Karel Destovnik - Kajuh: Razlika med redakcijama

dodanih 3.450 zlogov ,  pred 2 letoma
(→‎Viri: sprememba opombe zaradi spremembe datuma rojstva)
== Življenje in delo ==
 
Karel (Karol, Karli) se je kot nezakonski otrok rodil Mariji Vasle iz premožne šoštanjske meščanske družine 13. decembra 1922 (po 2. svetovni vojni se napačno navaja kot datum njegovega rojstva 19. december 1922). Takrat je imela Marija razmerje z Jožetom Destovnikom, ki je izhajal iz kmečko-proletarske družine, in s tem se Marijina družina sprva ni sprijaznila. Tako sta se mlada dva za nekaj časa naselila v Mariboru in v Zgornjem Jakobskem Dolu v Slovenskih goricah, 14. avgusta leta 1923 sta se v Ljubljani poročila, se za kratek čas preselila k Destovnikovim staršem v Šoštanju, potem pa vendarle na Vasletov dom, v hotel Jugoslavija. Paru se je 18. oktobra 1924 rodil še sin Joži.
Kajuh se je rodil kot prvi otrok Marije Vasle in Jožeta Destovnika. Vzdevek Kajuh je dobil po kraju, kjer se je nahajala rojstna hiša njegovega deda, v [[Skorno, Šmartno ob Paki|Skornem]] pri Šoštanju.
 
Marija je sprva materi pomagala pri vodenju restavracije, Destovnik je bil še dve leti zaposlen v Woschnaggovi tovarni usnja, pozneje je Marijina mati paru odstopila kavarno, ki pa sta jo opustila, pridobila dovoljenje za grosistično prodajo piva in v prvem nadstropju hotela odprla kino.
Po končanem petem razredu osnovne šole se je leta 1933 vpisal na [[I. gimnazija v Celju|gimnazijo]] v [[Celje|Celju]]. Leta 1934 je postal član [[Zveza komunistične mladine Jugoslavije|SKOJ]]-a. V šestem razredu so ga izključili zaradi »sodelovanja pri širjenju komunističnih idej«. V začetku leta 1941 so ga internirali v taborišču [[Ivanjica]] v [[Srbija|Srbijo]]. Že od 6. aprila 1941, ko je [[Tretji rajh]] napadel tedanjo [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavijo]], se je Kajuh kot prostovoljec vključil v obrambo domovine. Septembra, 1941 pa je odšel v Ljubljano, kjer se je pridružil [[Narodnoosvobodilni boj|narodnoosvobodilnemu boju]].
 
Karol je šel z nepolnimi šestimi leti v osnovno šolo, kjer je brez težav končal pet razredov in leta 1933 opravil sprejemni izpit za celjsko gimnazijo. Dve leti je stanoval v Celju, potem se je iz Šoštanja vsak dan v šolo vozil z vlakom. Prve štiri razrede gimnazije je izdelal z nihanji v ocenah, petega je ponavljal, k čemur je pripomogla njegova vedno bogatejša obšolska kulturna in politična dejavnost, tako v Celju kot v Šoštanju. Kajuhovi literarni začetki in sodelovanje v različnih glasilih segajo v leto 1938. Objavljal je v Mladem Prekmurcu, Srednješolcu, Novom Srednješkolcu, Mladi Sloveniji, Slovenskem poročevalcu, Slovenski mladini, Sodobnosti, Naši ženi … Drago Jeran, Peter Kalin, Blaž Burjevestnik, Matevž Pečnik, Jernej Puntar, Kajuhov Tonč … so umetniška imena, pod katerimi se je skrival kot mladi literat … Preko kulturnega udejstvovanja v rojstnem kraju se je zbližal z Marijo Medved, ki je bila njegova prva ljubezen. Tako je njegova socialna poezija, za katero je navdih črpal iz kapitalistično-nemškutarskega okolja rojstnega mesta, dobila še ljubezensko razsežnost.
Pesniti je pričel v obdobju [[druga svetovna vojna|2. svetovne vojne]]. Svoje prve pesmi je začel objavljati v glasilu ''[[Slovenska mladina]]'' in kmalu postal njen prvi pesnik. Tako je v tem glasilu objavil nekaj svojih najboljših predvojnih pesmi s socialno, politično-aktualno in ljubezensko tematiko. Prva tiskana izdaja njegovih del je izšla pod [[Mile Klopčič|Klopčičevim]] uredništvom v [[Ljubljana|Ljubljani]] leta 1945.
 
Proti koncu šestega razreda gimnazije so na vlaku med vožnjo od Žalca proti Šoštanju pri Kajuhu našli pismo z ilegalno vsebino. Zaradi tega so ga 29. aprila 1940 izključili »za vselej s celjskih gimnazij zaradi sodelovanja pri širjenju komunističnih idej«. Uspel se je vpisati na mariborsko gimnazijo, kjer je končal šesti razred ter vpisal sedmega, bil uspešen v prvem polletju, potem pa je nastopilo usodno leto 1941.
Avgusta, 1943 je Kajuh iz Ljubljane odšel k [[Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije|slovenskim partizanom]], kjer je postal vodja kulturniške skupine [[14. (slovenska) divizija (NOVJ)|XIV. udarne divizije]] NOV in PO. Divizija je 6. januarja 1944 odšla iz [[Bela krajina|Bele krajine]] prek [[Hrvaška|Hrvaške]] na [[Štajerska|Štajersko]], kamor je prišla 6. februarja. Tu jo je dočakala težka nemška ofenziva na [[Paški Kozjak]] in ostra zima. Kulturniška skupina XIV. divizije, ki je 21. in 22. februarja izgubila kiparja [[Janez Belač|Belača]] in skladatelja [[Svetozar Marolt|Marolta-Špika]], avtorja ''[[Pesem XIV. divizije|Pesmi XIV. divizije]]'' na Kajuhovo besedilo, se je namestila v Žlebniku. Zvečer je hišo iznenada napadla nemška patrulja. Kajuh je bil ob prvih strelih mrtev.
 
Kajuh je bil zaradi svoje napredne usmeritve že davno prepoznan za državnega sovražnika, zato je bil v okviru gonje proti političnim nasprotnikom, pod krinko poziva na orožne vaje, 20. januarja 1941 poslan v taborišče v Medjurećju pri Ivanjici v Srbiji, kjer je bilo zbranih kakšnih tisoč Slovencev, Bosancev in Makedoncev, in tam preživel dobrih štirinajst dni.
Kajuhu so 21. julija 1953 posmrtno podelili [[red Narodnega heroja|red narodnega heroja]].
 
Ob napadu na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, se je Karli s skupino somišljenikov podal v Zasavsko hribovje, da bi se priključili uporu jugoslovanske vojske, vendar je bila skupina v policijski akciji razbita in Kajuh se je vrnil v Šoštanj, s pljučnico in poškodbo reber. Kljub temu da se je skrival, so ga 28. aprila gestapovci aretirali in odpeljali v zapore v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, od koder so ga po številnih zasliševanjih in mučenju po nekaj tednih izpustili. Ker se v Šoštanju ni več počutil varnega, je sredi septembra s pomočjo očeta odšel v Ljubljano.
V javnosti, posebej med domačini, se dolgo pojavljajo teorije, da so Kajuha ubili partizani, vendar so bili na prehodu v 21. stoletje predstavljeni dokumenti, v katerih je SS-ovska komanda policijskih sil pohvalila nemškega vojaka Franca Tscherneta za uboj Destovnika ''in drugih banditov''.<ref>dr. Marjan Linasi in dr. Milan Ževart</ref><ref>Karel Destovnik, Matjaž Kmecl, Mihael Glavan: Enaindvajset pesmi za enaindvajset let življenja {{COBISS|ID=236740352}}</ref>. Glasni sta tudi ljudski teoriji o samomoru in o umoru zaradi ljubosumja.<ref>Jaz sem droben, droben list – ponovno obujanje Kajuha v Šoštanju, raziskovalna naloga - ustni viri šoštanjčanov, Osnovna šola Karla Destovnika-Kajuha Šoštanj, 2013</ref>
 
V Ljubljani se je vključil v ilegalno gibanje, postal je sodelavec VOS-a, varnostnoobveščevalne službe, za katero je opravljal obveščevalne naloge, ter hkrati sodeloval v kulturnem življenju okupiranega mesta. Na silvestrovanju konec leta 1941 je spoznal Silvo Ponikvar, ki je postala njegova nova velika ljubezen. Ljubezen do domovine in ljubezen do Silve je združil v ciklu ljubezenskih pesmi (Bosa pojdiva, Samo en cvet …), ki jih je ljubljenemu dekletu in njunemu nikoli rojenemu otroku v številnih občutenih, strastnih in nežnih pismih pošiljal v zapor, kamor je Silvo strpal italijanski okupator. Kajuh je bil prepričan, da se ljubezen, pa naj je še tako strastna in globoka, osmisli šele v osvobojeni in prenovljeni domovini. V tem obdobju je nastala njegova najboljša in v svoji preprostosti najlepša poezija, ki so jo že v tistem času skrivaj prepisovali in širili po Ljubljani, na drugih okupiranih ozemljih in v partizanskih enotah ter z njo spodbujali boj proti okupatorju. S psevdonimom Kajuhov Tonč (izhajal naj bi iz domačega imena kmetije njegovih prednikov v Skornem pri Šoštanju – Kajuh, tudi kanjuh, kanja) se je prvič podpisal konec leta 1942 v Naši ženi.
 
Bivanje v Ljubljani je za Kajuha postalo prenevarno, zato je avgusta leta 1943 odšel v partizane na Dolenjsko. Postal je vodja kulturniške skupine XIV. divizije, ki je pripravila številne mitinge na osvobojenem ozemlju Dolenjske. Kot komunist je iskreno verjel v zmago nad okupatorjem in v pravičnejšo ureditev, ne nazadnje je kot eden redkih pesnikov za te ideale zastavil življenje.
 
V partizanih je spisal vsega dve ali tri pesmi, med njimi Pesem štirinajste divizije, vendar pa je v nemogočih razmerah 18. novembra 1943 v na pol prepereli baraki v Starih Ogencah na Notranjskem izšla njegova prva pesniška zbirka. V njej je bilo zbranih sedemindvajset pesmi, izšla pa je v nakladi 38 izvodov. Pesmi je po pesnikovem nareku tipkala plesalka, soborka iz kulturniške skupine, Marta Paulin - Brina, s katero je imel pesnik v zadnjih mesecih življenja posebej globok odnos.
 
V začetku januarja 1944 je bila XIV. divizija poslana iz Suhe krajine na Štajersko, da pridobi nova ozemlja, privržence in borce. Nenavadno ostra zima in velika sovražnikova premoč sta vojaški pohod Štirinajste divizije spremenila v največjo epopejo slovenskega narodnoosvobodilnega boja. Po dolgih dnevih borb in prebojev v kruti zimi so se člani kulturniške skupine Štirinajste divizije 22. februarja na smrt utrujeni nastanili na Žlebnikovi domačiji v Zavodnju, slabe tri ure hoda nad Kajuhovim rodnim Šoštanjem. Hišo je napadla večja skupina nemških vojakov ter orožnikov in v napadu je pod streli orožnika slovenske narodnosti Franceta Černeta padel tudi Karel Destovnik Kajuh. Julija 1953 je bil, kot edini slovenski kulturnik, razglašen za narodnega heroja. 
 
== Priznanja ==
Brezimni uporabnik