Helenistično obdobje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dodano |
dodano |
||
Vrstica 83:
Širjenje grškega vpliva in jezika je prikazano tudi skozi starogrške kovance. Portreti so postali bolj realistični, pri čemer je bil kovanec pogosto uporabljen za prikaz propagandne podobe, ki spominja na dogodek ali prikazuje podobo privilegiranega boga. Uporaba grškega portreta in grškega jezika se je nadaljevala pod [[rimski imperij|rimskim]], [[Partsko cesarstvo|partskim]] in [[Kušansko cesarstvo|kušanskim]] imperijem, čeprav je bila uporaba grščine v upadu
=== Helenizacija in akulturacija ===
[[File:Gandhara Buddha (tnm).jpeg|thumb|left|Ena prvih predstavitev Gautama Buda in primer grško-budistične umetnosti, 1.-2. st., Gandhara: Stoječi Buda (Tokyo National Museum).]]
[[File:Rampurva bull capital side.jpg|thumb|Kapitel z bikom iz Rampurve, Maurya imperij, 3. st. pr. n. št., Indian Museum, Kalkuta]]
Koncept helenizacije, kar pomeni sprejetje grške kulture v grških regijah, je že dolgo sporno. Nedvomno se je grški vpliv razširil na helenističnih področjih, a v kolikšni meri in ali je to bila namerna politika ali zgolj kulturna difuzija, so se zelo razpravljali.
Zdi se verjetno, da je sam Aleksander sledil politikam, ki so pripeljale do helenizacije, kot so temelji novih mest in grških kolonij. Čeprav je bil morda namerno poskušal razširiti grško kulturo (ali, kot Arian pravi, "da bi civilizirali domorodce"), je bolj verjetno, da gre za vrsto pragmatičnih ukrepov, ki so bili namenjeni pomoči pri vladanju svojega ogromnega cesarstva. Mesta in kolonije so bili središče upravnega nadzora in makedonske oblasti v novo osvojeni regiji. Zdi se, da je Aleksander poskušal ustvariti mešano grško-perzijsko elitno vrsto, kot je pokazala poroka v Susi in njegovo sprejetje nekaterih oblik perzijske obleke in dvorne kulture. V vojsko in celo elitne konjeniške enote spremljevalne konjenice je pripeljal perzijske in druge grške ljudi. Še enkrat je verjetno bolje videti te politike kot pragmatičen odziv na zahteve vladanja velikega imperija kot k idealiziranemu poskusu, da grško kulturo pripeljejo k "barbarom". Ta pristop je imel za Grke grenak priokus in so ga zavrgli večina diadohov po Aleksandrovi smrti. Te politike je mogoče razlagati tudi kot posledico možne Aleksandrove megalomanije v njegovih kasnejših letih.
Po Aleksandrovi smrti v 323 pr. n. št., je priliv grških kolonistov v nove kraje še naprej širil grško kulturo v Azijo. Ustanovitev novih mest in vojaških kolonij je bila pomemben del borbe slednjih za nadzor nad katero koli posamezno regijo, ki je še naprej ostala središče kulturne difuzije. Širitev grške kulture pod nasledniki se zdi, da se je večinoma zgodila s širjenjem samih Grkov, ne pa kot aktivna politika.
V celotnem helenističnem svetu so ti grško-makedonski kolonisti sebe smatrali kot nekaj več kot "barbari" in izključili večino ne Grkov iz zgornjih krogov dvornega in državnega življenja. Večina avtohtonega prebivalstva ni bila helenizirana, ni imela dostopa do grške kulture in bila pogosto diskriminirana od svojih grških gospodarjev. Gimnazije in grška izobrazba so bila na primer le za Grke. Grška mesta in kolonije so morda izvozile grško umetnost in arhitekturo do Inda, vendar so bile to večinoma enklave grške kulture za podporo grški eliti. Stopnja vpliva, ki jo je grška kultura imela v celotnem helenističnem svetu, je bila zato zelo lokalizirana in je temeljila predvsem na nekaj velikih mestih, kot sta Aleksandrija in Antiohija. Nekateri domačini so se učili grško in sprejeli grške navade, to pa je bilo večinoma omejeno na nekaj lokalnih elit, ki jim je bilo dovoljeno obdržati svoja delovna mesta pri diadohih in tudi majhno število administratorjev srednjih ravni, ki so delovali kot posredniki med grško govorečim zgornjim razredom in njihovi subjekti. V Selevkidskem cesarstvu je na primer ta skupina znašala le 2,5% uradnega razreda. <ref>Green (1990), p. 315.</ref>
[[Helenistična umetnost]] je kljub temu močno vplivala na kulture, ki jih je prizadela helenistična ekspanzija. Kar zadeva indijsko podcelino, je bil helenistični vpliv na indijsko umetnost širok in daljnosežen in je trajal več stoletij po napadih Aleksandra Velikega.
Zdi se, da so se nasledniki, kljub njihovi začetni nesposobnosti, kasneje namerno naturalizirali na svoje različne regije, verjetno zato, da bi pomagali ohranjati nadzor nad prebivalstvom. V Ptolemejskem kraljestvu najdemo nekatere egiptovske Grke do 2. stoletja. V indo-grškem kraljestvu najdemo kralje, ki so se spreobračali v budizem (npr. Menander). Grki v regijah postopoma postajajo "lokalizirani" in po potrebi sprejemajo lokalne običaje. Na ta način so se naravno pojavile hibridne "helenistične" kulture, vsaj med zgornjimi sloji družbe.
Trendi helenizacije so zato spremljali tudi Grki, ki so sčasoma sprejeli avtohtone običaje, to pa je bilo zelo raznoliko glede na kraj in družbeni razred. Daleč od Sredozemlja in nižjega socialnega statusa, bolj verjetno je bilo, da so kolonisti sprejeli krajevne običaje, medtem ko so grško-makedonske elite in kraljeve družine po navadi ostajale temeljito grške in zviška gledale večino ne-Grkov. Šele v času [[Kleopatra VII.|Kleopatre VII.]] se je ptolomejski vladar trudil, da se je učil egipčanskega jezika svojih podanikov.
=== Religija ===
[[File:Zeus Ammon (Antikensammlung München).jpg|thumb|right|200px|Doprsni kip Zevs-Amon, bog z atributi grških in egipčanskih bogov.]]
V helenističnem obdobju je v grški veroizpovedi obstajala večja kontinuiteta: grški bogovi so se še naprej častili in se uporabljali isti obredi kot prej. Vendar pa so socialno-politične spremembe, ki jih je prineslo osvajanje perzijskega imperija in grškega izseljevanja v tujino, pomenile, da so se spremenile tudi verske prakse. Te so se zelo razlikovale glede na lokacijo. Atene, Šparta in večina mest na grški celini niso poznali veliko verskih sprememb ali novih bogov (z izjemo egiptovske Izide v Atenah <ref>Bugh, pp. 206-210.</ref>), medtem ko je multietnična Aleksandrija imela zelo raznoliko skupino bogov in verskih praks, vključno z egiptovskimi, judovskimi in grškimi. Grški izseljenci so svojo grško religijo pripeljali povsod kamor so šli, tudi v Indijo in Afganistan. Ne-Grki so imeli tudi več svobode za potovanja in trgovino po celotnem Sredozemlju, v tem času pa lahko vidimo egipčanske bogove, kot so Serapis in sirski bogovi Atargatis in Hadad, pa tudi judovsko sinagogo, ki skupaj sobivajo na otoku Delosu s klasičnimi grškimi božanstvi. Običajna praksa je bila identificirati grške bogove z domorodnimi bogovi, ki so imeli podobne značilnosti in to je ustvarilo nove zlitke, kot so Zevs-Amon, Afrodita Hagne (helenizirana Atargatis) in Izida-Demetra.
[[File:Cybele Getty Villa 57.AA.19.jpg|thumb|200px|Kibela, frigijska boginja mati, kronana, z levom, [[Cornucopia|cornucopijo]] in krono v obliki zidu.]]
Helenistične monarhije so bile tesno povezane z verskim življenjem kraljestev, ki so jim vladali. To je že bilo značilno za makedonsko kraljestvo, ki je imelo duhovniške dolžnosti. Helenistični kralji so sprejeli patronske božanstva kot varovala svoje hiše in včasih zahtevali poreklo od njih. Na primer, Selevkidi so prevzeli Apolona kot pokrovitelja, Antigonidi so imeli Herakleja in Ptolemejci so častili Dioniza na primer. <ref>Wallbank et al. (2008), p. 86.</ref>
Čaščenje dinastičnih vladarskih kultov je bilo tudi značilnost tega obdobja, predvsem v Egiptu, kjer so Ptolemejci sprejeli prejšnjo faraonsko prakso in se uveljavili kot božji kralji. Ti kulti so bili običajno povezani s posebnim templjem v čast vladarja, kot je ''Ptolemaieia'' v Aleksandriji, in imeli svoje festivale in gledališke predstave. Ustanovitev vladarskih kultov je bolj temeljila na sistematiziranih časteh, ki so jih ponudili kraljem (žrtvovanje, [[proskineza]], kipi, oltarji, hvalnice), ki so jih postavili na oltar z bogovi (izoteizem) kot na dejanskem prepričanju njihove božanske narave. Po Peteru Greenu ti kulti niso ustvarili resničnega prepričanja o božanstvu vladarjev med Grki in Makedonci. <ref>Green (1990), p. 402.</ref> Čaščenje Aleksandra je bilo prav tako priljubljeno, kot v dolgoživem kultu v Eritreju in seveda v Aleksandriji, kjer je bil njegov grob.
V helenistični dobi se je povečalo razočaranje nad tradicionalno religijo. Vzpon filozofije in znanosti je odstranil bogove z mnogih njihovih tradicionalnih področij, kot so njihova vloga pri gibanju nebeških teles in naravnih nesreč. [[Sofistika|Sofisti]] so razglasili osrednjo vlogo človeštva in [[Agnosticizem |agnosticizma]]; postalo je popularno verovanje v euhemerizem (pogled, da so bogovi preprosto stari kralji in junaki). Ljudski filozof [[Epikur]] je spodbudil pogled na [[epikurejstvo|nezainteresirane bogove]], ki živijo daleč od človeškega prostora v metakosmiji. Apoteoza vladarjev je prinesla tudi idejo o božanstvu na Zemlji. Medtem ko se zdi, da je prišlo do znatnega upada religioznosti, je bilo to večinoma namenjeno izobraženim razredom. <ref>Green (1990), p. 399.</ref>
zelo razširjena je bila praksa čaranja, to pa je bilo nadaljevanje prejšnjih časov. V celotnem helenističnem svetu so se ljudje posvetovali z orakli in uporabili čare in figurice, da bi preprečili nesrečo ali uničili uroke. V tem času se je razvil tudi zapleten sistem astrologije, ki je skušal določiti osebnostni značaj in prihodnost v gibanju sonca, lune in planetov. [[Astrologija]] je bila v veliki meri povezana s kultom [[Tihe]] (sreča, bogastvo), ki je v tem obdobju rasel v priljubljenosti.
| |||