Odprta koda: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{slog|newikificirano, manjkajo viri navedeni v angleškem članku}}
'''Odprta koda''' ({{jezik-en|Open source}}) je razvojna metodologija, ki ponuja praktično dostopnost do kode produkta (ugodnosti in zanje). Nekateri odprto kodo dojemajo kot enega izmed mnogih možnih pristopov načrtovanja, drugi pa jo smatrajo kot kritičen strateški element svojega delovanja. Preden je odprta koda
== Družba in kultura ==
Odprtokodna kultura je kreativna praksa prilagajanja in prostega deljenja ustanovljene in ustvarjene vsebine. Primeri vsebujejo kolaž, film, glasbo in umetnost. V odprtokodni kulturi so določitve, dela, ki imajo pravico do zaščite z avtorskimi pravicami, splošno dostopne. Pripadniki kulture lahko spreminjajo te produkte in jih ponovno razdelijo nazaj
Porast odprtokodne kulture v 20. stoletju je rezultat vse večje napetosti med kreativnimi praksami, ki vsebujejo prilagajanje in zato zahtevajo dostop do vsebin, ki so pogosto zaščitene z avtorskimi pravicami ter vedno bolj omejujočimi zakoni in politikami za intelektualno lastnino, ki upravljajo z dostopom do avtorsko zaščitenih vsebin. Ti zakoni so v 20. stoletju postali bolj omejujoči na dva načina in sicer z razširjanjem izraza avtorska pravica (še posebej v ZDA) in kaznimi, ki so sledile za poskuse preprečevanja antipiratskih tehnologij.
Čeprav je umetniško prilagajanj pogosto dovoljeno s fair use doktrinami, kompleksnost in nejasnost teh
Na koncu 20. stoletja so pripadniki kulture začeli privzemati tehnike intelektualno-lastniniških dovoljenj prostega in odprtega programja, da bi lahko njihova dela svobodneje krožila med uporabniki, tudi Creative Commons.
Ideja odprtokodne kulture je vzporedna »prosti kulturi«, v osnovi pa se razlikujeta. Izraz prosta
Za doseganje cilja, da bi postalo kulturno delo splošno dostopno, maksimalno izkoristijo tehnologije in digitalne medije. Kot je predvideval Moorov zakon so stroški digitalnih medijev strmo padali konec 20. stoletja. Najnižje cene digitalne reprodukcije vsega, kar se je dalo prenašati preko digitalnih medijev so padle skoraj na nulo. Če to povežemo s porastom osebnih računalnikov in lastništvom tehnologij, je razultat povečanje dostopa širše populacije do digitalnih medijev. Ta fenonem je pospešil rast odprtokodne kulture, saj je omogočil hirto in poceni reprodukcijo in distrubucijo kulture. Dostop do večine kulturturnih vsebin ustvarjenih pred pojavom digitalnih medijev je bil omejen z ostalimi ovirami lastniških in potencialno »odprtih« medijev. Digitalni mediji pa so tehnologija s potencialom, da povečajo dostop do kulturnih vsebin in produktov. Umetniki in uporabniki, ki se odločijo za distribucijo svojega dela, se ne soočajo s fizičnimi omejitvami kot tradicionalni kulturni izvajalci. Kljub temu pa se občinstvo odprtokodne kulture sooča z majhnimi fizičnimi stroški nabave digitalnih medijev.
| |||