Avlos: Razlika med redakcijama

|name=AulosAvlos

'''AulosAvlos''' (starogrško αὐλός, množina αὐλοί, ''auloi'' <ref>[http://www.perseus.tufts.edu/hopper/text?doc=Perseus%3Atext%3A1999.04.0057%3Aentry%3Dau%29lo%2Fs αὐλός], Henry George Liddell, Robert Scott, ''A Greek-English Lexicon'', on Perseus</ref>) ali '''tibija''' (latinščina) je bil antično grško pihalno glasbilo, ki ga pogosto vidimo na umetniških delih in ga potrjuje tudi [[arheologija]].

'''Aulete''' (αὐλητής, ''aulētēs'') je bil glasbenik, ki je igral na ''aulosavlos''. Antični rimski ekvivalent je bil '''tibicen''' (množina ''tibicina''), iz latinščine za "cev, aulosavlos". [[Neologizem]] '''aulode''' se včasih uporablja analogno z ''rhapsode'' ([[rapsod]]) in ''citarode'' ([[kitarist]]), in se nanaša na igralca ''aulosaavlosa'', ki se lahko imenuje tudi '''aulistavlist'''; aulodeavlode pa se bolj pogosto nanaša na pevca, ki je pel s spremljavo aulosaavlosa.

[[File:Britannica Aulos Beak Mouthpiece.jpg|thumb|70px|left|Risba ustnika na osnovi arheoloških ostankov, najdenih v PompeijihPompejih]]

Znanih je več vrst aulosaavlosa, enojen ali dvojen. Najpogostejša vrsta je bilo [[Jeziček (pihala) |jeziček]]. Arheološke najdbe, ohranjena [[ikonografija]] in drugi dokazi kažejo, da je bil z dvojnim jezičkom, kot sodobna [[oboa]], vendar z večjim ustnikom, kot je ohranjen armenski [[duduk]]. <ref name="West">{{cite book |last= West |first= Martin L. |title=Ancient Greek Music |publisher= Clarendon Press |quote=«Enojezični ali klarinetni ustnik je bil znan drugim starim ljudem in ne bi smel trditi, da ga Grki niso poznali. Toda dokazi v umetnosti in literaturi kažejo, da je bil v klasičnem obdobju dvojni jeziček standarden. V skladu s sistemom Hornbostel-Sachs je treba aulosavlos opredeliti kot oboo. Treba je priznati, da je "oboa-dekle" manj zaskrbljujoče kot "flavta-dekle", na katero so se navduševali klasiki, in da bo, če gre za vprašanje prevajanja grške poezije, "oboa" verjetno zvenelo čudno.« |date=January 1992 |isbn= 0-19-814975-1 |page=84 |url=https://books.google.com/books?id=So-Qpz6WDS4C&lpg=PP1&pg=PA84 }}</ref> Eno cev brez jezička se je imenovala ''monaulosmonavlos'' (μόναυλος, iz μόνος "enojen").<ref name="Howard">{{cite journal | last = Howard | first = Albert A. | year = 1893 | title = The Αὐλός or Tibia | journal = Harvard Studies in Classical Philology | volume = 4 | pages = 1–60 | doi = 10.2307/310399 | publisher = Department of the Classics, Harvard University }}<!--| accessdate = 2006-08-16 --></ref> Enoceven se je igral vodoravno kot moderna [[flavta]], in se je imenoval ''plagiaulosplagiavlos'' (πλαγίαυλος, iz πλάγιος "vstran"). Cev z vrečo, ki omogoča neprekinjen zvok, to so [[dude]], so bile ''askaulosaskavlos'' (ἀσκαυλός iz ἀσκός ''askos'' "čutara iz kože").<ref name="google15">[https://books.google.com/books?id=DOfuAgAAQBAJ&pg=PA15 William Flood. "The Story of the Bagpipe" p. 15]</ref>

Čeprav je ''aulosavlos'' pogosto napačno preveden kot "flavta", je bil instrument z dvema jezičkoma in njegov zvok - opisan kot »prodoren, vztrajen in vznemirljiv« <ref>The History of Musical Instruments, Curt Sachs, 1940</ref> - je bil bolj podoben dudam, z resonančno cevjo. Podobno kot škotske dude je bil aulosavlos uporabljen za vojaško glasbo<ref>Herodotus, ''The Histories'', [http://www.perseus.tufts.edu/hopper/text?doc=Hdt.+1.17.1&fromdoc=Perseus%3Atext%3A1999.01.0126 1.17.1], on Perseus</ref>, vendar je pogosteje prikazan v drugih družbenih okoljih. Bil je standardna spremljava strastne elegične poezije. Prav tako je spremljal fizične dejavnosti, kot so rokoborba, skok v daljino, metanje diska in dajanje ritma za veslanje na [[Triera|trierah]], pa tudi pri žrtvovanju in v dramah. Platon ga povezuje z ekstatičnimi kulti Dioniza in Koribantov, ki je je prepovedali iz svoje ''Republike'', vendar jo je ponovno vpeljal v »zakone«.

Zdi se, da so bile nekatere izvedbe glasbila glasne, predirljive in zato zelo težke za pihanje. Usnjeni pas, ki se imenuje ''phorbeiá'' (φορβεία) v grščini ali ''capistrum'' v latinščini, je bil vodoravno okoli glave z luknjo za usta s strani ''auletaiavletai'', da bi pomagal podpreti ustnice in se zaradi neprekinjenega pihanja izogibal prekomernim obremenitvam obraza. Včasih je bil na zgornjem delu glave uporabljena preventivna ''phorbeiá'', ki je preprečila, da bi zdrsnil dol. Igralci aulosaavlosa so včasih upodobljeni z napihnjenimi lici. Tehnika igranja je skoraj zagotovo uporabljala krožno dihanje, podobno kot sardinske [[launedas]] in armenski [[duduk]], in to naj bi aulosuavlosu dalo neprekinjen zvok.

[[File:Britannica Aulos Plagiaulos.jpg|thumb|Risba ''plagiaulosaplagiavlosa''.]]

Kljub temu, da so aristokrati z dovolj prostega časa včasih vadili aulosavlos, kot so to storili z liro, je po petem stoletju aulosavlos postal predvsem povezan s profesionalnimi glasbeniki, pogosto sužnji. Kljub temu bi takšni glasbeniki lahko postali slavni. Rimsko-grški pisatelj [[Lukijan]] govori o aulosuavlosu, ki se igra v dialogu ''Harmonides'', v katerem [[Timotej (aulistavlist)]] govori o slavi Aleksandra Velikega s svojim učencem Harmonidom. Timotej mu svetuje, da naredi vtis na strokovnjake v svojem poklicu, ne pa da bi si prizadeval za ljudsko slavo na velikih javnih mestih. Če ga bodo vodilni glasbeniki občudovali, bo sledila tudi popularnost. Vendar Lukijan poroča, da je Harmonid umrl zaradi čezmernega pihanja med vadbo.

[[File:Pompeii - Casa del Poeta Tragico - Theater 1.jpg|thumb|left|upright|Gledališka scena iz Pompeijev in mozaik prikazuje izvajalca z aulosomavlosom in phorbeio.]]

V mitih je [[satir]] [[Marsij]] moral izumiti aulosavlos ali pa ga je pobral, ko ga je Atena odvrgla, kar je povzročilo, da se je zalesketal in uničil njeno lepoto. Vsekakor je izzval Apolona na glasbenem tekmovanju, kjer bi zmagovalec lahko storil vse, kar si je želel, do izgube – Marsijevo pričakovanje značilno za satira, je bilo to, da bi bilo to spolno po naravi. Toda Apolon in njegova lira sta premagala Marsija in njegov aulosavlos. Od tedaj je gospodar Delfov delal na različne načine z Marsijem ter slavil svojo zmago tako, da je svojega nasprotnika vrgel iz drevesa in ga živega odrl. Kralj [[Midas]] je bil preganjan z oslovskimi ušesi zaradi presoje Apolona kot mahnega igralca. Marsijeva kri in solze Muze so oblikovale reko Marsijo v Mali Aziji.

[[File:Gandhara wedding.jpg|thumb|AulosovaAvlosova flavta (desno) in drugi instrumenti se pojavljajo v tem helenističnem frizu iz Jamal Garhi v Gandhari, Pakistan.]]

Ta zgodba je bila opozorilo, da gre za greh "hubris" (/ hjuːbrɪs /, tudi ''hybris'', iz starodavnega grškega ὕβρις in opisuje osebnostno kakovost ekstremnega ali neumnega ponosa ali nevarnega prekomernega prepričanja. V svojem starodavnem grškem kontekstu običajno opisuje vedenje, da nasprotuje normativom obnašanja ali izpodbija bogove in povzroči propad ali nemezo povzročitelja hubrisa) ali preveč ponosen, ker je Marsij mislil, da bo zmagal proti bogu. Čuden in brutalen, kot je, ta mit odraža veliko kulturno napetost, ki so jo Grki izrazili v opoziciji in so jo pogosto potegnili med liro in aulosomavlosom: svoboda nasilja in tiranija, lažni amaterji in profesionalci, zmernost (''sophrosyne'') nasproti ekscesom, itd. Nekaj tega je rezultat klasične interpretacije iz 19. stoletja, to je Apolon v primerjavi z Dionizom ali "Razlog" (ki ga predstavlja kitaro), ki nasprotuje "Madnessu" (ki ga predstavlja aulosavlos). V Apolonovem templju v [[Delfi]]h je bilo tudi Dionizovo svetišče, njegove Menade pa so prikazane na skodelicah za pitje, kjer so igrale aulosavlos, včasih pa je prikazan Dioniz, ki ima kitaro ali liro. Tako je sodobna interpretacija lahko nekoliko bolj zapletena kot preprosta dvojnost.

Vendar pa je treba opozoriti, da je to nasprotovanje večinoma atensko. Mogoče bi bilo presoditi, da so se stvari v Tebah razlikovale, ker so bile središče igranja aulosaavlosa. In vemo, da je bil v Šparti, ki nima nobenih koribantskih kultov, ki bi služili kot nasprotje, aulosavlos dejansko povezan z Apolom in spremljal [[hoplit]]e v bitko.

Zvoke aulosaavlosa digitalno ponovno ustvarijo s projektom ''Ancient Instruments Sound / Timbre Reconstruction Application (ASTRA)'', ki uporablja sintezo fizičnega modeliranja za simulacijo zvokov aulosaavlosa. Projekt ASTRA zaradi kompleksnosti tega procesa uporablja omrežne računalnike za modeliranje zvokov na stotih računalnikih po vsej Evropi hkrati.

AulosAvlos je del izgubljenega zvočnega orkestra skupaj z drugimi starodavnimi instrumenti, ki jih je ASTRA ustvaril z zvokom, vključno z [[epigonij]]em, [[salpinks]]om, [[barbiton (glasbilo)|barbiton]]om in [[Trstenke|trstenkami]] (''siringe'').

AulosAvlos je bil prav tako prikazan v filmu ''Agora'', v katerem lik izvede solo v amfiteatru.