Eduard Bernstein: Razlika med redakcijama

Bernstein se je rodil židovski družini v [[Schöneberg|Schönebergu]] (današnji del Berlina). Njegov oče je bil po poklicu voznik lokomotive. Po tem, ko je Eduard zapustil šolo, je med letoma 1866 in 1878 delal kot bančni uradnik. Njegova politična kariera se je začela v letu 1872, ko se je pridružil [[socializem|socialistični]] stranki z [[marksizem|marksističnimi]] težnjami, ki je bila bolj znana kot Sozialdemokratische Arbeiterpartei Eisenacher Programms- zagovornica einsenachškega (poimenovan po nemškem mestu Einsenach) nemškega [[socializem|socializma]]. Kmalu je postal poznan kot njen aktivist. Bernsteinova stranka je bila na dveh volitvah tekmica [[socializem|socialistični]] stranki, Lassalleansom (Allgemeiner Deutscher Arbeiterverein Ferdinanda Lassalle), vendar te volitve niso bile pomembne. Zato je Bernstein skupaj z [[August Bebel|Avgustom Bebelom]] in [[Wilhelm Liebknecht|Wilhelmom Liebknechtom]] pripravila Einigungsparteitag (kongres združevanja stranke) z lassalleajci v Gothi leta 1875. Kritizeral je znani program [[Karl Marx|Karl Marxove]] kritike o Gothi, ker je videl v lassalleanski zmagi nad Eisenacherji prednost. Zanimivo je, da je Bernstein kasneje poudaril, da je [[Wilhelm Liebknecht|Liebknecht]], katerega imajo mnogi za najmočnejšega marksističnnega[[marksizem|marksističnega]] zagovornika znotraj frakcije Eisenacherjev, predlagal vključitev številnih idej, ki so motile [[Karl Marx|Marxa]].

Na volitvah v [[Reichstag|Reichstagu]] leta 1877 je nemška socialdemokratska stranka dobila 493.000 glasov. Vendar pa sta dva poskusa atentata na cesarja [[Viljem II. Nemški|Viljema II]] v naslednjem letu podarila kanclerju [[Otto von Bismarck|Ottu von Bismarcku]] izgovor za uvedbo zakona, ki prepoveduje vse [[socializem|socialistične]] organizacije, skupščine in publikacije. V poskusu atentata pa ni bil vpleten nihče od socialdemokratov, kljub temu pa je popularnamnožična reakcija proti "sovražnikom Reicha" povzročila odobravanje Bismarckovega Socialističnega zakona.

[[Otto von Bismarck|Bismarckova]] stroga protisocialistična zakonodaja je bila sprejeta 12. oktobra 1878. Za skoraj vse praktične namene je bila Socialdemokratska stranka prepovedana in je bila po Nemčiji aktivno zatrta. Vendar pa je bilo socialnim demokratom še vedno dovoljeno kandidirati za v [[Reichstag]] in to so tudi storili. Kljub resnem preganjanju, ki mu je bila stranka podvržena, je povečala svoj volilni uspeh. Tako pa je dobila 550.000 glasov leta 1884 in 763.000 leta 1887.