Vladimir Vauhnik: Razlika med redakcijama

Vladimir Vauhnik se je rodil [[24. junij]]a [[1896]] v [[Svetinje|Svetinjah]] v [[Slovenske Gorice|Slovenskih Goricah]] v učiteljski družini. Imel je še dva brata in sestro. Tik predPred vpisom v peti razred [[realka|realke]] v [[Maribor]]u se je odločil za vojaško realko ([[Kadetnica Maribor|kadetnico]]) v Mariboru. Bil je odličen [[kadet]] in je po tretjem letniku vojaške realke že dobil čin [[poročnik]]a avstro-ogrske vojske ter odšel na fronto. Med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] je služil v [[17. pehotni polk (AOM)|17. pehotnem polku]], veliko bolj znanim kot ''Regiment kranjskih Janezev''. S tem polkom je bil tudi soudeležen v uporih v avstrijskem Judenburgu. Ob koncu vojne je bil že komandant 17. pešpolka. Po razpadu [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] se je kot [[Maistrov borec]] boril za severno mejo. Bil je ranjen, odlikovan in povišan v [[stotnik]]a.

Po vojni je postal [[častnik]] [[Vojska Kraljevine Jugoslavije|Vojske Kraljevine Jugoslavije]] SHS, kjer je zelo hitro napredoval po [[hierarhija|hierarhični]] lestvici. Končal je generalštabno šolo v [[Beograd]]u, nato pa tudi še znamenito [[École de Guerre|''École de Guerre'']] v Parizu v [[Francija|Franciji]]. Tam je bil sošolec poznejšega francoskega generala in predsednika republike [[Charles de Gaulle|Charlesa de Gaulla]] in tuditer jugoslovanskega generala in voditelja [[četniki|četniškega]] gibanja med drugo2. svetovno vojno, [[Draža Mihajlović|Draže Mihailovića]].

Leta [[1938]] je postalbil rezidenčnipostavljen za rezidenčnega [[obrambni ataše|obrambniobrambnega]], [[vojaški ataše|vojaškivojaškega]], [[letalski ataše|letalskiletalskega]] in [[pomorski ataše|pomorskega atašeja]] Kraljevine JugoslavijeSHS v [[Berlin]]u. Bil je tudi izrednoizjemno nadarjen za tuje jezike. Popolnoma je obvladal nemški jezik, odlično francoščino intudi angleščino, francoščino in dobro tudi italijanščino. P[[polkovnik|olkovnik]] Vauhnik se je vpisal v [[vojna zgodovina|vojno zgodovino]], ko je nekaj dni pred [[Nemčija|nemško]] [[operacija Kazenska sodba|''operacijo Kazenska sodba'']] obvestil [[generalštab Vojske Kraljevine Jugoslavije|generalštab vojske Vojske.Kraljevine Jugoslavije]], da namerava [[Tretji rajh]] napasti [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevino Jugoslavijo]]. [[Državnega|Državn]]<nowiki/>i [[državni udar|udar]] je spodnesel [[vlada|vlado]], ki je podpisala pristop k [[sile osi|silam osi]]. Vauhnik je odkril to operacijo, skrito pod kodnim imenomkodo '''''Projekt 25''''.''

Po njegovih lastnih besedah je do najskrivnejših podatkov prišel ŽE s pazljivim poslušanjem. Zato je prirejal bankete, zabave, srečanja itn z veliko dobre hrane in pijače. ZMed banketi, z izmenjavo podatkov z drugimi vojnimi atašeji, z nekaj sodelavci in predvsem z velikimi količinami alkohola je prišel do želenihzaželenih podatkov. Nemškim častnikom in nacističnim politikom so se pod vplivom alkohola razvezali jeziki. Prav tako so mu veliko podatkov priskrbele osamljene soproge višjih častnikov, katerim je dobavljal izbranovelike hranokoličine izbrane hrane iz Jugoslavije. Meso, maslo, jajca, sire, šunko, suhomesnate izdelke itn je bilo že takrat v Nemčiji že izredno težko dobiti. Zelo so mu pomagali tudi nasprotniki nacistov med višjimi sloji nemške družbe in aristokracije, s katerimi je prijateljeval. O tem obdobju je leta 1948 še v Švici1952 napisal in leta 1952 v Argentini izdal odlično knjigo ''Nevidna fronta''. Na žalost je zelo pomemben del njegovih zapiskov o tem času za vedno izgubljen.

Po [[kapitulacija|kapitulaciji]] [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavije]] je bil sprva zaprt in nato izgnan iz Nemčije. Postal je častnik [[Oborožene sile NDH|Vojske NDH]], a se je 21. novembra 1941 vrnil v [[okupacija|okupirano]] [[Ljubljana|Ljubljano]]. Tu je še istega leta ustanovil [[obveščevalna služba|obveščevalno službo]] [[Berliner Börsen-Zeitung|''Berliner Börsen-Zeitung'']] (''BBZ''), ki je delovala za potrebe ''Intelligence Servicea'' [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združenega kraljestva]]. SkupinaTa skupina je delovala vse do leta [[1944]].

Zgodaj leta [[1944]] ga je [[Draža Mihajlović|Draža Mihailović]] postavil za vršilca dolžnosti poveljnika [[Jugoslovanska vojska za Slovenijo|Jugoslovanske vojske za Slovenijo]] ([[Slovenija|slovenski]] del [[Jugoslovanska vojska v domovini|Jugoslovanske vojske v domovini]], JVvD). [[Kraljeva jugoslovanska vlada v begunstvu]] ga je povišala v [[brigadni general|brigadnega generala]]. V tem času je uporabljal tudi [[psevdonim]] ''general Račič.'' [http://users.volja.net/marijankr/Z23-ustanovitevslovojske.html]. Bil je prava nočna mora vodje SD, SS generala Walterja Schellenberga, naslednika vodje Abwehra Wilhelma Canarisa. Zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki, je [[Gestapo]] sredi leta 1944 aretiral več vodilnih poveljnikov JVvD. Vauhnik se je oktobra istega leta še uspel umaknitipobegniti v [[Švica|Švico.]] OdIz tamŠvice je poskušal doseči zavezniško izkrcanje na [[Jadran]]u, pri tem pa je zelo poudarjal strateški pomen [[Trst]]a in [[Slovenija|Slovenije]]. Potem je letaLeta [[1948]] je iz Švice emigriral v [[Argentina|Argentino]] in se zaposlil kot navaden uradnik in nesebično pomagal številnimmnogim slovenskim emigrantom. Vabili so ga tudi v povojno jugoslovansko vojsko in diplomatsko službo, a je sodelovanje zavrnil. Bil je dober prijatelj slovenskega pravnika in vidnega povojnega politika Maksa Šnuderla. Prijateljevala sta se še z mariborske realke.

V nemških zaporih je zaradi mučenj zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Umrl je zaradiza posledicposledicami neuspele zdravniške operacije 31. marca 1955 v Buenos Airesu v Argentini. Vladko (tako so ga klicali domači) je sedaj pokopan v rodni Sloveniji pri Sv. Jakobu v Slovenskih Goricah.