Jože Plečnik: Razlika med redakcijama

Rodil se je 23. januarja leta 1872 v Gradišču v jedru Ljubljane kot eden štirih otrok (trije sinovi, najstarejši Andrej in najmlajši Janez ter hči Marija) v družini mizarja Andreja, ki je bil po rodu iz Hotedršice. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku na nižji [[gimnazija|gimnaziji]] je Jože šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel v [[Veliko Britanijo|kot vajenca]] k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je marljivi risar z deželno [[štipendija|štipendijo]] nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v [[Gradec|Gradcu]]. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Po študiju v Gradcu, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, je odšel na [[Dunaj|Dunaj.]] Tam je bil po uvajalnem obdobju študent slavnega arhitekta Otta Wagnerja. Nad njegovo arhitekturo se je baje navdušil, ko je na razstavi videl načrte [[Otto Wagner|Otta Wagnerja]] za [[Berlin|berlinsko]] katedralo. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču [[Scheveningen]] je prejel Rimsko štipendijo, ki mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima in krajši obisk v Franciji. Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Tam je v naslednjih desetih letih ustvaril nekaj ključnih vil, ki so pokazale prestop iz secesijskega stila v modernizem. Različne odmeve je doživela njegova betonska cerkev Sv. Duha. Neuspešno je kandidiral za Wagnerjevega naslednika na Dunaju, verjetno zaradi svojih povezav z Meštrovićem in drugimi Slovani, morda zaradi pomanjkljive srednješolske izobrazbe ali zaradi tedanje, preveč modernistične arhitekture. Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško-obrtni šoli v [[Praga|Pragi]], kjer je tudi živel med prvo svetovno vojno. V tem obdobju je ustvaril manj arhitektur, ukvarjal se je z oblikovanjem, zlasti sakralnih predmetov. Od 1921 naprej pa je predaval na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti v Ljubljani]]. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Nikoli se ni poročil, čeprav je prijateljeval z nekaj damami. Med obema vojnama, od leta 1924 naprej, je spremenil podobo Ljubljane s svojimi arhitekturami in ureditvami. Leta 1938 je postal član [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]]. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje ''Zasluge za narod'', Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole vna LjubljaniDunaju in nav DunajuLjubljani (1952). Častili so ga nekateri učenci in del politikov. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem [[Trnovo, Ljubljana|Trnovem]]. Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval. Češki predsednik M. Zeman ga je 2017 posmrtno odlikoval z redom Tomaša G. Masaryka.