Mejna grofija Istra: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
JozefD (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
JozefD (pogovor | prispevki)
Vrstica 17:
 
 
Leta 952 je [[Sveto rimsko cesarstvo|rimsko-nemški cesar]] [[Oton I. Veliki]] osvojil severno Italijo in [[Verona|Veronsko]] marko z Istro predal svojemu bratu vojvodi Henriku I. Bavarskemu, ki je že vladal [[Koroška|Koroški]] marki. Cesar [[Oton II.]] je Koroško leta 976 ločil od [[Bavarska|Bavarske]] in jo naredil za samostojno vojvodino, ki je vključevala tudi Istro. Tako se konec 10. stoletja pojavljajo istrski grofje, dokler je bila Istra združena s [[Kranjska krajina|Kranjsko marko]] do leta 1040, ko je pod [[Popo I. Weimar-Orlamünde|Popom I. Weimarskim]], za časa cesarja [[Henrik III. Salijec|Henrika III.]], slednji Istro izdvojil kot samostojno marko in jo podelil grofu [[Ulrik I. Weimar-Orlamünde|Ulriku I. Weimar-Orlamünde]]. Naslednji cesar [[Henrik IV. Nemški|Henrik IV.]], ki je naslov prevzel po polnoletnosti leta 1084 je bil zaposlen z vojnami s Poljsko in Ogrsko, ter z borbo za investituro ter v boje s svojim naslednikom (sinom). Zato se je v Istri popolnoma naslonil na Ulrika in njegove naslednike. Tako se je povečala vloga istrskih crkvenih in posvetnih fevdalcev. Henrik IV. je nominalno Istrsko marko leta 1077 priključil [[Oglejski patriarhat|Oglejskemu patriarhatu]], čeprav je teritorij in titulo v svojem imenu zadržala Kranjska. Ko je bil Ulrik imenovan za istrskega mejnega grofa pod Cesarstvo ni spadalo območje vzhodne Istre med [[Učka|Učko]] do [[Reka|Reke]]. To ozemlje je pridobil Ulrik poskušal pridobiti v vojnem pohodu leta 1069 – 1070, v katerem je bil tudi smrtno ranjen. Vzhodna Istra (severno od reke [[Raša (reka)|Raše]]) je pod upravo istrskega mejnega grofa prišla kasneje, najverjetneje v času Ulrikovega sina [[Poppo II. Weimar-Orlamünde|Popom II. Weimarskim]] (1090. – 1101.).
 
Ker Popon II. ni imel sinov, so se po njem na položaju mejnega grofa Istre tekom [[12. stoletje|12. st.]] menjavali nasledniki po ženski liniji iz grofovskih družin [[Spanheimi|Spanheimov]] in [[Andeški| Andeških]]. V 12. stoletju je bila cesarska oblast v Istri brez večjega vpliva in so tudi nominalni mejni grofje bili pomembni v državni politiki knezi cesarstva z glavnimi posestmi izven Istre, zato so tam bivali zelo redko in Istro prepuščali svojim namestnikom in jih obdarili za njihovo službo z velikimi posestvi, kar je škodovalo upravni enotnosti mejne grofije. Vse to je v Istri omogočalo, da so se postopno mesta osamosvajala (lokalna avtonomija) – še posebej na zahodni obali Istre, kjer so se Benetke ponujale kot zaščitnica mest. Sčasoma je [[Oglejski patriarhat|Oglejskemu patriarhatu]] po vztrajnih poskusih uspelo uveljaviti ne samo cerkveno jurisdikciju ampak tudi vrhovno oblast, tako da je patriarh tudi imenoval istrske mejne grofe.