Vzhodna filozofija: Razlika med redakcijama

dodanih 8.827 zlogov ,  pred 2 letoma
Vsa podpoglavja v zvezi s kitajsko filozofijo in uvod, ker je bilo teba razjasniti neustreznost uporabe fraz kot je npr. vzhodna filozofija.
(pravopis)
(Vsa podpoglavja v zvezi s kitajsko filozofijo in uvod, ker je bilo teba razjasniti neustreznost uporabe fraz kot je npr. vzhodna filozofija.)
'''Vzhodna filozofija'''  je izraz, ki ga od [[zahod]]njaki19. stoletja dalje na »Zahodu« uporabljajo za različne, zelo raznovrstne  [[filozofijaFilozofija|filozofije]]  »Vzhoda«, se pravi  [[Azija|Azije]], vključno s  [[Kitajska|Kitajsko]],  [[Indija|Indijo]],  [[Japonska|Japonsko]]  in drugimi azijskimi območji.
 
Kljub splošni rabi pa izrazi kot so »filozofije Vzhoda in Zahoda« in »azijska filozofija« pripeljejo do marsikaterega nesporazuma, saj ravno to umetno združevanje raznolikih tradicij Azije vodi v zmotno prepričanje, da gre za med seboj podobne filozofske šole. Realnost je povsem drugačna, saj ima npr. indijska filozofija več skupnega z evropsko, kot s kitajsko filozofijo, da niti ne omenjamo samih razlik med posameznimi obdobji in strujami znotraj posameznih predelov Azije.
Večina zahodnih [[univerza|univerz]] se (z nekaterimi izjemami) v svojih filozofskih oddelkih in predmetnikih osredotoča skoraj izključno na zahodno filozofsko tradicijo in ideje. V zahodnem akademskem kontekstu se izraz »filozofija« navadno nanaša na zahodno filozofsko tradicijo, začenši s [[Stara Grčija|starimi Grki]]. Vzhodne filozofije so večinoma prezrte, pa vendar v zadnjih letih naraščajoče povezave med »Vzhodom in Zahodom« precej prispevajo k premoščanju kulturne vrzeli.
 
Večina zahodnih evro-ameriških [[univerzaUniverza|univerz]]  se (z nekaterimi izjemami) v svojih filozofskih oddelkih in predmetnikih osredotoča skoraj izključno na zahodno filozofsko tradicijo in ideje. V zahodnem akademskem kontekstu se izraz  »filozofija«  navadno nanaša na zahodno filozofsko tradicijo, začenši s  [[Stara Grčija|starimi Grki]]. Vzhodne filozofije so večinoma prezrte, pa vendar v zadnjih letih naraščajoče akademske povezave med  »Vzhodom in Zahodom«  precej prispevajo k premoščanju kulturne vrzeli.
 
== Filozofske in verske tradicije ==
 
Sledi pregled večjih filozofskih tradicij VzhodaKitajske, Japonske in Indije. O vsaki tradiciji obstaja tudi poseben članek z več podrobnostmi o ločinah,različnih šolah,strujah ter vplivih na religijo in ljudske itdobičaje.
 
=== Hinduizem ===
''Glej tudi: [[hindujska filozofija]] -- [[vedska civilizacija]] -- [[hindujski sveti zapisi]] -- [[joga]] -- [[vedanta]] - [[bhakti]] -- [[hindujska božanstva]]''
 
=== '''Konfucijanstvo in konfucianizem ''' ===
''Glavni članek: [[Konfucijanstvo]]''
 
Konfucijanstvo (儒家, Pinyin: rújiā) je filozofska struja, ki se je razvila iz [[Konfucij|Konfucijevih]] (孔子, Pinyin: Kǒngzǐ) naukov o praktični etiki in kasnejših filozofskih interpretacij oz. nadgradenj in temelji na vrsti kitajskih klasičnih besedil  Od časov [[Dinastija Han|dinastije Han]] (2. stol. p.n.š. – 2. stol. n.š.) naprej se je iz teh temeljev razvila tudi ideologija poznana pod izrazom konfucianizem (儒教, Pinyin: rújiào), ki predstavlja glavno državno doktrino in družbeno-politično ureditev [[Kitajska|Kitajske]] in sveta pod njenim vplivom, ter na teh področjih še vedno utegne biti glavni gradnik kulture Vzhodne Azije.
Konfucijanstvo se je razvilo iz [[Konfucij]]evih naukov in temelji na vrsti [[kitajska klasična besedila|kitajskih klasičnih besedil]]. Od časov [[dinastija Han|dinastije Han]] naprej je bilo glavna ideologija [[Kitajska|Kitajske]] in sveta pod njenim vplivom ter utegne biti še vedno glavni gradnik kulture [[Daljni vzhod|Daljnega vzhoda]]. Razumemo ga lahko kot družbeni [[nravnost]]ni in [[humanizem|humanistični]] sistem, ki se osredotoča na ljudi in razmerja med njimi. Konfucijanstvo poudarja formalne obrede v vsakem življenjskem položaju, od kvazi-verskih ceremonij do stroge vljudnosti in podrejenosti svojim starejšim, posebej svojim staršem in državi v obliki cesarja. Pripadniki konfucijanstva čutijo dolžnost tudi do mrtvih prednikov, ki jih zato temu primerno častijo.
 
Konfucijanstvo lahko razumemo kot družbeno-politični, nravnostni in [[Humanizem|humanistični]] sistem, ki se osredotoča na red v kozmosu in povezuje ljudi, naravo in nebo. Konfucij je zagovarjal stališče, da mora stvarnost ustrezati t.i. imenom, da bo na svetu vladal red. Ta red tudi določa položaj slehernega posameznika in razmerja med njimi, zato se mora vsak pripadnik družbe vesti v skladu s svojim položajem. Temu primerno sta tako konfucijanstvo, kot konfucianizem zaznamovana s strogim hierarhičnim ustrojem, kjer je potrebno upoštevati pet oblik odnosov: vladar-podložnik, mož-žena, starši-otroci, starejši brat-mlajši brat, prijatelj-prijatelj. Vsak položaj znotraj teh odnosov ima točno določene pravice in odgovornosti, vseh pet oblik pa skupaj ureja odnose na družinski, družbeni in državni ravni.
=== Taoizem ===
''Glavni članek: [[Taoizem]]''
 
Izvorni Konfucijev nauk sta kasneje najbolj nadgradila Xunzi (荀子, Pinyin: Xúnzǐ) in Mengzi (孟子, Pinyin: ), prvi bolj realistične in racionalne vidike, drugi pa bolj mistične in idealistične aspekte.
Taoizem je tradicionalni spremljevalec konfucijanstva. Središčne knjige taoizma so [[Tao Te Čing]] (''Kako stvari delujejo''), ki jih tradicionalno pripisujejo [[Lao Ce]]ju in [[Čuang Ce]]ju. Središčne pojme taoizma lahko najdemo daleč nazaj v kitajski zgodovini, saj vključuje elemente [[misticizem|misticizma]] iz [[predzgodovina|predzgodovine]], se navezuje tudi na [[Knjiga premen|Knjigo premen]] (''I Čing''), [[vedeževanje|vedeževalski]] nabor 64 geometrijskih vzorcev, ki opisujejo stanja in razvoj sveta. Taoizem poudarja Naravo, svobodo posameznika, zavrnitev socialnih vezi in je bil doktrina, ki so jo zagovarjali tisti, ki so se »umaknili v gore«. Ob koncu svojih življenj—ali ponoči—so se konfucijanski uslužbenci pogosto obnašali kot taoisti, pišoč pesmi ali poskušajoč »doseči nesmrtnost«. Kljub temu pa je taoizem tudi doktrina oblasti, kjer vladarjeva moč leži v vladanju z »hotenim nedelovanjem« (načelo ''wu wei'').
 
V obdobju legalistično obarvane dinastije Qin (3. stol. p.n.š.) so konfucijanski nauk načrtno iztrebljali, vendar je ta doživel ponovni razcvet v času dinastije Han, ko je prevzel določene elemente legalizma. Glavni utemeljitelj tega prenovljenega konfucijanskega nauka je bil Dong Zhongshu (董仲舒, Pinyin: Dǒng Zhòngshū), ki je za temelj reforme vzel Xunzijevo filozofijo. V izvorni nauk je vnesel legalistične elemente, ki so prej egalitarno in demokratično miselnost spremenile v dogmatično državno doktrino z mnogimi avtokratskimi elementi.  Dong Zhongshu je tudi začel s tradicijo uradniških izpitov, ki so predstavljali vstopnico do državnih služb in politično-ekonomske moči. Tako je iz filozofskega nauka nastala državno politična doktrina - konfucijanstvo se je spremenilo v konfucianizem. Rigidnost te državne doktrine in zaprtost za kritično prevpraševanje je marsikaterega uradnika spodbudila k prostočasnem študiju budistične in daoistične miselnosti. Ortodoksna državna doktrina iz tega obdobja je tako skozi stoletja postala vedno bolj toga in izobražencem ni več nudila duhovne in intelektualne izpopolnitve, kar je bil povod za razvoj neokonfucijanske doktrine v 12. stoletju, katere glavni predstavnik je filozof Zhu Xi (朱熹, Pinyin: Zhū Xī), ki je v konfucijanski nauk idealističn obarvanega Mengzija vključil elemente budizma in daoizma. Ta novi konfucijanski nauk je s svojo sistemsko kompleksnostjo in zaokroženostjo pripeljal do duhovne stagnacije, saj je v isti obliki tvoril temelje kitajske družbe več stoletij. V 18. in 19. stoletju pa je stik z zahodom in zavedanje o zastarelosti ideologije pripomoglo k ponovni, t.j. tretji reformi in nastanku Modernega konfucijanstva (trad.: 新儒學, poen.: 新儒学, Pinyin: Xīn Rúxué), ki združuje prenovljene temelje konfucijanstva s kapitalističnim razvojem.
 
Na kratko povzeto torej poznamo dva izraza:
 
1.    Konfucijanstvo kot izvorni nauk Konfucija in kasnejše filozofske interpretacije (t.j. neokonfucijanstvo in moderno konfucijanstvo), ki so predstavljale temelj za razvoj državne doktrine in politično-socialnih norm.
 
2.    Konfucianizem se nanaša na državno doktrino in politični ter socialni skupek religiozno obarvanih ljudskih običajev, ki so jih na podlagi kozmogoničnih špekulacij etično utemeljili konfucijanci dinastije Han. Te združujejo obrede čaščenja kulta prednikov s tradicionalnimi poljedelskimi obredi. Pri tem je tudi treba poudariti, da Konfucij v teh religioznih praksah nima statusa božanstva, ampak predstavlja avtoriteto učitelja, ki je razvil in razširjal praktični nauk družbene etike.
 
=== TaoizemDaoizem ===
''Glavni članek: [[Taoizem|Daoizem]]''
 
Kot filozofski nauk o življenju posameznika in pa tudi kot doktrina oblasti se daoizem (道家, Pinyin: Dàojiā) osredotoča na ideal mirne smrti po polnem življenju, ki ga živimo v skladu z načelom ''nedelovanja'' (trad.: 無為, poen.: 无为, Pinyin: wúwéi) . Koncept je mnogokrat interpretiran v smislu pasivnosti, vendar pa je njegov pomen bližje odsotnosti nasilnega poseganja v naravni tok stvari. Daoizem poudarja Naravo, svobodo posameznika, zavrnitev socialnih vezi in je bil doktrina, ki so jo zagovarjali tisti, ki so se iz mest »umaknili v gore«.
 
Daoizem je tradicionalni spremljevalec konfucijanstva. Središčne knjige daoizma so [[Tao Te Čing|Dao]] de jing (trad.: 道德經 , poen.:道德经, Pinyin: Dàodéjīng, približen prevod ''Knjiga poti in kreposti'') , ki jih tradicionalno pripisujejo [[Lao Ce|Laoziju]] (老子, Pinyin: Lǎozǐ), in pa Zhuangzijevo (trad.: 莊子, poen.: 庄子, Pinyin: Zhuāngzǐ) delo Klasik južnega cvetovja (trad.: 南華經, poen.: 南华经, Pinyin: Nánhuájīng) .
 
Tako kot konfucijanstvo in konfucianizem, se je tudi daoizem razvil tako v filozofsko šolo, kot tudi skupek verskih običajev. 
 
=== Legalizem ===
''Glavni članek: [[Legalizem]]''
 
Osrednji pojem legalistične doktrine (法家, Pinyin: Fǎjiā) predstavlja koncept fa (法, Pinyin: fǎ), ki predstavlja zakon kot sredstvo za vzpostavitev reda v močni državi in temelji na centralizirani oblasti absolutnega vladarja. Legalizem tako zapoveduje strogo upoštevanje zakonodaje. Morala ni bila pomembna, vodilo je bilo upoštevanje črke zakona.
Legalizem v vsakem primeru zapoveduje strogo upoštevanje [[zakonodaja|zakonodaje]]. Morala ni bila pomembna; vodilo je bilo upoštevanje črke zakona. Uradniki, ki so presegali pričakovanja so bili prav tako zaslužni kazni kot tisti, ki so delali pod zahtevano ravnijo, saj se oboji niso striktno držali svojih obveznosti. Legalizem je bil prvotna filozofska podlaga kitajske [[dinastija Qin|dinastije Qin]]. Konfucijanske učenjake so med vladavino legalizma preganjali.
 
Med predstavnike legalistične šole sodijo filozofi Shang Yang (商鞅, Pinyin: Shāng Yāng), Shen Buhai (申不害, Pinyin: Shēn Bùhài), Shen Dao (慎到, Pinyin: Shèn Dào) in Han Fei (trad.: 韓非, poen.: 韩非, Pinyin: Hán Fēi), ter politika Li Si (李斯, Pinyin: Lǐ Sī) in Lü Buwei (trad.: 呂不韋, poen.: 吕不韦, Pinyin:  Lǚ Bùwéi).
 
Legalizem je bil prvotna filozofska podlaga kitajske [[Dinastija Qin|dinastije Qin]]. 
 
=== Budizem ===
''Glej tudi: [[budistična filozofija]] -- [[šole budizma]] -- [[budizem na Kitajskem]]''
 
==== Zen (Chan) budizem ====
''Glavni članek: [[Zen|Zen (Chan) budizem]]''
 
Zen je zlitje [[mahajana|mahajanskega]] budizma z načeli [[taoizem|taoizma]]. [[Bodhidharma]]  je bil napol legendarni indijski  [[menih]], ki je v  [[5. stoletje|5. stoletju]]  potoval na Kitajsko. Tamin tam je v [[šaolin]]skem  shaolinskem templju ustanovil šolo  ''chan'' budizma(trad.: 禪, znanegapoen.: na禅, [[Japonska|Japonskem]]Pinyin: chán) budizma. Chan tako predstavlja zlitje mahajanskega budizma z načeli daoizma in naizvornega Zahodukonfucijanstva kotv [[zenčasu budizem]]kitajske dinastije Tang (7.-10. Filozofijastol.). zenaOd poudarjatod trenutnise obstojje nauk razširil v druge države Vzhodne Azije, ravnomed zdaj.drugim Zentudi na učiJaponsko, dakjer se je celotnouveljavilo vesoljetudi vnam mislihbolj posameznikapoznano inpoimenovanje če''zen'' tabudizem. neSama razpoznabeseda razsvetlitvechan voz. svojemzen lastnemizhaja umuiz indijskega izraza dhyana, nekar morev nikoliprevodu dosečipomeni razsvetljenjameditacija.
 
Sledilci zena izvajajo sedečo meditacijo zazen oz. zuochan (trad.: 坐禪 , poen.: 坐禅, Pinyin: zuòchán). 
Praktiki zena izvajajo meditacijo [[zazen]] (''le sedenje''). Številne šole zena so razvile različne druge tehnike za doseganje [[satori]]ja, ali razsvetljenja; te se vrstijo od pretepanja novicev s palico, da bi jih [[šok]]irali v trenutni trenutek, do [[koana|koan]], zenovskih ugank, ki prisilijo učenca, da zapusti brezplodne poskuse razumeti naravo vesolja skozi logiko. Nekatere ločine zena, še posebej na Zahodu, uživajo tudi [[enteogen]]e substance.
 
=== Maoizem'''Kitajska logika''' ===
'''Moistična šola'''
''Glavni članek: [[Maoizem]]''
 
Moistična šola  (墨家, Pinyin: Mòjiā), ki je ime dobila po filozofu Mo Diju (墨翟, Pinyin: Mò Dí ), je predstavljala eno od glavnih filozofskih struj, ki so se razvile med 770-221 p.n.š. Po Mo Diju se tudi imenuje glavno besedilo te šole, Mozi (墨子, Pinyin: Mòzǐ), ki vsebuje ene najpomembnejših poglavij o tradicionalni kitajski logiki. Moistom se pripisuje razvoj oz. nadgradnja teorije imen, vzorcev analogičnega sklepanja in teorij disputov ter paradoksev,
Maoizem je [[komunizem|komunistična]] filozofija iz [[20. stoletje|20. stoletja]], ki temelji na naukih [[Mao Cetung]]a, vodje revolucionarne [[Komunistična partija Kitajske|KP Kitajske]]. Večinoma temelji na prejšnjih teorijah [[Karl Marx|Marxa]] in [[Lenin]]a, vendar zavrača urbani [[proletariat]] in [[leninizem|leninistično]] poudarjanje težke industrializacije v korist revolucije, ki jo podpira kmečki stan, in decentralizirano agrarno ekonomijo okoli mnogih kolektivno upravljanih kmetij.
 
Med najbolj znane etične koncepte te šole sodi t.i. nepristranska ljubezen oz. skrb (trad.: 兼愛, poen.: 兼爱, Pinyin: jiān ài), saj so zagovarjala, da naj bi ljudje enako skrbeli za vse soljudi, brez izjem. Ta brezpogojna ljubezen je najvišja vrlina v moistične etike, hkrati pa je bila v nasprotju s konfucijanskimi pogledi na hierarhijo odnosov.
Številni menijo, da je uvedba maoizma, ki je pripomogla k zmagi komunistične revolucije na [[Kitajska|Kitajskem]], povzročila tudi uničujočo [[lakota|lakoto]] z milijoni do smrti izstradanih ljudi. Kitajski komunistični voditelj [[Deng Xiaoping]] je pretolmačil maoizem tako, da je ta dovolil [[tržno gospodarstvo]], zaradi česar si je dežela počasi opomogla. V filozofskem pogledu je Dengov glavni prispevek zavračanje prvenstva teorije v razlaganju [[marksizem|marksizma]] in pozivanje k politiki ugotavljanja resnice iz dejstev.
 
Poleg filozofije, so se moisti ukvarjali tudi z drugimi področji, kot npr. geometrijo, mehniko, optiko in ekonomijo.
Kljub temu je maoizem ostal popularna ideologija številnih komunističnih revolucionarnih skupin, posebno [[Kambodža|kamboških]] [[Rdeči Khmeri|Rdečih Khmerov]], [[peru]]jskega gibanja [[Sendero Luminoso]], in potekajoče [[nepal]]ske maoistične vstaje (v zgodnjem letu [[2005]]).
 
Kasneje so se značilnosti te šole absorbirale v druge struje, npr. legalizem in daoizem.
 
'''Nomenalistična šola'''
 
Nomenalistična šola oz. Šola imen (名家, Pinyin: Míngjiā) se je razvila iz zgoraj omenjene Moistične šole v obdobju vojskujočih se držav (trad.: 戰國時代, poen.: 战国时代, Pinyin: Zhànguó shídài), 475–221 p.n.š., in predstavlja eno od struj na zahodu manj znane kitajske logike, v kateri ima aplikativnost prednost pred zakonitostmi. Predstavniki te šole so se zato posvečali izrazni obliki in semantičnim konotacijam pojmov, kategorizacijam, razčlenitvam in definicijam, ki so zapisane v obliki disputov, ter razmerji med njimi, npr. med relativnim in absolutnim, med identiteto in diferenco, med imenom in stvarnostjo, itd. Njihov cilj je bil razvoj sistema, ki bi služil državi in zakonom. Med najprepoznavnejše predstavnike sodijo Deng Xi (trad.: 鄧 析, poen.: 邓析,  Pinyin: Dèng Xī), Hui Shi (惠施, Pinyin: Huì Shī) in Gongsun Long (poen.: 公孙龙; trad.: 公孫龍; Pinyin: Gōngsūn Lóng), 
 
Dela nomenalistične šole so se tekom zgodovine izgubila, z izjemo delno ohranjenih spisov filozofa Gongsun Longa in disputov v 33. poglavju daoističnega besedila Zhuangzi (trad.: 莊子, poen.: 庄子, Pinyin: Zhuāngzǐ).
 
=== '''Sinizacija marksizma in maoizem''' ===
''Glavni članek:  [[Maoizem|Sinizacija marksizma in maoizem]]''
 
Prvi zametki sinizacije marksizma segajo že v konec 19. stoletja, kasneje pa je ta zaradi politične direktive v 20. stoletju predstavljala enega največjih miselnih projektov na Kitajskem. Med utemeljitelje sinizacije marksizma sodita Chen Duxiu (trad.: 陳獨秀, poen.:陈独秀, Pinyin: Chén Dúxiù ) in Li Dazhao (trad.: 李大釗, poen.: 李大钊, Pinyin: Lǐ Dàzhāo), ki sta postavila temelje siniziranega dialektičnega materializma na Kitajskem. Za najbolj razdelano reinterpretacijo in nadgradnjo marksističnega nauka štejemo filozofijo Feng Qija (trad.:馮契, poen.: 冯契, Pinyin: Féng Qì), ki je marksizem ne le kvalitativno nadgradila, ampak je tudi obravnavala sodobne družbene problematike. Feng Qi je bil tako tudi oster kritik zlorabe filozofije za namene razširjanja politične ideologije.
 
Maoizem je [[Komunizem|komunistična]] miselnost iz [[20. stoletje|20. stoletja]], ki jo pripisujejo vodji revolucionarne KP Kitajske Mao Zedongu (trad.: 毛泽东, poen.: 毛泽东, Pinyin: Máo Zédōng). Maoizem v filozofiji ne velja za originalno filozofsko strujo, saj temelji na združitvi konfucijanskih elementov s koncepti iz prejšnjih teorij [[Karl Marx|Marxa]] in [[Lenin|Lenina]], ter mnogih drugih sovjetskih in kitajskih filozofov. Kar maoizem dela nekoliko drugačen pa je poudarjanje specifik kitajske družbe in reinterpretacija koncepta permanentne revolucije. Slednji temelji na načelu korelativne dialektike in predstavlja kvalitativne izboljšave družbe skozi konstanto interakcijo med nasprotujočima si poloma. Zaradi specifik kitajske družbe maoizem med drugim zavrača urbani [[proletariat]] in [[Leninizem|leninistično]] poudarjanje težke industrializacije v korist revolucije, ampak najde svojo podporo v  kmečkem stanu. Maoizem tako poudarja decentralizirano agrarno ekonomijo, ki temelji na mnogih kolektivno upravljanih komunah. Številni menijo, da je uvedba maoizma, ki je pripomogla k zmagi komunistične revolucije na [[Kitajska|Kitajskem]], povzročila tudi uničujočo [[Lakota|lakoto]] z milijoni do smrti izstradanih ljudi. Kitajski komunistični voditelj [[Deng Xiaoping]] (trad.: 鄧小平, poen.: 邓小平, Pinyin: Dèng Xiǎopíng) je pretolmačil maoizem tako, da je dovolil tržno gospodarstvo, zaradi česar si je dežela počasi opomogla. V filozofskem pogledu je Dengov glavni prispevek zavračanje prvenstva teorije v razlaganju [[Marksizem|marksizma]] in pozivanje k politiki ugotavljanja resnice iz dejstev.
 
Kljub temu je maoizem ostal popularna ideologija številnih komunističnih revolucionarnih skupin, posebno  [[Kambodža|kamboških]] [[Rdeči Khmeri| Rdečih Khmerov]],  [[peruPeru|perujskega]]jskega  gibanja [[ Sendero Luminoso]], in potekajoče [[nepalNepal|nepalske]]ske  maoistične vstaje (v zgodnjem letuzačetku leta [[2005]]).
 
=== Šintoizem ===
* [http://www.atmajyoti.org/spirwrit.asp Atma Jyoti Ashram] - članki in komentarji različnih tem glede praktične vzhodne filozofije (v angleščini)
 
== Viri ==
ROŠKER, Jana S.''. Odnos kot jedro spoznanja : kitajska filozofija od antičnih klasikov do modernega konfucijanstva'', (Zbirka Čas misli). 1. izd. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2010. 376 str. <nowiki>ISBN 978-961-231-792-8</nowiki>. [COBISS.SI-ID 251084544] 
 
ROŠKER, Jana S.. Kokoši s tremi nogami in beli konji, ki niso konji: teorije in paradoksi antičnih kitajskih nomenalistov, ANALI PAZU HD, let. 1, 1/2015, strani 57-81
[[Kategorija:Vzhodna kultura]]
[[Kategorija:Vzhodna filozofija|*]]
Brezimni uporabnik