-Džomonom in epi-Džomonom, nazadnje pa okoli 7. stoletja s [[Kultura Sacumon|kulturo Sacumon]].

Miti o izvoru japonske civilizacije segajo v kar danes imenujemo Obdobje Džomon, čeprav se ne skladajo z arheološkimi dognanji o tej dobi. 11. februar 660 pr. n. št. je tradicionalni datum, ko naj bi [[cesar Džinmu]] ustanovil japonski rod. Ta različica zgodovine izhaja iz najstarejših japonskih pisnih virov, ''[[Kodžiki|Kodžikija]]'' in ''[[Nihon Šoki|Nihon Šokija]]'' iz 8. stoletja, ko je Japonska osvojila kitajsko pisavo. Nekateri drugi elementi japonske sodobne kulture verjetno izhajajo iz tega obdobja in odsevajo vpliv živahnih selitev iz severne Azije, južnega Pacifika in območij poselitve z ljudstvom Džomon. Med njimi so predhodni elementi [[Šintoizem|šintoističnega]] verovanja, nekatere poročne šege, tehnološki razvojdosežki, kot jeso lakiranje, laminirani loki ''[[jumi]]'', ter obdelava kovine in stekla.