Vladimir Vauhnik: Razlika med redakcijama

Po vojni je postal [[častnik]] [[Vojska Kraljevine Jugoslavije|Vojske Kraljevine Jugoslavije]], kjer je hitro napredoval. Končal je generalštabno šolo v [[Beograd]]u, nato pa še znamenito [[École de Guerre|''École de Guerre'']] v Parizu v [[Francija|Franciji]]. Tam je bil sošolec poznejšega francoskega generala in predsednika republike [[Charles de Gaulle|Charlesa de Gaulla]] ter jugoslovanskega generala in voditelja [[četniki|četniškega]] gibanja med 2. svetovno vojno, [[Draža Mihajlović|Draže Mihailovića]].

Leta [[1938]] je postal rezidenčni [[obrambni ataše|obrambni]], [[vojaški ataše|vojaški]], [[letalski ataše|letalski]] in [[pomorski ataše]] Kraljevine SHSJugoslavije v [[Berlin]]u. Bil je izjemno nadarjen za tuje jezike. Popolnoma je obvladal nemški jezik, odlično tudi francosćinofrancoščino in angleščino, dobro tudi italijanščino. P[[polkovnik|olkovnik]] Vauhnik se je vpisal v [[vojna zgodovina|vojno zgodovino]], ko je nekaj dni pred [[Nemčija|nemško]] [[operacija Kazenska sodba|''operacijo Kazenska sodba'']] obvestil [[generalštab Vojske Kraljevine Jugoslavije|generalštab Vojske.vojske Kraljevine Jugoslavije]], da namerava [[Tretji rajh]] napasti [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevino Jugoslavijo]]. [[Državnega|Državn]]<nowiki/>i [[državni udar|udar]] je spodnesel [[vlada|vlado]], ki je podpisala pristop k [[sile osi|silam osi]]. Vauhnik je odkril to operacijo, skrito pod kodokodnim imenom '''Projekt 25'.''

Po njegovih lastnih besedah je do najskrivnejših podatkov prišel s pazljivim poslušanjem. Zato je prirejal bankete, zabave, srečanja itn z veliko dobre hrane in pijače. Z izmenjavo podatkov z drugimi vojnimi atašeji, z nekaj sodelavci in predvsem z velikimi količinami alkohola je prišel do zaželenihželenih podatkov. Nemškim častnikom in nacističnim politikom so se pod vplivom alkohola razvezali jeziki. Prav tako so mu veliko podatkov priskrbele osamljene soproge višjih častnikov, katerim je dobavljal velike količine izbrane hrane iz Jugoslavije. Meso, maslo, jajca, sire, šunko, suhomesnate izdelke itn je bilo že takrat v Nemčiji že izredno težko dobiti. Zelo so mu pomagali tudi nasprotniki nacistov med višjimi sloji nemške družbe in nemško aristokracije, s katerimi je prijateljeval. O tem obdobju je leta 1952 napisal odlično knjigo ''Nevidna fronta''. Na žalost je zelo pomemben del njegovih zapiskov o tem času za vedno izgubljen.

Zgodaj leta [[1944]] ga je [[Draža Mihajlović|Draža Mihailović]] postavil za vršilca dolžnosti poveljnika [[Jugoslovanska vojska za Slovenijo|Jugoslovanske vojske za Slovenijo]] ([[Slovenija|slovenski]] del [[Jugoslovanska vojska v domovini|Jugoslovanske vojske v domovini]], JVvD). [[Kraljeva jugoslovanska vlada v begunstvu]] ga je povišala v [[brigadni general|brigadnega generala]]. V tem času je uporabljal tudi [[psevdonim]] ''general Račič'' [http://users.volja.net/marijankr/Z23-ustanovitevslovojske.html]. Bil je nočna mora SS generala Walterja Schellenberga, naslednika vodje Abwehra Wilhelma Canarisa. Zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki, je [[Gestapo]] sredi leta 1944 aretiral več vodilnih poveljnikov JVvD. Vauhnik je oktobra istega leta še uspel pobegniti v [[Švica|Švico.]] Iz Švice je poskušal doseči zavezniško izkrcanje na [[Jadran]]u, pri tem pa je poudarjal strateški pomen [[Trst]]a in [[Slovenija|Slovenije]]. Leta [[1948]] je iz Švice emigriral v [[Argentina|Argentino]] in se zaposlil kot navaden uradnik in nesebično pomagal številnim slovenskim emigrantom. Vabili so ga v povojno jugoslovansko vojsko in diplomatsko službo, a je sodelovanje zavrnil. Bil je dober prijatelj slovenskega pravnika in vidnega povojnega politika Maksa Šnuderla. Prijateljevala sta se še z mariborske realke.