|
Zgodovinsko dogajanje se pomakne v ozadje, ospredje pa zavzame Črtomirova osebna in notranja problematika. Odprejo se vprašanja ljubezni, sreče in temeljnega smisla življenja. Črtomir je zaradi zmage [[krščanstvo|krščanstva]] nad njegovimi ideali<ref>Pesnik je poganstvo zamenjal z verzi, kot je ''lepo bognjo Živo''</ref> nameraval narediti samomor, ki ga je preprečil spomin na Bogomilo.
Črne misli ga silijo v samomor. To dejanje obupanca mu preprečuje le neizmerna želja, da bi še enkrat videl ljubljeno Bogomilo, ki jo je spoznal, ko sta z očetom Staroslavom skrbela za tempelj [[boginja Živa|boginje]] [[Živa|Žive]] na [[Blejski otok|Blejskem otoku]]. Vendar je vdor Valjhunove vojske prekinil njuno srečo, saj je moral Črtomir v vojno. Sedaj, ko so bili boji končani in branitelji stare vere pobiti, Črtomir premišljuje, kako je vojne vihre preživela Bogomila. Iz sanjarjenja ga predrami stari ribič, ki Črtomira odpelje na skrivno mesto pri slapu Savica, potem pa se odpravi poizvedovat, kaj je z Bogomilo. Naslednje jutro ribič k Črtomiru pripelje Bogomilo in krščanskega duhovnika. Bogomila razkrije Črtomiru ves strah in muke, ki jih je doživljala v času vojne, ko je trepetala za njegovo življenje. V takšnem stanju jo je duhovnik seznanil s krščansko vero in Bogom, ki je Bog ljubezni za vse ljudi na svetu. Novemu Bogu je obljubila večno zvestobo in služenje za časa svojega zemeljskega življenja, če ohrani Črtomira živega. Črtomir jo razume in se hoče z njo poročiti. Vendar mu Bogomila in duhovnik pojasnita, da bo to mogoče šele v posmrtnem življenju, saj mora Bogomila spoštovati svojo zaobljubo Bogu. Črtomir se odloči darovati svoje življenje Cerkvi ter tako ugodi Bogomilini največji želji, zato se da krstiti pri slapu Savica. Po tem odide v [[Oglej]], kjer se bo poučil o skrivnostih nove vere, da jih bo kot duhovnik oznanjal Slovencem, Bogomila se vrne domov k očetu. Zadnji del Krsta ni več le epski ampak je hkrati lirski, saj pesnik dodaja tudi čustva, v momentih pa je zgodba celo dramatična. To lahko opazimo predvsem v zadnji polovici, ko dobiva obliko dialoga med Črtomirjem, Bogomilo in duhovnikom.
Propagira tudi sinkretično in pacifistično različico krščanstva; če Bogomilino poročanje o mirnem prestopu poganov na krščansko stran beremo kot avtentično pričevanje, smo le se korak od zgodovinske spekulacije, po kateri so si predhodniki Slovencev z zgodnjim sprejemom krščanstva zagotovili etnično kontinuiteto in tako ušli usodi Polabcev in drugih Slovanov na področju današnje Nemčije in Poljske, ki so bili več stoletij nasilno izkoreninjeni.
|
