Navadna krastača: Razlika med redakcijama

'''Navadna krastača''' ([[Znanstvena klasifikacija živih bitij|znanstveno ime]] ''Bufo bufo'') ali '''evropska krastača''' je zelo razširjena vrsta [[Krastače|krastač]].

Navadne krastače niso posebno zahtevne glede svojega okolja, zato je razširjena v vseh koncih [[Evropa|Evrope]], razen [[Irska|Irske]], severa [[Finska|Finske]] in nekaterih [[MediteranSredozemlje|mediteranskihsredozemskih]] [[otok]]ov; naseljujejo celo južnejša področja v [[Sibirija|Sibiriji]] in dele severozahodne [[Afrika|Afrike]].

Od drugih [[žabeBrezrepe dvoživke|žabbrezrepih dvoživk]] jihkrastače loči vlažna in bradavičasta koža, ki je pri navadni krastači rumenkaste ali rumenkastorjave barve s pogostimi temnimi [[pega]]mi. Zaradi šibkejših zadnjih [[krak]]ov lahko skočijo le nekaj centimetrov. Samica je opazno večja od samca in lahko zraste do 18 cm, medtem ko samec le do 10 cm. Za samozaščito poleg [[varovalna barva|varovalne barve]] in napihovanja uporabljajo tudi strup, imenovan [[bufagin]], ki ga v nevarnosti izločijo iz obušesne [[žleza|žleze]]. Strupeni mlečnat izloček lahko manjšim živalim povzroči pekoče vnetje, celo [[mišica|mišične]] krče, srčne in dihalne težave.

Krastače večino leta preživijo na kopnem (skrivaskrivajo se pod kamni, listjem in v zemeljskih jamah), le v zgodnji pomladi, marca in aprila, se iz [[gozd]]ov, kjer prezimujejo, napotijo k stalnim [[mrestišče]]m v vodi. Tu med parjenjem izležejo na tisoče jajčec v [[mrest]] v obliki zdrizaste, več metrov dolge vrvice, navite na vodno rastlinje. Iz jajčec se v 12-18 dneh izvalijo [[paglavec|paglavci]]. Največja nevarnost na poti je prečkanje cestišč. Zaradi počasnega in okornega premikanja ogromno krastač povozijo avtomobili in druga vozila. Da bi krastače zaščitili, so v številnih evropskih državah na nekaterih kritičnih točkah postavili posebne podhode pod vozišči inali uvedli organizirane skupine prostovoljcev, ki različne dvoživke v vedrih prenašajo čez cesto.

Prehranjujejo se s polži, ličinkami, žuželkami in različnimi črvi. Večje krastače lahko požrejo tudi manjše vretenčarje. Plen lovijo z dolgim lepljivim jezikom, ki je priraščen ob sprednjem robu ust. Pri požiranju si pomaga z očesnim zrklom, ki se pogrezne v ustno votlino in potisne zalogaj naprej. Po navadi lovijo ponoči in so najbolj aktivniaktivne v vlažnem vremenu.

V Evropskievropski kulturi so bile krastače pogosto uporabljene kot [[komparacija|prispodoba]] za hudobna bitja in so jih povezovali s [[čarovnica]]mi.