Huni: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Arminij (pogovor | prispevki)
Dodal sliko
Arminij (pogovor | prispevki)
Dodal novi sliki
Vrstica 54:
Bizantinci so spet začeli čutiti pritisk Uldinovih Hunov leta 408. Prečkal je Donavo in osvojil trdnjavo v [[Mezija|Meziji]] imenovano Castra Martis, ki so jo izdali od znotraj. Uldin je tudi oplenil [[Trakija (rimska provinca)|Trakijo]]. Bizantinci so poskušali podkupiti Uldina vendar je bil njegov znesek previsok, tako da so namesto njega podkupili njegove podrejene. To je povzročilo veliko dezertacij znotraj Uldinovih Hunih.
 
[[Alarik I.|Alarikov]] svak, [[Ataulf]], naj bi leta 409 južno od [[Julijske Alpe|Julijskih Alp]] najel Hunske [[Najemnik|plačance]]. Ti so se bojevali proti drugi skupini Hunskih plačancev, ki jih je najel [[Honorij (rimski cesar)|Honorijev]] minister Olimpij. Kasneje leta 409, je Zahodno Rimski imperij namestilna

mestil deset tisoč Hunov v Italijo in [[Dalmacija (rimska provinca)|Dalmacijo]], da bi se obranili Alarika, ki je nato opustil načrte o pohodu nad [[Rim]].
 
=== Pod Atilo in Bledo ===
Vrstica 79 ⟶ 81:
Leta 458 so nekateri Huni služili pod Tudilo v [[Majorijan|Majorijanovi]] vojski.<ref>{{Cite book|title=On the World of the Huns|last=Maenchen-Helfen|first=Otto|publisher=University of California Press|year=1973|isbn=|location=Berkeley|pages=151, 161–162}}</ref> Zahodni Huni pod Dengzihom so leta 461 letih naleteli na težave, ko jih je v vojni proti hunskimi zavezniki Sagadi premagal Valamir.<ref>{{Cite book|title=The Goths|last=Heather|first=Peter|publisher=Wiley-Blackwell|year=1996|isbn=|location=Oxford|pages=125}}</ref> Njegova kampanja je naletela na nezadovoljstvo tudi iz strani Ernaka, vladarja Akacirskih Hunov, ki se je želel osredotočiti na prihajajoče Ogurje.<ref>Kim, Hyun Jin (2013). ''The Huns, Rome, and the Birth of Europe''. Cambridge: Cambridge University Press. str. 132.</ref> Med leti 465 in 466 sta Ernak and Dengzih poslala ambasadorje v Konstantinopel z namenom mirovnega sporazuma ter prošnjo za ustanovitev trga za izmenjavo potrebnih surovin. Prošnje so bile zavrnjene in Dengzih je leta 467 brez pomoči Ernaka napadel Rimljane. Bil je obkoljen in oblegan s strani Rimljanov. Prišlo je do pogajanj in Huni so predlagali, da se bodo predali, če bodo dobili zemljo ter hrano. Med pogajanji je Čelčel, Hun v službi Rimljanov prepričal Gote, da napadejo Hune. Rimljani so nato pod vodstvom generala [[Aspar|Asparja]] in s pomočjo njegovih [[Bukelari|Bukelarov]], napadli sprte Hune in Gote ter jih premagali.<ref>{{Cite book|title=On the World of the Huns|last=Maenchen-Helfen|first=Otto|publisher=University of California Press|year=1973|isbn=|location=Berkeley|pages=165–168}}</ref>
 
Leta 469 je Anagast, sin generala [[Arnegiskel|Arnegiskla]], ki ga je Atila ubil v [[Bitka pri Utu|bitki pri Utu]] prinesel Dengizihovo glavo v Konstantinopel ter z njo paradiral po mestu.<ref>{{Cite book|title=On the World of the Huns|last=Maenchen-Helfen|first=Otto|publisher=University of California Press|year=1973|isbn=|location=Berkeley|pages=168}}</ref> Nekateri [[Zgodovinar|zgodovinarji]] kot John Man, sprejemajo ta dogodek kot konec Hunskega imperija.<ref>{{Cite book|title=Attila: The Barbarian who Challenged Rome|last=Man|first=John|publisher=St. Martin's Press|year=2005|isbn=|location=New York|pages=278}}</ref> Nekateri drugi, kot je Hyun Jim Kim, pravijo da se je imperij nadaljeval pod Ernakom, ki je sprejel Ogurje.<ref>Kim, Hyun Jin (2013). ''The Huns, Rome, and the Birth of Europe''. Cambridge: Cambridge University Press. str. 132.</ref> Te ljudje so bili podobni Hunom in imperij naj bi se nadaljeval pod Kutriguri in Utigurskimi Huno-Bolgari. Ta sklep je še vedno sporen. [[Slika:HunSiege-ChroniconPictum.jpg|sličica|Viteška- romantizirana slika iz 14. stoletja, ki prikazuje hunsko obleganje. Madžarska [[Ilustrirana kronika]], 1360]]
 
== Družba in kultura ==
 
=== Izgled ===
Ker so bili Huni nepismeni in niso hranili nobenih zapisov, so vse preživele zapise o njih napisali njihovi sovražniki. Nobeni ne opisujejo Hune kot moralno ali na videz privlačne. Jordan, [[Goti|Got]] nastanjen v Italiji leta 551, stoletje po propadu Hunskega cesarstva, opisuje Hune kot "divjo raso, ki se je najprej naselila v močvirjih ter nerazvito, smrdljivo in drobceno, komaj človeško in z jezikom, ki nima niti manjše podobnosti človeškemu govoru.<nowiki>''</nowiki> Jordan tudi zapišeː<blockquote>Njihovi sovragi so bežali v grozi, ker je bil njihov temen videz strašljiv ter so imeli, če ji lahko tako rečem, brezoblično bulo in ne glave, z vdolbinicami namesto oči. Njihova smelost je očitna v njihovem divjem izgledu ter so bitja, ki so kruta do svojih otrok od dneva, ko se rodijo saj režejo lica moških z mečem, zato da preden prejmejo mleko se naučijo prenašati rane. Zaradi tega zrastejo brez brade in njihovi mladi možje so brez lepote, saj obraz razbrazdan s strani meča s svojimi brazgotinami uniči naravno lepoto brade. So majhne postave, hitri v gibanju, pozorni konjeniki, s širokimi rameni pripravljenimi na uporabo loka in puščic in s čvrstimi vratovi, ki so v ponosu pokončni. Čeprav živijo v človeški obliki, imajo krutost divje zveri.<ref>{{cite web|url=http://www.romansonline.com/Src_Frame.asp?DocID=Gth_Goth_35|title=Who was Who in Roman Times :The Goths by Jordanes|publisher=|accessdate=4. februar 2017|date=|website=|last=|first=}}</ref></blockquote>Jordan je prav tako pisal o tem, kako je Priskus opisal Atilo, Hunskega cesarja med leti 434-453, kot: "Nizkega v postavi, s širokim prsnim košem in veliko glavo; oči je imel majhne, njegova brada je bila tanka in posuta s sivino; ter imel je raven nos in porjavelo kožo, ki dokazuje njegovo poreklo."<ref>{{cite web|url=http://www.romansonline.com/Src_Frame.asp?DocID=Gth_Goth_35|title=Who was Who in Roman Times :The Goths by Jordanes|publisher=|accessdate=4. februar 2017|date=|website=|last=|first=}}</ref>{{rp|182|date=November 2012}}
[[Slika:HunSiege-ChroniconPictum.jpg|sličica|Viteška- romantizirana slika iz 14. stoletja, ki prikazuje hunsko obleganje. Madžarska [[Ilustrirana kronika]], 1360]]
[[Slika:Huns by Rochegrosse 2.jpg|sličica|Huni pod vodstvom [[Atila|Atile]] plenijo rimsko vilo v [[Galija|Galiji]]. Ilustracija iz knjige Georgesa Rochegrossea.]]
Ker so bili Huni nepismeni in niso hranili nobenih zapisov, so vse preživele zapise o njih napisali njihovi sovražniki. Nobeni ne opisujejo Hune kot moralno ali na videz privlačne. Jordan, [[Goti|Got]] nastanjen v Italiji leta 551, stoletje po propadu Hunskega cesarstva, opisuje Hune kot "divjo raso, ki se je najprej naselila v močvirjih ter nerazvito, smrdljivo in drobceno, komaj človeško in z jezikom, ki nima niti manjše podobnosti človeškemu govoru.<nowiki>''</nowiki> Jordan tudi zapišeː<blockquote>Njihovi sovragi so bežali v grozi, ker je bil njihov temen videz strašljiv ter so imeli, če ji lahko tako rečem, brezoblično bulo in ne glave, z vdolbinicami namesto oči. Njihova smelost je očitna v njihovem divjem izgledu ter so bitja, ki so kruta do svojih otrok od dneva, ko se rodijo saj režejo lica moških z mečem, zato da preden prejmejo mleko se naučijo prenašati rane. Zaradi tega zrastejo brez brade in njihovi mladi možje so brez lepote, saj obraz razbrazdan s strani meča s svojimi brazgotinami uniči naravno lepoto brade. So majhne postave, hitri v gibanju, pozorni konjeniki, s širokimi rameni pripravljenimi na uporabo loka in puščic in s čvrstimi vratovi, ki so v ponosu pokončni. Čeprav živijo v človeški obliki, imajo krutost divje zveri.<ref>{{cite web|url=http://www.romansonline.com/Src_Frame.asp?DocID=Gth_Goth_35|title=Who was Who in Roman Times :The Goths by Jordanes|publisher=|accessdate=4. februar 2017|date=|website=|last=|first=}}</ref></blockquote>Jordan je prav tako pisal o tem, kako je Priskus opisal Atilo, Hunskega cesarja med leti 434-453, kot: "Nizkega v postavi, s širokim prsnim košem in veliko glavo; oči je imel majhne, njegova brada je bila tanka in posuta s sivino; ter imel je raven nos in porjavelo kožo, ki dokazuje njegovo poreklo."<ref>{{cite web|url=http://www.romansonline.com/Src_Frame.asp?DocID=Gth_Goth_35|title=Who was Who in Roman Times :The Goths by Jordanes|publisher=|accessdate=4. februar 2017|date=|website=|last=|first=}}</ref>{{rp|182|date=November 2012}}
Jordan je prav tako pisal o tem, kako je Priskus opisal Atilo, Hunskega cesarja med leti 434-453, kot: "Nizkega v postavi, s širokim prsnim košem in veliko glavo; oči je imel majhne, njegova brada je bila tanka in posuta s sivino; ter imel je raven nos in porjavelo kožo, ki dokazuje njegovo poreklo."<ref>{{cite web|url=http://www.romansonline.com/Src_Frame.asp?DocID=Gth_Goth_35|title=Who was Who in Roman Times :The Goths by Jordanes|publisher=|accessdate=4. februar 2017|date=|website=|last=|first=}}</ref>{{rp|182|date=November 2012}}
 
Rimljani so pri oblikovanju svojih stališč na Atilino ljudstvo izkoristili naravnanost, ki so jo podedovali od Grkov. To so bila najstrašnejše bitja, ki si jih je mogoče zamisliti. Prišli so s severa in vsakdo je vedel, da hladnejše je podnebje, bolj so bili ljudje barbarski.<ref name="Attila The Hun 2005, p.79">Attila The Hun, John Man, Bantam Books, 2005, str.79</ref> O kovinah niso imeli pojma, bili so brezbožni in so živeli kot divjaki, brez ognja, ki so jedli svojo hrano surovo ter živeli od korenin in mesa, ki so ga zmehčali tako, da so ga postavili pod sedla svojih konj. Niso imeli nobenih zgradb, razen trstičnih koč, ter so se bali življenja pod streho.<ref name="Attila The Hun 2005, p.79">Attila The Hun, by John Man, Bantam Books, 2005, p.79</ref>
Vrstica 92 ⟶ 94:
 
<blockquote>Amijanov opis se začne s čudnim nerazumevanjem... To sta ponovila Klavdij in Sidonij in je bilo reinterpretirano s strani Kasidorija. Amijanova razlaga redkih brad je napačna. Kot mnoga druga ljudstva, so si Huni sami prizadejali rane na lastno meso, kot znak žalovanja, ko so njihovi sorodniki umirali. </blockquote>
[[Slika:Khingila portrait.jpg|sličica|Umetna lobanjska deformacija Alhonskih Hunov, možnih sorodnikov evropskih Hunov, videna na portretu kralja Kinghile ca. 430-490 n.š.]]
 
=== Umetna lobanjska deformacija ===