Stratopedarches: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Octopus (pogovor | prispevki)
viri
m m/dp/slog
Vrstica 1:
{{italic title}}
'''Stratopedarchēs''' (grško {{jezik-el2grc|| στρατοπεδάρχης}}, ''poveljnik'' ali ''gospodar tabora'') je bil od 1. stoletja pr. n. št. [[Antičnaantična Grčija|grški]] naziv visokega vojaškega poveljnika. V [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskem cesarstvu]] se je pretvoril v uradniški naziv in nazadnje v častni naslov.
 
== Zgodovina ==
 
Izraz stratopedarh se je prvič pojavil v poznem 1. stoletju pr. n. št. na helenističnem Bližnjem vzhodu. Njegov nastanek ni jasen. Na nekaterih napisih se je uporabljal kot prevod za takratni rimski [[Rimska legija|legionarski]] položaj ''praefectus castrorum'' – ''prefekt tabora''.<ref>Applebaum 1989, str. 61–63.</ref> Od 1. stoletja n. št. se je uporabljal, čeprav redko, v širšem smislu za [[general]]e, se pravi kot sopomenka za nekdanjega [[strateg]]a.<ref>Kazhdan 1991, str. 1966.</ref> V [[Sveto pismo|Svetem pismu]] (Apostolska dela 28:16) se uporablja za [[Pretorijanski prefekt|pretorijanskega prefekta]], se pravi poveljnika tabora in garnizije pretorijanske garde v Rimu, zgodovinar [[Evzebij Cezarejski|Evzebij]] pa piše o ''»stratopredarhu, ki ga Rimljeni imenujejo dux«''.<ref>Evzebij. ''Cerkvena zgodovina'', 9.5.2.</ref>
V srednjem bizantinskem obdobju (9.-12. stoletje) se je pojavil naziv ''[[stratopedon]]'', ki se je nanašal bolj na vojsko na pohodu kot na vojaški tabor, naziv ''stratopedarchēs'' pa se je začel uporabljati za vrhovnega poveljnika. Izraz je dobil tehnični pomen leta 967, ko je cesar [[Nikifor II. Fokas]] (vladal 963-969) za stratopedarha imenoval evnuha Petra preden ga je poslal z vojsko v [[Kilikija|Kilikijo]]. ''Oikominidisov Taktikon'', ki je bil napisan nekaj let kasneje, kaže na obstoj dveh stratopedarhov: enega za Vzhod ([[Anatolija]]) in enega za Zahod ([[Balkan]]). Z vzporejanjem dveh stratopedarhov z dvema [[domestikos ton scholon|domestikoma šol]] je Oikominidisa pripeljal do sklepa, da je bilo mesto stratopedarha uvedeno kot zamenjava za mesto domestika, ki jo bilo razervirano za [[evnuh]]e.<ref name=Kazhdan4>Kazhdan 1991, str. 1967.</ref><ref>Oikonomides 1972, str. 334–335.</ref> V 11. in 12. stoletju za tako ureditev ni več dokazov. Stratopedarh je postal eden od uradnih naslovov vrhovnih poveljnikov bizantinske armade, kar je razvidno s številnih pečatov.<ref name=Kazhdan4/>
Vrstica 9 ⟶ 10:
Okoli leta 1255 je cesar [[Teodor II. Laskaris]] (vladal 1254-1258) za svojega glavnega ministra in zaupnika Jurija Muzalona uvedel naslov ''megas stratopedarchēs'' (veliki poveljnik tabora).<ref>Macrides 2007, str. 299.</ref> Psevdo-Kodinova ''Knjiga uradnikov'', napisana sredi 14. stoletja, uvršča ''megas stratopedarchēsa'' na sedmo mesto za cesarjem in med ''[[protostrator|prōtostratōrja]]'' in ''[[Primicerij|megas primmikēriosa]]''. Kodin trdi, da je bil zadolžen za oskrbovanje armade in imel štiri podrejene stratopedarhe: ''monokaballoi'' (μονοκάβαλλοι, konjenik) za konjenico, ''tzangratores'' (τζαγγράτορες, samostrelec), ''tzakōnes'' (Tzakones) za Cakone, palačno stražo, prvotno sestavljeno iz mornariških pešakov, in ''mourtatoi'' (μουρτάτοι), ki jih Kodin opisuje kot palačno stražo, vendar njihova vloga ni jasna.<ref name=Kazhdan4/><ref>Bartusis 1997, str. 272–279.</ref> V obdobju Paleologov je bil naslov ''[megas] stratopedarchēs'' kjub temu najverjetneje zgolj dvorni naslov, ki ni bil nujno pomenil vojaškega poveljnika.
 
== Glej tudi ==
 
* [[Bizantinskabizantinska aristokracija in birokracija]]
 
== Sklici ==
 
{{sklici|13}}
 
==Sklici Viri ==
{{sklici|1}}
 
{{refbegin|2}}
==Viri==
* Applebaum, Shimon (1989). ''Judaea in Hellenistic and Roman Times: Historical and Archeological Essays''. Leiden, Nizozemska: Brill. ISBN 978-90-04-08821-4.
* Bartusis, Mark C. (1997). ''The Late Byzantine Army: Arms and Society 1204–1453''. Philadelphia, Pennsylvania: University of Pennsylvania Press. ISBN 0-8122-1620-2.
Vrstica 22 ⟶ 27:
* Macrides, Ruth (2007). ''George Akropolites: The History''. Oxford, Združeno kraljestvo: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-921067-1.
* Oikonomides, Nicolas (1972). ''Les Listes de Préséance Byzantines des IXe et Xe Siècles''. Pariz, Francija: Editions du Centre National de la Recherche Scientifique.
{{refend}}
 
[[Kategorija:Bizantinski naslovi in položaji]]