Ruska revolucija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Dvovladje: pp |
pomembni dopolnitvi |
||
Vrstica 106:
18. junija je Začasna vlada začela napad na nemške položaje, ki se je klavrno končal. Kmalu zatem so vojaki odklonili nove odredbe, prihod radikalnih mornarjev iz [[Kronstadt]]a, ki so skušali in tudi usmrtili več častnikov, med drugim enega admirala, pa je še prilil olja na ogenj k naraščajoči revolucionarni atmosferi. Vojaki so skupaj s petrogradskimi delavci zavzeli ulice v nasilnih protestih s klici po oblasti Sovjetom. Uporu se je odrekel Lenin<ref>{{cite book |last1=Lenin |first1=Vladimir | authorlink= Vladimir Lenin |editor1-first=Stephen |editor1-last=Apresyan |others=Jim Riordan |title=One of the Fundamental Questions of the Revolution |edition= 4th |volume= 25 |date= 27. september 1964|origyear= 1917|publisher= Progress Publishers|location= Moscow|language= ru|pages= 370–77}}</ref> in boljševiški voditelji, tako je zamrl v nekaj dneh. Posledično je Lenin pod grožnjo zapora zbežal na Finsko, medtem ko je bil [[Lev Trocki|Trocki]] skupaj z drugimi pomembnimi boljševiki aretiran. Junijski dnevi so sicer potrdili priljubljenost protivojno razpoloženih radikalnih boljševikov, vendar je bila njihova nepripravljenost v trenutku upora neprijeten spodrsljaj, s katero so izgubili podporo med skupinami vojakov in delavcev.
Polomija v tem času se je izkazala zgolj za začasno. Boljševiki so bili podvrženi izjemnemu porastu števila članstva, katero je od februarja, ko jih je bilo le 24 tisoč, do septembra naraslo na 200 tisoč.<ref>Stephen Cohen, ''Bukharin and the Bolshevik Revolution: A Political Biography 1888–1938'' (Oxford University Press: London, 1980) p. 46.</ref> Od tudi ime boljševiki, ki v ruščini pomeni večina. Prej so bili le manjšina v dveh vodečih ruskih mestih, Petrogradu in Moskvi, za menjševiki (najšina) in socialističnimi revolucionarji, do septembra pa so prevzeli vodstvo v obeh mestih.<ref name="Stephen Cohen p. 46">Stephen Cohen, ''Bukharin and the Bolshevik Revolution: A Political Biography 1888–1938'', p. 46.</ref> Poleg tega so preko moskovskega Regionalnega urada za stranke nadzirali 13 provinc okoli Moskve, ki so tedaj pokrivale 37% ruskega prebivalstva in imele 20% članstva boljševiške frakcije.<ref name="Stephen Cohen p. 46"/>
Julija je general [[Lavr Georgijevič Kornilov|Lavr Kornilov]], na novo postavljeni glavni poveljnik ruskih vojaških sil, odredil svojim enotam, da pokorijo Petrograd potem, ko je zaradi slabe oz. pomanjkljive komunikacije med njim in Kerenskim verjel, da Začasna vlada nima več moči in samozavesti za razpustitev Sovjeta ter nima več nadzora nad mestom. Za zaščito svojega položaja je Kerenski zaprosil za pomoč boljševike, pomoč je našel tudi pri Sovjetu, ki je hitro zbral močno vojsko delavcev in vojakov, [[Rdeča garda (Rusija)|Rdečo gardo]], da ubrani revolucijo. Napad Kornilova na mesto ni uspel večinoma zaradi naporov boljševikov, katerih vpliv nad železničarji in telegrafisti se je izkazazal za ključnega pri ustavitvi gibanja Kornilovih enot. Ob neuspehu se je Kornilov predal in bil razrešen s položaja. Vloga boljševikov pri ustavitvi poskusa državnega udara je še nadalje utrdila njihovo pozicijo.
Vrstica 124:
Oktobrska revolucija je končala obdobje revolucij z začetkom v februarju in nadomestila rusko kratkotrajno Začasno vlado z vlado sovjetov, lokalnih svetnikov izvoljenih s strani delavsko kmečkih organov. Liberalne in monarhistične sile, ohlapno organizirane v [[Bela garda (Rusija)|Beli gardi]], so nemudoma šle v vojno proti boljševiški Rdeči gardi.
V to pobijanje so se vmešale skorajda vse sosednje države, tako da je novo državo v strahu pred širjenjem komunizma napadlo kar 17 držav. Francozi in Poljaki s poljskega ozemlja, vojska ZDA se je izkrcala na Murmansku, Japonska pa pri Vladivostoku. Nemčija oz. takratna Weimarska republika se teh napadov ni udeležila, Velika Britanija pa je po zmagi laburistov odpoklical svoje čete.
Članstvo Sovjeta, katero je bilo izbrano prvotno na svobodnih volitvah, je bilo sestavljeno iz več članov socialistično-revolucionarne stranke, anarhistov in drugih levičarjev, ki so se organizirali kot opozicija proti boljševikom. Ko je postalo jasno, da imajo boljševiki le malo podpore zunaj industrializiranih območij Petrograda in Moskve, so enostavno izključili neboljševike iz članstva v Sovjetih. Ne nepričakovano je ta poteza povzročila masovna nasprotovanja med številnimi posamezniki, ki so klicali po ponovnih političnih reformah in tretji ruski revoluciji. Najopaznejši primeri te antiboljševistične miselnosti so bili izraženi v kmečki [[Tambovska vstaja|Tambovski vstaji]] (avgust 1920 - junij 1921) in večinoma vojaški [[Kronstadtska vstaja|Kronstadtski vstaji]] (marec 1921). Ta gibanja, ki so sprožila široko vrsto zahtev, so bila ob pomanjkanju učinkovitega sodelovanja naposled oktobra 1922 v [[ruska državljanska vojna|ruski državljanski vojni]] poražena skupaj z Belo gardo.▼
▲Članstvo Sovjeta, katero je bilo izbrano prvotno na svobodnih volitvah, je bilo sestavljeno iz več članov socialistično-revolucionarne stranke, anarhistov in drugih levičarjev, ki so se organizirali kot opozicija proti boljševikom. Ko je postalo jasno, da imajo boljševiki le malo podpore zunaj industrializiranih območij Petrograda in Moskve, so enostavno izključili neboljševike iz članstva v Sovjetih. Ne nepričakovano je ta poteza povzročila masovna nasprotovanja med številnimi posamezniki, ki so klicali po ponovnih političnih reformah in tretji ruski revoluciji. Najopaznejši primeri te antiboljševistične miselnosti so bili izraženi v kmečki [[Tambovska vstaja|Tambovski vstaji]] (avgust 1920 - junij 1921) in večinoma vojaški [[Kronstadtska vstaja|Kronstadtski vstaji]] (marec 1921). Ta gibanja, ki so sprožila široko vrsto zahtev, so bila ob pomanjkanju učinkovitega sodelovanja naposled oktobra 1922 v [[ruska državljanska vojna|ruski državljanski vojni]] poražena skupaj z Belo gardo. Kljub temu sta Francija in Poljska še nadaljevali z vojaškimi osvajanji ozemlja nove države.
== Usoda cesarske družine ==
| |||