Šrilanka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
dodano iz en wiki |
||
Vrstica 173:
Sčasoma, s podporo ''bhikkhu'' Weliwita Sarankara, je krona prešla na brata ene od Narendrasinhovih princes, s pogledom na pravico ''Unambuwe Bandara'' - do lastnega sina Narendrasinha s sinhalsko priležnico. <ref>{{cite book | title = Language, Religion, and Ethnic Assertiveness: The Growth of Sinhalese Nationalism in Sri Lanka0 | author = Dharmadasa, K. N. O. | publisher = University of Michigan Press | year = 1992 | isbn = 978-0-472-10288-4 | pages = 8–12}}</ref> Novega kralja je pozneje tega leta kronal Šri Vijaya Rajasinha. Kralji dinastije Nayakkar so sprožili številne napade na nizozemska nadzorovana območja, ki so se izkazali za neuspešne.
=== Britanska vladavina ===
==Glej tudi==▼
[[File:Sri Vikrama Rajasinha.jpg|thumb|Sri Vikrama Rajasinha Kandijski, zadnji šrilanški monarh]]
V času [[Napoleonske vojne|napoleonskih vojn]] je zaradi strahu, da bi Francoski nadzor nad Nizozemsko morda prinesel Šrilanki Francoze, Velika Britanija z nekaj težavami leta 1796 zasedla obalna območja na otoku (ki so ga imenovali Cejlon). <ref name="colvoyg">{{cite web | url = http://www.colonialvoyage.com/trincomalee-first-british-occupation-definitive-dutch-surrender/ | title = The first British occupation and the definitive Dutch surrender | work = colonialvoyage.com}}</ref> Dve leti kasneje je leta 1798 Sri Rajadhi Rajasinha, tretji od štirih kraljev Nayakkarja na Šrilanki, umrl zaradi vročine. Po njegovi smrti je bil kronan njegov nečak, osemnajstletni Kannasamy. Mladi kralj, ki se je zdaj imenoval Šri Vikrama Rajasinha, se je leta 1803 soočil z britansko invazijo, vendar jo je uspešno odvrnil.
Do takrat je bilo celotno obalno območje v skladu s [[Amienski mir |pogodbo iz Amiensa]] pod [[Britanska vzhodnoindijska družba |Britansko vzhodnoindijsko družbo]]. 14. februarja 1815 so Kandy zasedli Britanci v drugi kandijski vojni in končali neodvisnost Šrilanke. <ref>Codrington, [http://lakdiva.org/codrington/chap11.html Ch. 11]</ref> Sri Vikrama Rajasinha, zadnji domači monarh Šrilanke, je bil izgnan v Indijo. Kandijska konvencija je formalno odstopila celotno deželo britanskemu imperiju. Poskus šrilanških plemičev, da bi spodkopali britansko moč leta 1818 med uporom Uva, je pomiril guverner Robert Brownrigg.
Začetek sodobnega obdobja Šrilanke zaznamujejo Colebrooke-Cameronove reforme iz leta 1833. Uvedli so utilitarno in liberalno politično kulturo v državo, ki temelji na vladavini prava in združili kandijske in pomorske province pod enotno vlado. Ustanovljen je bil izvršni svet in zakonodajni svet, ki je postal temelj predstavniškega zakonodajalca. V tem času so bili poskusi z nasadi [[Kavovec |kavovca]] večinoma uspešni.
Kmalu je postala kava primarno izvozno blago Šrilanke. Padanje cen kave kot posledica depresije leta 1847 je ustavila gospodarski razvoj in poziv guvernerja za uvedbo vrste davkov na strelno orožje, pse, trgovine, čolni, itd. in za ponovno obliko ''rajakariya'', zahteve za šest dni brezplačnega dela na cestah ali plačilo denarnega nadomestila. Tem ostrim ukrepom so nasprotovali domačini, in leta 1848 je prišlo do drugega upora. Uničujoča bolezen listov, ''Hemileia vastatrix'', je napadla kavne nasade leta 1869 in v petnajstih letih uničila celotno industrijo. <ref>{{cite book|author=Lennox A. Mills|title=Ceylon Under British Rule, 1795–1932|url=https://books.google.com/books?id=YyHG9ZKl3bwC&pg=PA246|year=1964|publisher=Psychology Press|page=246|isbn=9780714620190}}</ref> Britanci so hitro našli zamenjavo: opustitev kave, namesto tega so začeli obdelovati čajevec (''Camellia sinensis''). [[Proizvodnja čajevca na Šrilanki]] je uspevala v naslednjih desetletjih. Obsežne plantaže so se začele v začetku 20. stoletja.
Do konca 19. stoletja je nastal nov izobražen družbeni razred, ki je presegel tekmovanje in kaste, preko britanske civilne službe in civilne službe Cejlona ter pravnih, izobraževalnih in zdravstvenih poklicev. Novi voditelji so predstavili različne etnične skupine prebivalstva v Zveznem zakonodajnem svetu na ravni skupnosti. Budistični in hindujski revivalizem je reagiral proti krščanskim misijonarskim dejavnostim. Sinhalsko in tamilsko politično vodstvo je bilo izgubljeno.
Leta 1919 so se glavne krščanske in tamilske politične organizacije združile k oblikovanju Cejlonskega nacionalnega kongresa, pod vodstvom Monnambalam Arunachalama, s pritiskom kolonialnih vodij za bolj ustavne reforme. A brez množične podpore prebivalstva in z guvernerjevo spodbudo za "skupnostno zastopanje", ki je ustvaril "sedež v mestu", ki se je gibal med sinhalskim in tamilskim, je kongres izgubil zagon sredi 1920-ih.
Donoughmorske reforme iz leta 1931 so zavrnile komunalno zastopanost in uvedle splošno volilno pravico za odrasle. Ta korak je močno kritiziralo tamilsko politično vodstvo, ki je spoznalo, da bodo v novoustanovljenem državnem svetu Cejlona, ki je nasledil zakonodajni svet, postali manjšina. Leta 1937 je tamilski vodja G. G. Ponnambalam zahteval zastopanje 50-50 (50% za Sinhalce in 50% za druge etnične skupine) v Državnem svetu. Vendar pa te zahteve niso upoštevale Soulburyjeve reforme leta 1944-45.
=== Sodobna Šrilanka ===
[[File:SL Independence.jpg|thumb|right|Formalna slovesnost ob začetku samoupravljanja z otvoritvijo prvega parlamenta na Trgu neodvisnosti.]]
Soulburyjeva ustava je uvedla [[dominion]], neodvisnost so razglasili 4. februar 1948. D. S. Senanayake je postal prvi predsednik vlade Cejlona. Vodje Tamilcev, vključno Ponnambalam in Arunachalam Mahadeva so pridružili svoj kabinet. Britanska kraljeva mornarica je ostala nameščena v Trincomaleeju do 1956. Vse ljudske demonstracije proti umiku obroka riža, znane kot ''Hartal 1953'', so povzročile odstop premiera Dudleya Senanayaka.
S. W. R. D. Bandaranaike je bil izvoljen predsednik vlade leta 1956. Njegova triletna vladavina je imela velik vpliv na njegovo samooklicano vlogo »branilca oblegane Sinhalske kulture«. Predstavil je kontroverzni zakon o uradnem sinhalskem jeziku, kot edinem uradnem jeziku vlade. Čeprav leta 1958 delno korigiran, je predstavljal resno skrb za tamilsko skupnost, ki je zaznala v njem grožnjo za njihov jezik in kulturo.
Bandaranaika je leta 1959 umoril ekstremistični budistični menih.
[[Sirimavo Bandaranaike]], vdova Bandaranaika, je nastopila mandat kot predsednica vlade leta 1960 in prestala poskus državnega udara leta 1962. V svojem drugem mandatu kot predsednica vlade, je ta sprožila socialistično ekonomsko politiko, krepitev vezi s Sovjetsko zvezo in Kitajsko, hkrati pa spodbujala politiko neuvrščenosti. Leta 1971 je Cejlon doživel marksistično vstajo, ki je bila hitro zatrta. Leta 1972 je država postala republika z imenom Šrilanka, ki je zavračala status dominiona. Sinhalski in tamilski voditelji so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja podprli novo militantno tamilsko vojsko. Sirimavina politika standardizacije za odpravo razlik, ustvarjenih pri univerzitetnem vpisu, ki je bila v bistvu ukrep za pomoč geografsko prikrajšanim študentom za pridobitev terciarne izobrazbe, posledica je bila zmanjšanje deleža tamilskih študentov na univerzitetni ravni in je delovala kot neposredni katalizator vzpona militantnosti. Atentat [[Osvobodilni tigri Tamilskega Eelama|tamilskih tigrov]] na župana Jaffne, Alfreda Duraiyappaha leta 1975 je označen kot krizna točka.
Vlada J. R. Jayawardene je prišla na oblast leta 1977 po zmagi nad nepriljubljeno enotno vlado. Jayawardene je uvedel novo ustavo, skupaj s prostim tržnim gospodarstvom in močnim izvršnim predsedstvom po vzoru Francije. Šrilanka je bila prva država južne Azije, ki je liberalizirala svoje gospodarstvo. Začetek leta 1983 zaznamujejo etnične napetosti, ki se kažejo v uporu proti vladi. Napad na 13 vojakov je julija 1083 povzročilo rasne nemire, kar je povzročilo, da je več kot 150.000 tamilskih civilistov zbežalo iz otoka in prosilo za azil v drugih državah.
Napake v zunanji politiki so se poznale v Indiji, ki je okrepila Tigre z orožjem in usposabljanjem. Leta 1987 so podpisali sporazum ''Indo-Sri Lanka Accord'' in indijske mirovne sile so v severni Šrilanki stabilizirale regijo z nevtralizacijo tamilskih tigrov. Istega leta se je začel drugi upor v južni Šrilanki, ki je zahteval prerazporeditev mirovnih sil leta 1990. Oktobra 1990 so Tigri iz severne Šrilanke izgnali šrilanške mavre (muslimane po veroizpovedi). Leta 2002 sta vlada Šrilanke in Tunizija podpisali norveški sporazum o premirju, pri katerem je posredovala Norveška.
[[File:ColomboHarbour-August2013-01.JPG|thumb|left|Pristanišče Kolombo s Svetovnim trgovinskim centrom in stolpom Cejlonske banke v ozadju]]
Od leta 1985 do leta 2006 so šrilanska vlada in tamilski uporniki brez uspeha imeli štiri kroge mirovnih pogovorov.
[[Potres v Indijskem oceanu (2004) |Azijski cunami]] leta 2004 je na Šrilanki ubil več kot 35.000 ljudi.
Leta 2009, pod predsedstvom Mahinda Rajapaksa, je šrilanška vojska premagala Tamilske Tigre in ponovno določila nadzor nad celotno državo s strani šrilanške vlade. Na splošno je med 26-letnim konfliktom umrlo med 60.000 in 100.000 ljudi.
Štirideset tisoč tamilskih civilistov je bilo morda ubitih v zaključnih fazah šrilanške državljanske vojne, po mnenju strokovnega odbora generalnega sekretarja ZN Ban Ki-moona. Natančno število ubitih Tamilcev je še vedno špekulacija, ki potrebuje nadaljnje študije. Zadnja faza vojne je zahtevala 294.000 razseljenih ljudi.
Šrilanka je izšla iz svoje 26. letne vojne kot eno najhitreje rastočih gospodarstev na svetu.
Med 68. nacionalnim dnem praznovanja neodvisnosti Šrilanke 4. februarja 2016, je bila prvič od leta 1949 zapeta tamilska verzija himne ''Šrilanka Matha''. Odpravo prepovedi tamilske različice je odobril predsednik Maithripala Sirisena (ki je dejal, da bi združil narod po skoraj 26-letni državljanski vojni) in drugi v vladi. Ta korak je bil obravnavan kot del načrta za spravo. Sprejeti so bili tudi drugi ukrepi poprave etnične delitve med sinhalsko večino in tamilsko manjšino.
▲== Glej tudi==
* [[seznam suverenih držav]]
* [[Tamilski revolucionarji]],
| |||