Tine Hribar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
urejanje |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 30:
Hribar je 1965 vpisal v Ljubljani podiplomski, v Zagrebu pa doktorski študij (ker so mu ljubljanski profesorji rekli, naj si doktorat obeta kvečjemu po petih letih). Hkrati je leta 1967 dobil štipendijo nemške [[Humboldtove fundacije]] in študiral pri fenomenologu [[Karl-Heinz Volkmann-Schlucku]] v Kölnu. Po vrnitvi iz Nemčije leta 1968 je doktoriral v Zagrebu pri prof. [[Vanja Sutlić|Vanji Sutliću]] (edinem jugoslovanskem fenomenologu). Kasneje je odšel na odsluženje enoletnega vojaškega roka v Maribor in postal puškomitraljezec. Leto za tem, 1969 pa se jima s Spomenko rodi druga hči Valentina. Ker Hribar zaradi partijsko in udbovsko preverjenih profesorjev ni imel nobenih možnosti, da bi kot buržoazni filozof prišel na filozofski oddelek, je sprejel ponudbo tedanje [[Visoke šole za politične vede, sociologijo in novinarstvo]], da ga izvolijo za docenta, kot človeka z doktoratom, saj je bila večina predavateljev na tej šoli brez njega. A docenturo je imel le štiri leta (1971–75), saj ga je morala fakulteta (takret že [[FSPN]]) na ukaz [[Centralni komite Zveze komunistov Slovenije|Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije]] izločiti iz pedagoške dejavnosti (za rednega profesorja je bil sicer habilitiran leta 1986).
Vanj je bil spet vključen šele 1992 že v samostojni [[Republika Slovenija|Republiki Sloveniji]] kot redni profesor za fenomenologijo in filozofijo religije, buržoazna predmeta, ki ju je na oddelek prinesel s seboj s [[Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo]]. Tedanji dekan [[FSPN]] Niko Toš je namreč 1991 Hribarja imenoval na mesto prodekana za raziskovalno dejavnost. Hribar je še istega leta uspel uresničiti tri svoje zamisli: 1. preimenovanje FSPN v [[FDV]], Fakulteto za družbene vede, 2. ustanovitev novega oddelka za kulturologijo in 3. ustanovitev Znanstvene knjižnice (kot prva je izšla njegova knjiga Teorija znanosti in organizacija raziskovanja, do danes pa je izšlo že več deset publikacij). Zaradi te konkurenčne akcije in tudi sicer se »profesorji filozofije« s filozofskega oddelka FF, bivši partijski ideologi Hribarjevemu prihodu na FF niso več upirali. Hribar se je lotil predavanj, izdal najprej učbenika Fenomenologija I (1993) in II (1995), za tem pa še Filozofijo religije (2000). Oba predmeta je predaval do 2006, ko je imel 40 let delovne dobe.
Vmes so ga univerzitetniki hoteli rehabilitirati, kar pa je odklonil z argumentom, da bi, če bi mu šlo za maščevanje, zaradi konformizma lahko le on degradiral in nato rehabilitiral njih, ne pa oni njega. Leta 1995 je postal izredni, 2001 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnost ([[SAZU]]). Leta 2003 ga je uredništvo Dela razglasilo za Delovo osebnost leta, l. 2008 je tedanji predsednik države Danilo Türk Tineta in Spomenko Hribar odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem, [[Zlati red za zasluge|zlatm redom za zasluge]] Republike Slovenije, leta 2009 pa mu je [[Univerza v Ljubljani]] (na predlog [[FF]]) podelila naslov zaslužnega profesorja.
| |||