Celjski grofje: Razlika med redakcijama

Z današnje perspektive je potrebno zavzeti bolj nevtralno stališče. V času, ko se je slovenska narodna identiteta šele oblikovala, so nacionalisti potrebovali nacionalno mitologijo, podlago zanjo pa so našli tudi v vzponu Celjskih grofov. Predpostavili so, da so bili uspešni, razvojno usmerjeni, drzni in bojeviti Celjski grofje (vse to so lastnosti, ki jih je mlademu narodu še primanjkovalo) slovenskega/slovanskega porekla, in celo to, da so poroke in povezave z zahodnim delom Balkana, predstavljale poskus ustvarjanja nekakšne jugoslovanske države.<ref name="RFG16">Fugger Germadnik (2006), str. 16.</ref> Čeprav so bili ti pogledi zavrnjeni, so v negotovih razmerah v času pred drugo svetovno vojno in pred slovensko osamosvojitvijo Celjskim pripisali tudi slovensko državotvornost.<ref name="RFG16"/> Dejstvo pa je, da so pred pojavom moderne narodnostne identitete prevladovale regionalne oziroma deželne identitete.<ref>Makarovič (2008), str. 14.</ref> Posebnost slovenskih dežel je bila, da se je plemstvo oblikovalo med germanskim in slovanskim svetom; plemiške družine so pogosto prihajale iz nemških dežel, a so zaradi slovanskega zaledja in karantanske tradicije vsaj do konca 15. stoletja postajale dvojezične.<ref>Habjan (1997), str. 46-51.</ref> Kot povzpetniški plemiči so Žovneški oziroma Celjski gotovo čislali uporabo nemškega jezika: že sredi 13. stoletja je neki [[Der von Sounegge]], če je slednji res bil Žovneški gospod, pisal trubadurske lirične pesmi v nemškem jeziku. Ko je [[Ana Celjska]], nečakinja [[Herman II. Celjski|Hermana II.]], 150 let kasneje prišla na poljski dvor, ni znala drugega jezika kakor nemško (seveda iz zornega kota Poljakov).<ref name="GI"/> Toda na drugi strani najdemo [[Ulrik II. Žovneški|Ulrika II. Žovneškega]], ki je leta 1306 svoje kmete poučeval, kako omejiti škodo, ki so jo prinašali roji kobilic, torej je z njimi verjetno govoril slovansko.<ref>Habjan (1997), str. 51.</ref> Ulrikova pravoslavna žena Katarina je po drugi strani še v 15. stoletju goriškemu grofu Lenartu napisala slovansko pismo v cirilici, pri čemer se je Lenart te pisave lahko priučil le v času bivanja na dvoru Celjskih, kjer so tedaj bivali tudi pravoslavni duhovniki.<ref name="GI"/> Celjski grofje tudi niso imeli »nemškega« (avtoritarnega) [[družina|družin]]skega karakterja - razmerje med grofovskimi brati po klasifikaciji družin namreč prej kaže na obstoj slovanske komunitarne družine.<ref>Hepe, B. (2011): str. 23.</ref> Z vidika deželne identitete in uporabe slovanskega in germanskega jezika izvorno poreklo Celjskih grofov (ki se ga sploh ne da z gotovostjo določiti) izgubi na pomenu, saj se po svoji dvojezičnosti in srednjeveški identiteti niso v ničemer razlikovali od večine ostalega plemstva na tleh današnje Slovenije. Najverjetneje se niso imeli ne za ''Slovence'' (to je arhaičen izraz za ''Slovane'') in ne za ''Nemce'', ampak so bili, kakor pravi [[Igor Grdina]], predvsem sebi lastni. Janez je z Ulrikom v sorodu to je "resnica"<ref name="GI">Grdina (1994), str. XXXIV.</ref>