Slovenka (časnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 1:
[[Slika:Naslovnica prve številke Slovenke.jpeg|sličica|Naslovnica prve številke Slovenke]]
'''''Slovenka''''' je bil prvi slovenski ženski [[časopis]]. Nosil je podnaslov ''glasilo slovenskega ženstva'', izhajati je začel [[2. februar]]ja [[1897]] v [[Trst]]u, najprej kot štirinajstdnevna priloga tržaškega političnega časnika [[Edinost (glasilo)|Edinost]], od leta 1900 pa kot samostojni mesečnik
== Urednici ==
Do leta 1899 je bila urednica [[Marica Nadlišek Bartol]], po tem letu pa [[Ivanka Anžič Klemenčič]]. ''Slovenka'' je, po šestih letih delovanja, prenehala izhajati konec leta 1902.Z odhodom Marice Nadlišek Bartol je uredništvo Slovenke prevzela Ivanka Anžič, ki je pri listu sodelovala vse od leta 1899. Ko je leta 1900 prevzela uredništvo Slovenke, je to bila bolj častna funkcija, čeprav je za svoje delo prejela tudi honorar v vrednosti mesečnih 50 gld. Odgovorni urednik ''Slovenke'' je bil najprej Franjo Klemenčič, šele v maju 1900 je postala tudi odgovorna urednica. Bil je to »prvi primer na Slovenskem«, da je ženska postala odgovorna urednica, Slovenka pa s tem »resnično ženski list«. Z nastopom nove mlade in precej neizkušene urednice so se v sestavi avtorjev in v usmeritvi člankov zgodile spremembe. Delno so bile te spremembe posledica spremenjenega formata Slovenke, ki je zdaj prenehala biti štirinajstdnevna priloga Edinosti in postala samostojen mesečnik, delno pa preferenc nove urednice in nove uredniške politike. Ivanka Anžič je svoj program predstavila v članku pod naslovom ''Pro Domo''. Poudarila je, da je cilj ''Slovenke'' vzgoja »slovenskega ženstva«, a tudi seznanjanje bralk z ženskim in socialnim vprašanjem, torej s prepletom socialnih razlik in razlik spola. Urednica je načela številne nove teme, ki so bile za tedanje meščansko okolje težko sprejemljive. Spregovorila je o spolni vzgoji, dvojni morali in detomorih, nezakonskih materah, odpravi celibata za učiteljice, o pravicah zaposlenih uradnic, odpravi legalizacije prostituciji in nasilju nad služkinjami. Za mnoge tovrstne teme je navdih črpala iz tujih in socialdemokratskih časnikov.
== Ideja in tematika ==
Vrstica 6 ⟶ 10:
Šele kasneje, v drugem letniku, je s črticami [[Zofka Kveder|Zofke Kveder]] začel opozarjati na ženska vprašanja. Tako so domoljubni spisi postopoma odstopili mesto boju za žensko enakopravnost, torej boju za žensko izobrazbo, večje kulturno udejstvovanje ter socialno in pravno osvoboditev. Posebno pod urednikovanjem Ivanke Anžič Klemenčič je časnik začel ponujati članke o [[prostitucija|prostituciji]], o [[spolna vzgoja|spolni vzgoji]], o enaki morali za oba spola, o ločitvi, o odpravi [[celibat]]a učiteljic in urednic, o detomorih,… Prav zaradi vse ostrejših [[feminizem|feminističnih]] razprav, ki so jih v tujini (na Češkem, v Nemčiji) sicer hvalili, doma pa niso naletela na soglašanja, četudi so bili drugi urednici ciljna populacija bralstva izobraženci in ne mladina, ter zaradi zavračanja odvisnosti od političnih strank, je ''Slovenka'' prenehala izhajati.
==
Čeravno je bila ''Slovenka'' prvi slovenski ženski časopis, so bili pri izdajanju in pisanju člankov aktivni tudi moški – kar se slovenskega ozemlja tiče, so bili to slovenski [[moderna|modernisti]], prevladujoča literarna smer, ki so ji pripadali tujci, pa je bil predvsem [[realizem]].
Vrstica 12 ⟶ 16:
Med domačimi sodelavci, ki so objavljali v Slovenki sta bili zelo aktivni neuveljavljena pesnica [[Marica Strnad]] ter Danica ([[Elvira Dolinar]]), od uveljavljenih pesnikov in pripovednikov pa [[Ivan Cankar]], [[Oton Župančič]], [[Fran Saleški Finžgar]] in Zofka Kveder.
Prvi urednici sta pri urednikovanju in izbiranju poezije pomagala [[Simon Gregorčič]] in Anton Medved. Med pesniškimi sodelavkami ''Slovenke'' so bile, pretežno še v svojih začetnih ustvarjalnih obdobjih, vse, ki so postale osrednje pesniške predstavnice svoje dobe (navedene po letnici rojstva): Kristina Šuler (1866-1959), Franja Trojanšek Dekleva (1867-1935), Marica Strnad (1872-1953), Ljudmila Poljanec (1874-1948), Vida Jeraj (1875-1932), Ljudmila Prunk (1878-1947) in v manjši meri še Mira Mokriška (1975-1922) ter edina predstavnica starejše generacije Matilda Tomšič Sebenikar (1847-1933). Časopis jim je omogočal redne in številčne objave, s čimer je predstavljal dragoceno spodbudo za njihovo, za družbo še vedno ne povsem samoumevno pesniško in drugo ustvarjanje, hkrati pa jih je generacijsko, prijateljsko in intelektualno povezoval. S tem je ''Slovenka'' pomembno vplivala na konstituiranje njihovih avtorskih identitet. V njihovih pesmih, ki so bile v ''Slovenki'' številčnejše od pesmi moških kolegov, je domoljubje zgolj obrobna, začetna tema, pogosteje so tematizirane socialne in z družbeno moralo pogojene stiske žensk. Najpomembnejše pa so razpoloženjske in čustvene izpovedi ljubezni ter sreče v začetnih telesnih stikih zaljubljencev, želje po poroki, a tudi bolečine zaradi zavrnitve in slovesa, poleg tega pa še različna bivanjska občutja, razpeta med življenjsko razočaranje in hrepenenje. Ob teh temah so postromantično estetiko pesnice večinoma postopno nadomeščale z aktualno moderno.
=== Tuji ===
| |||