Gotika: Razlika med redakcijama

[[Slika:Cathédrale de Reims intérieur.jpg|thumb|right|200px|Notranjost [[KatedralaStolnica v Reimsu|katedralestolnice v Reimsu]], Francija]]

[[Slika:Burgos Cathedral 2005-05-30.jpg|thumb|200px|[[KatedralaStolnica v Burgosu]]]]

[[Slika:St Petri church in Malmö.jpg|thumb|250px|[[KatedralaStolnica svetega Petra, Malmö]], Švedska]]

[[Slika:Canterbury Cathedral - Portal Nave Cross-spire.jpeg|thumb|250px|[[KatedralaCanterburyjska Canterburystolnica]]]]

[[Slika:Vitral de la Catedral de Notre-Dame.JPG|thumb|250px|[[KatedralaStolnica Notre-Dame v Parizu]]]]

V srednjem veku je bila gotika imenovana ''opus francigenum'', ker je ta imela francoski izvor. Beseda gotika izhaja iz italijanske besede ''gotico'', ki jo je skoval [[Giorgio Vasari]] v 16. stoletju. Renesančna umetnost je trdila, da je bila gotika slabšalen izraz za opis grobe in barbarske kulture, ki je bila v nasprotju s klasično. Beseda je izgubila svoj negativni pomen v prvi polovici 16. stoletja, ko so v Angliji in Nemčiji umetnosti doživele ponovno rojstvo, ki so ga imenovali [[neogotika]], ki se je kasneje razvila tudi v Italiji in Franciji.

Simbol gotske umetnosti so [[katedralastolnica|katedralestolnice]], katere je omogočila skeletna zidava. Domovina gotskega sloga je [[Francija]] in prvi dosežek je nov zaključek opatijske [[KatedralaStolnica Saint Denis, Pariz|Saint Denis]] blizu [[Pariz]]a, ki je bila huje poškodovana v požaru leta 1134 in nato v novem slogu obnovljena. Cerkve imajo skoraj brez izjeme vzdolžno zasnovo ([[latinski križ]]). V cerkvi so obočna polja praviloma pravokotna in sprva so jih okrepila navzkriž potekajoča rebra, ki jih okrepi križno-rebrati obok. Pritisk notranjih sten in obokov je prevzel zunanji opornik, zato so se stene lahko odpirale z velikimi okni. Spoznanje [[Peter Parler|Petra Parlerja]] je bilo, da majhna polja postanejo skorajda samonosilne konstrukcije in so rebra lahko prevzela krasilno vlogo v cerkvi. Tudi zunanjščina ni bila več tako jasno razčlenjena kot v [[romanika|romaniki]] - zlasti pročelja cerkve je prekrila množica drobnih, paličastih členov, ki poudarjajo vzpon v višino. V 15. stoletju se je uveljavil tip dvoranske cerkve (vse ladje so enako visoke, ločijo jih le stebri). Na strehah se pojavi [[fiala]] – zašiljen zaključek - razvejana roža oz. Kristusova roža (iluzija na trnje. Zelo prepoznaven element je tudi [[krogovičje]] – geometrijski vzorec, kot okvir okoli oken in vrat ter [[portal]] kot arhitekturno in likovno poudarjen vhod.

V 13. stoletju se [[kiparstvo]] nekoliko spremeni: človeška podoba pridobiva njeno držo in se uveljavi s pomočjo duhovne moči. Skulpture v gotskih [[katedralastolnica]]h so važne, ker kažejo vezanost. KatedralaStolnica ima svoje mesto v vrsti, ampak ta deluje kot individualen člen. V Nemčiji sprejmejo težnjo gotske arhitekture. Delo Naumburškega mojstra je značilno nemško delo iz 13. stoletja. Figure zahodnega koru niso vezane na arhitektonsko sestavo kot v Franciji, ampak so predstavljene kot posamezne osebnosti. Si stojijo nasproti, kot da bi se pogovarjali. Na tak način nastane vtis osrednje povezanosti. Podobne primere najdemo tudi v [[Magdeburška stolnica|Magdeburški stolnici]] in zlatih vratih [[Freiberška stolnica|Freiberške stolnice]]. V 14. toletju se pokaže preobrazba: razvoj plastike v Italiji, v Franciji in Nemčiji pripelje do nagnjenja do intimnosti, slikovitemu, realističnemu zlogu. V mistiki se razvijejo oblike nabožne podobe kot so [[pietà]], skupina Kristusa z Janezom, trpeči zveličar in [[sveti križ]]. V 14. stoletju Koln uvede v umetnost plastični blok skulpture z gubami, z razvlečenimi proporci in telo in obraz z asketskimi tvorbami. To doseže višek v 14. stoletju z nagrobnico škofa [[Hohenlohe]], ki je umrl leta [[1352]], v [[Bamberška stolnica|Bamberški stolnici]]. Umetnost [[Parleji|Parlejev]] začne reagirati proti breztelesnemu poimenovanju. V Italiji skulptura kaže na razvoj renesanse. Mojster predrenesanse je [[Niccolò Pisano]]. On sam posnema antiko in jih pomeša s trdo, kiparsko postavo. To se pokaže na [[Stolnica v Pisi|stolnici v Pisi]] in [[Stolnica v Sieni|stolnici v Sieni]], kjer se spet prikaže [[relief (umetnost)|relief]] iz poznoantičnih [[sarkofag]]ov, ki upodablja človeka in njegovo figuro. Njegova dela niso bila nikoli popolno gotska, ampak je bila mešanica antike in gotike. Šele njegov sin [[Giovanni Pisano]] je razširil gotski duh v Italiji.

* [[Ili-de-France]]: novo zahtevo po oblasti francoskega kraljestva predstavlja širjenje misli o novi stolnici Ili-de-France. Ta stolnica je podoba in zemeljska predstavitev [[Jeruzalem]]a, tukaj mistika približuje človeka k Bogu. V katedralistolnici se tako prikažejo: svetlobna mistika ([[Hugo de Saint-Victor]]), čaščenje Marije (kot [[stolnica Notre-Dame v Parizu]], posvečena naši ljubi gospe) in sholastika, ki je imela sintetične programe. Na tak način so se pri gradnji gotskih stolnic zbrale vse umetnosti, od teologije in znanstvenih sintez do okamenele podobe poznega srednjega veka.

* [[Stolnica v Kölnu]] v [[Nemčija|Nemčiji]]: temeljni kamen so postavili leta [[1248]], dokončno zgrajena pa je bila leta [[1880]]. Še preden je bila katedralastolnica dokončana, so jo morali začeti obnavljati in tako vedno naprej. Dela ni nikoli konec in katedralastolnica se ni le obnavljala ampak tudi precej spreminjala.

Pri nastanku katedralstolnic so važne tehnične pridobitve v obočni gradnji [[Normani|Normanov]]. Nastane križno rebrasti obok, ki ima štiri točke in na njih je obok. Iz tega se razvije gotska ogrodna gradnja. V tem se kaže zveza z antičnim izročilom: križni obok so ga iznašli rimski stavbarji, ki so prisotni že v stranskih prostorih [[Panteon]]a. Prikaže se možnost poenotenja prostora v cerkvi, kar je v nasprotju z romansko arhitekturo.

[[Suger]] ([[1081]] - [[1155]]), največja osebnost svojega časa, je bil odgovoren za prenovo katedralestolnice v stavbo, ki bi predstavljala slavo francoske kraljeve družine, saj sta takrat rasla moč in vpliv francoske krone. Ko se je [[Ludvik VII.]] udeležil križarskega pohoda, je postavil opata za svojega namestnika v Franciji. Sugerjevi nameni so bili v nasprotju z [[Sveti Bernard iz Clairvauxa|Bernardom iz Clairvauxa]] uporabljati vsa umetniška ponazarjanja. Zgledoval se je po Psevdo-Denisu, sirskem mistiku iz 5. stoletja. Zanj je svetloba razsvetljevala, kar je bilo izpostavljeno. Svetlobo je primerjal z božjim znamenjem in sposobnostjo, da zavrže sence sveta. Tako je Suger prostore spremenil v visoke in vitke oblike z velikimi okni, ki so skrivnostno razsvetljevali prostor z mračno svetlobo in ga nabili z duhovno energijo.

Pozna gotika se razvije v 14. stoletju in z njo nastane samostojen in nov slog z lastno zgodovino. Visoka gotika je izhajala iz Francije kot nacionalni slog, zdaj pa so to simbol lastnega razvoja. Ta vpliva na Francijo, Anglijo in Nemčijo, v Španiji pa se razvije bogata poznogotska arhitektura. V 15. stoletju se Italija oddaljuje od gotike. Evropski knežji dvori postajajo umetniška središča ([[Pariz]], [[Avignon]] in [[Praga]]). Začne se razvijati tiskarska grafika z lesorezom in bakrorezom. Nemčija v tem obdobju se najbolj oddali od klasične francoske gotične sheme. Cerkve so vsebovale podolžne ladje in svode ali hodnike, ki so imenovali mrežasti svodi, ker so tvorili kot nekako mrežo. Anglija je bila posebno pomembna za pozno evropsko gotiko s svojim dekorativnim sistemom. Angleži so poimenovali že od vsega začetka okensko krogovičje kot okrasno nalogo. Plamenaste in čebulaste oblike konstruirane iz čistih potez s šestilom so tvorile »curvilinear style«, ki se po zahvali Anlgežom leta [[1370]] razširi v Franciji, okoli [[1400]] pa po vsej Evropi. Pozna gotika opusti stroge koničaste loke in uvede svobodnejše oblike kot so plosk gredljast lok ali zasločen lok, ki ga imenujemo tudi oslov hrbet. »Perpendicular« ali »rectilinear« so odločilni za angleško arhitekturo. Ime je dobil od vodoravnega in navpičnega dekorativnega sistema, ki pokriva notranjo in zunanjo arhitekturo, spremlja obok in se spušča v prostor z lijasto obliko. V tem obdobju so postavljali sakralne in posvetne stavbe in v 19. stoletju so zgradili tudi parlament. KatedralnaStolnična shema se malo spremeni. Plastične in konstruktivne oblike jih nadomestijo križanje in sekanje gradbenih oblik. V poznogotskih katedralahstolnicah se prikažejo na portalih plastike oltarjev, nabožnih podob, [[Zadnja večerja|zadnjo večerjo]], na [[Oljska gora|Oljski gori]] in nagrobnike. Figure svetnikov in Marije, ki enkrat so jih oblikovali po viteškem idealu, zdaj so se ravnale po tipih mestnega prebivalstva. Razvije se telesnost, tehnika ki poudarja novo odkrito telesnost in postane poudarjeno sredstvo za stilizacijo. V slikarstvu izžarevajo osebna moč in po svoje oblikovan slog. Najbolj znani slikarji v tem času so [[Hans Multscher]], [[Veit Stoss]] in [[Timan Riemenschneider]]. V njihovih delih gotska dela napovedujejo dobo humanizma. Človeška podoba je tako oblikovana, da ne izhaja več iz slogovnih načel, ampak iz človeškega jedra svojih upodobljenih osebnosti. Znani mojstri vplivajo na razvoj slikarstva. V vseh državah je tabelno slikarstvo vodilno, tej pa sledijo miniaturna umetnost v Franciji in [[Flandrija|Flandriji]]. Razvijejo se podrobnosti iz narave, perspektivnem upodabljanju notranjščine. Pomembni za razvoj sta brata [[Van Eyck]], ki sta leta [[1426]] do [[1432]] ustvarila njuno glavno delo, [[Gentski oltar]]. Z njima dvema umetnost odkrije mastne tempere, odkrita prostorska povezanost med stvarmi in materija je slikovno obvladana. Okoli 14.stoletja cesarski dvor v Pragi se razvije v vodilno umetnostno središče češke. To ozemlje postane izhodišče novih umetnostnih tokov.