Vladimir Vauhnik: Razlika med redakcijama

Vladimir Vauhnik se je rodil [[24. junij]]a [[1896]] v [[Svetinje|Svetinjah]] v [[Slovenske Gorice|Slovenskih Goricah]] v učiteljski družini. Imel je še dva brata in sestro. Tik pred vpisom v peti razred [[realka|realke]] v [[Maribor]]u se je odločil za vojaško [[Kadetnica Maribor|kadetnico]] v Mariboru. Bil je odličen [[kadet]] in je po tretjem letniku vojaške realke že dobil čin [[poročnik]]a avstro-ogrske vojske ter odšel na fronto. Med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] je služil v [[17. pehotni polk (AOM)|17. pehotnem polku]], veliko bolj znanim kot ''Regiment kranjskih Janezev''. S tem polkom je bil tudi soudeležen v uporih v avstrijskem Judenburgu. Ob koncu vojne je bil že komandant 17. pešpolka. Po razpadu [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] se je kot [[Maistrov borec]] boril za severno mejo. Bil je ranjen, odlikovan in povišan v [[stotnik]]a.

 

Leta [[1936]] je postal [[načelnik štaba]] [[Drinska divizija|Drinske divizije]].

 

Po njegovih lastnih besedah je do najskrivnejših podatkov prišel s pazljivim poslušanjem. Zato je prirejal bankete, zabave, srečanja itn z veliko dobre hrane in pijače. Z izmenjavo podatkov z drugimi vojnimi atašeji, z nekaj sodelavci in predvsem z velikimi količinami alkohola je prišel do želenih podatkov. Nemškim častnikom in nacističnim politikom so se pod vplivom alkohola razvezali jeziki. Prav tako so mu veliko podatkov priskrbele osamljene soproge višjih častnikov, katerim je dobavljal izbrano hrano iz Jugoslavije. Meso, maslo, jajca, sire, šunko, suhomesnate izdelke itn je bilo takrat v Nemčiji že izredno težko dobiti. Zelo so mu pomagali tudi nasprotniki nacistov med višjimi sloji nemške družbe in aristokracije s katerimi je prijateljeval. O tem obdobju je leta 1948 še v Švici napisal in leta 1952 v Argentini izdal odlično knjigo ''Nevidna fronta''. Na žalost je zelo pomemben del njegovih zapiskov o tem času za vedno izgubljen.

 

 

Zgodaj leta [[1944]] ga je [[Draža Mihajlović|Draža Mihailović]] postavil za vršilca dolžnosti poveljnika [[Jugoslovanska vojska za Slovenijo|Jugoslovanske vojske za Slovenijo]] ([[Slovenija|slovenski]] del [[Jugoslovanska vojska v domovini|Jugoslovanske vojske v domovini]], JVvD). [[Kraljeva jugoslovanska vlada v begunstvu]] ga je povišala v [[brigadni general|brigadnega generala]]. V tem času je uporabljal tudi [[psevdonim]] ''general Račič.''[http://users.volja.net/marijankr/Z23-ustanovitevslovojske.html] Bil je prava nočna mora vodje SD, SS generala Walterja Schellenberga, naslednika vodje Abwehra Wilhelma Canarisa. Zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki je [[Gestapo]] sredi leta 1944 aretiral več vodilnih poveljnikov JVvD. Vauhnik se je oktobra istega leta še uspel umakniti v [[Švica|Švico.]] Od tam je poskušal doseči zavezniško izkrcanje na [[Jadran]]u, pri tem pa je zelo poudarjal strateški pomen [[Trst]]a in [[Slovenija|Slovenije]]. Potem je leta [[1948]] iz Švice emigriral v [[Argentina|Argentino]] in se zaposlil kot navaden uradnik in nesebično pomagal številnim slovenskim emigrantom. Vabili so ga tudi v povojno jugoslovansko vojsko in diplomatsko službo, a je sodelovanje zavrnil. Bil je dober prijatelj slovenskega pravnika in vidnega povojnega politika Maksa Šnuderla. Prijateljevala sta še z mariborske realke.