Slovani: Razlika med redakcijama

odstranjenih 19.764 zlogov ,  pred 2 letoma
Zamenjava strani s/z '{{refimprove}} right|thumb|250px|left|Slovanski svet Slika:Slavic europe.svg|right|thumb|250px|Dežele z večinskim slovanskim prebi...'
m (Redakcija 4875571 uporabnika MS 1000 (pogovor) razveljavljena - povezav do angleške Wikipedije ne umeščamo v članke)
(Zamenjava strani s/z '{{refimprove}} right|thumb|250px|left|Slovanski svet Slika:Slavic europe.svg|right|thumb|250px|Dežele z večinskim slovanskim prebi...')
{{legend|#004040|Južni Slovani}}]]
 
Izraz '''Slovani''' (zgodovinsko Slavi, Slavoni, tudi Sloveni, Slaveni) označuje [[Etnična skupina|etnično]] in jezikovno skupino ljudi, ki govorijo množico [[Jezik (sredstvo sporazumevanja)|jezikov]], ki jim rečemo [[Slovanski jeziki|slovanski]] jeziki (podmnožica indoevropskih jezikov).
 
Zgodovina Slovanov pred šestim stoletjem ni jasna, saj so bili šele takrat zagotovo omenjeni v [[Bizanc|bizantinskih]] zapisih.<ref>{{Navedi novice|url=http://www.ancient.eu/Slavs/|title=Slavs|newspaper=Ancient History Encyclopedia|accessdate=2016-11-05}}</ref>
 
Izvor Slovanov sicer ostaja stvar debate, vendar pa po arheoloških dokazih vemo, da so proto-slovanska ljudstva že okoli 1500 pred našim štetjem poseljevala območje od približno zahodne Poljske do doline reke [[Dnjeper|Dneper]] v Belorusiji.
 
Kljub vsemu pa Slovani verjetno niso imeli specifičnega centra izvora lastne kulture, ampak so bili [[ljudstvo]], ki je živelo na širokem območju in si je kulturo delilo z ostalimi prebivalci.
 
== Ime ==
Izraz Slavi se je v zgodovini pojavil relativno pozno, vendar je predhodnik vseh ostalih izrazov. Splošno mnenje je, da je nastal v šestem stoletju našega štetja. Že pred tem je sicer Aleksandrijec [[Ptolemaj]] (cca 100-178) v svojem delu "Geographike hyphegesis" omenil [[pleme]] ''Stavanoi'', ki naj bi živelo v evropski Sarmatiji med litvanskimi plemeni Galindae in Sudeni ter plemenom Alani. Omeni tudi drugo pleme, ''Suobenoi'', katere pripiše azijski Sarmatiji na drugi strani Alanov. Po Safariku ti dve povedi opisujeta isto ljudstvo. Ptolemaj je svoje informacije dobil iz dveh virov, vendar je bila ortografija kopij, ki jih je imel, slaba in zaradi tega je najbrž verjel, da obstajata dve plemeni, katerim je bilo potrebno pripisati lastne lokalitete.
 
Slavska kombinacija konsonantov ''sl'' je postala v grški ortografiji verjetno ''stl, sthl'' ali ''skl''. Ta teorija je bila sprejeta pred časom Safarika, podprli so jo izobraženci Lomonosov, Schlözer, Tatistcheff ter J. Thunmann, ki je leta 1774 izdal dizertacijo na to temo (prvi 1679 Hartknoch).
 
Razen Ptolemaja Slavov ni omenil nihče do šestega stoletja. Naslednjič so omenjeni v delih Nazianzuma, ki so se pojavila na začetku šestega stoletja (Jordanis, Procopius).
 
Zgodovinarji nam tako predstavijo ''Slovene'' (sing. ''Slovenin'') katerih država je ''Slovensko'', katerih jezik je ''slovensk jazyk'' in katerih prebivalci so ''slovensk narod.'' Grki so jih poimenovali ''Soubenoi'', vendar so pisci iz šestega stoletja uporabili sledeče izraze: ''Sklabenoi, Sklauenoi, Sklabinoi, Sklauinoi''. Romani so uporabili izraze: ''Sclaueni, Sclauini, Sclauenia, Sclauinia.'' Kasnejši avtorji uporabljajo izraze ''Sthlabenoi, Sthlabinoi'', medtem ko so Rimljani pisali'': Sthlaueni, Sthlauini.'' V ''Življenju Sv. Klementina'' se pojavi izraz ''Sthlabenoi.'' Kasnejši pisci uporabljajo izraze kot so ''Esklabinoi, Asklabinoi, Sklabinioi, Sklauenioi'', s pridevniki, kot so ''sclaviniscus, sclavaniscus, sclavinicus, sclauanicus.'' V istem času se pojavijo tudi krajšave, kot so ''sklaboi, sthlaboi, sclavi, schlavi, sclavania,'' kasneje tudi ''slavi''. Poleg tega se izraz pojavi tudi v razdrobljenih oblikah: ''Sclauani, Sclauones (Sklabonoi, Esthlabesianoi, Ehlabogeneis)''. Armenski Moises Kornski je poznal izraz ''Sklavajin'', kronik Mihael Sirijski je uporabil izraz ''Sglau'' ali ''Sglou'', Arabci so posvojili izraz ''Sclav'', vendar je zaradi za njih težke izgovorjave le-ta postal ''Saklab, Sakalib'', kasneje tudi ''Slavije, Slavijun.'' Anonimni perzijski geograf desetega stoletja je uporabil izraz ''Seljabe.''
 
==== Izvor imena ====
Glede izvora imena je bilo predlaganih veliko teorij, ki so bile večinoma odvisne od tega, ali so za raziskovalno osnovo vzeli krajšo ali daljšo obliko imena ter ali so v prvem zlogu vzeli samoglasnik o ali a. Od trinajstega stoletja do Safarika je bila za izvirno vedno tretirana krajša oblika ''Slav'', katere pomen izhaja iz besede ''Slava'' (slava, slavnost, ponos), in ki botruje izrazu ''gloriosi'' (''ainetoi''), vendar se je že v štirinajstem stoletju in kasneje besedo ''Slav'' pisalo v obliki ''Slovenin'', s prvim zlogom o. Ta oblika je začela odražati pomen besede ''Slovo'' (beseda, govor) za opis Slavov, ki tako postanejo "govoreči", ''verbosi, veraces, homoglottoi.''
 
Obstaja več razlogov, da so slovanski filologi izpeljali besedo Slav iz ''slovo'' ([[beseda]]). Konec ''en'' ali ''an'' oblike ''Slovenin'' kaže na izvor iz topografske designacije. Dobrowsky je to interpretiral tako, da je skušal izumiti topografsko ime Slovi, ki bi tako izviralo iz besede ''slovo.'' Tudi Safarik ji je dal tudi geografsko interpretacijo. Vseeno pa ni sprejel povsem izmišljene lokaliteto ''Slovy'', ampak je povezal besedo ''Slovenin'' z [[litovščina|litvansko]] ''Salaba'' ter letijsko ''Sala'', od koder izvira [[poljščina|poljska]] ''zulawa'', ki pomeni otok, suho točko v močvirnatem območju. Po tej interpretaciji bi lahko beseda slav pomenila prebivalce otoka ali pa močvirnatega sveta. Nemški šolar Grimm je enačil identiteto Slavov z Suevi in je izvor besede povezal z ''sloba, svoba'' (svoboda). Možna razlaga je tudi, da beseda ''Slavi'' izvira iz "besede", to je podprto z dejstvom, da je Slavsko ime za Nemce ''Nemci'' ("nemi ljudje").
 
==== Vpliv suženjstva ====
Med dolgim obdobjem vojne med Nemci in Slovani, ki je trajala do desetega stoletja, so južni in jugovzhodni Slovani Nemce opremili z velikim številom [[suženjstvo|sužnjev]]. Beneška in ostala italjanska mesta na obali so vzela in preprodala nešteto Slavskih ujetnikov z druge strani jadranskega morja. Slovani so tako velikokrat prisostvovali ugrabitvam svojih bratov v suženjstvo. Še posebej razvpiti zaradi svoje trgovine s sužnji so bili Naretanci, piratsko slavsko pleme, ki je živelo na območju današnje južne Dalmacije. Ruski princi so izvažali velike količine sužnjev iz njihove države. Rezultat tega je bil, da se je dalo sužnjem vzhodne Evrope ime ''slave''.
 
==== Vprašanje točnega pomena ====
Še vedno ostaja odprto vprašanje, ali se izraz Slavi nanaša na vsa slavska plemena ali le na nekatera izmed njih. Referenca, ki jo je uporabil Ptolemaj, kaže, da je beseda pomenila eno samo pleme. Ptolemaj je tako oklical Slave kot celoto z besedo ''Venedai'' in je rekel, da so "najmogočnejše ljudstvo" (''megiston ethnos'')''.'' Bizantinci iz šestega stoletja so razmišljali le o južnih Slavih in zato tudi o Rusih, ki so živeli na mejah Vzhodnega Cesarstva. Pri njih je izraz Slav pomenil le južne Slave; tako so Rusom rekli ''Antae'' in na ta način razlikovali med tema dvema plemenoma. Na enem mestu (Get. 34,35) Jordanis razdeli vse Slave na tri velike skupine: ''Veneti, Slavi,'' ter ''Antae,'' kar ustreza današnji razdelitvi zahodnih, južnih ter vzhodnih slavov, v neki drugi pasaži pa označi vzhodne Slave kot ''Veneti'' (verjetno je našel izraz ''Veneti'' pri starih piscih in se je osebno nagibal bolj k imenom ''Slavi'' ter ''Antae'', kar je najbrž vzrok za prej omenjeno trojiško razdelitev).
 
V vsakem primeru zgodovinarske avtoritete sedmega stoletja rečejo tako južnim slovanom, kakor zahodnim slovanom, ki so pripadali Samotovem kraljestvu, enostavno ''Slavi''.
 
Kralj Samo je tako označen kot "vladar Slavov", njegovi ljudje pa kot "Slavi, poimenovani Vindi" (''Sclavi cognomento Winadi'')''.'' V osmem in devetem stoletju so Čehi in Slavi Elbe načeloma imenovani Slavi, ampak tudi Weni, kot pišejo nemški in rimski kroniki. Na enak način dajeta Ciril in Metod ime Slavi vsem slovanom, ne glede na razlikovanje juga (veji, kateri sta pripadala tako Ciril kot Metod) in severa.
 
Kar se tiče severne in južne razdelitve, Jordanis tolmači, da je na začetku ere migracija Gotov povzročila vojno z narodom Slavov; ta narod naj bi živel v današnji južni Rusiji.
 
Najzgodnejša Ruska kronika, ki se zmotno pripisuje menihu Nestorju, vedno pravi Slavom kot celota ''Slavi''. Ko začne razlagati zgodovino Rusov, jih nikoli ne označi kot Slave, vendar vseeno velikokrat razlaga o Slavih Severne Rusije, o Novgoroških Slavih. Tista plemena, ki so se že precej vključila v rusko kraljestvo, so tako imenovana enostavno ruska plemena, medtem ko so Slavi severne Rusije, ki so obdržali določeno neodvisnost, označeni pod splošnim izrazom Slavi. Posledično je mnenje, ki ga zagovarja Miklošič, torej mnenje, da je ime Slav sprva pripadalo le enemu slavskemu plemenu neutemeljeno, čeprav so ga podpirali tudi drugi akademiki, kot so Krek, Potkanski, Čermak in Pasternek.<ref name=":0">{{Navedi splet|url=http://www.newadvent.org/cathen/14042a.htm|title=CATHOLIC ENCYCLOPEDIA: The Slavs|accessdate=2016-11-05|website=www.newadvent.org}}</ref>
 
==== Uporaba imena v zgodovini ====
Vsaj od šestega stoletja dalje je postal izraz Slavi splošna designacija vseh slavskih (slovanskih) plemen. Kadarkoli se je slavsko pleme vzdvignilo na položaj večje politične pomembnosti in ustvarilo lastno kraljestvo, se je ime plemena prebilo v ospredje, uporaba besede Slav ali Slovan pa je zamrla. Kjer pa so Slavi ostali brez politične moči in padli pod oblast tujih vladarjev, so ostali znani pod imenom Slavi (kasneje Slovani, podobno tudi v SFRJ). Med uspešnejšimi plemeni, ki so pod svojo vladavino potegnili celotno območje in ga poimenovali po sebi, so bili Rusi, Poljaki, Čehi, Hrvati ter Turanijsko pleme Bulgarov. Staro splošnejše ime je tako ostalo ohranjeno do današnjih časov le pri Slovencih, Slovakih ter Slovincih Prusije ob severnem morju. Do nedavnega je bilo ime tradicionalno tudi med prebivalci republike Dubrovnika (Raguša). Do konca srednjega veka so ga uporabljali tudi Slovani Novgoroda, Makedonije ter Albanije. Ti ljudje so vseeno obdržali tudi lastna specifična narodna in plemenska imena.<ref name=":0" />
 
== Vendi ==
Veliko starejša designacija od Slavov je po zgodovinskih avtoritetah tega področja ime Venedi (tudi Vindi, Vendi, Veneti, Vindišarji, pogosto z W). Prva prepričljiva referenca sedanjim Slovanom datira v prvo in drugo stoletje našega štetja. Avtorji so: rimska pisca Plinij in Takitus ter Ptolemaj. Plinij je 79 n.št. rekel da je med ljudmi, ki živijo na drugi strani Visle poleg Sarmatiancev in ostalih tudi pleme Venedi. Takitus (G.,46) pravi podobno. Venede sicer opisuje malo podrobneje, vendar se ne more odločiti, ali bi jih pripisal med Nemce ali Sarmatijce; vseeno se mu zdijo nekako bolj nemški. Ptolemaj l. 178 n.št. v svoji Geographiki (III, 57) okliče Venede za največje ljudstvo, kar jih živi na t.i. vendski obali. Reče pa tudi, da živijo na Visli; govori tudi o vendskih gorah (III, 5,6).
 
V kasnejših stoletjih so Vendi le malokrat omenjeni. Migracije tistega časa so v ospredje prinesla druga ljudstva, dokler se ne pojavijo zopet pod imenom Slavi. Ime Vendi pa vseeno ni bilo povsem pozabljeno. Nemški kroniki so uporabljali obe imeni konstantno brez razlikovanja, zadnje skoraj večkrat. Tudi zdaj Nemci rečejo lužiškim Srbom Wendi, medtem ko smo Slovenci velikokrat oklicani za Vindišarje (Winde) in naš jezik za vindiški (Windisch).
 
Tisti, ki se držijo teorije, da je izvorni dom Slovanov ob Donavi, so poskušali zavračati mnenja, da se te reference nanašajo na prednike sedanjih Slovanov, vendar so njihovi argumenti neutemeljeni, oziroma ne dajejo dovolj dokazov za objektiven zaključek. Poleg teh omemb so bili omenjeni tudi drugod, vendar ne jasno. Vendi so bili tako v obliki starih plemenskih konfederacij povezani z ''Budinoi'', ki jih je omenil Herodotus in tudi otokom ''Banoma'', ki ga je omenil Plinij (IV, 94), nadalje z ''venetae'', domačini sedanjih Benetk, kot tudi homerskimi ''Venetoi'', cezarjevimi ''Veneti'' v Galiciji in Angliji... Obstaja teorija, da so bili jadranski ''Veneti'' Ilirsko pleme, sorodno današnjim Albancem, vendar za to ni dokazov.
 
== Prvotni dom in migracije ==
Obstajata dve glavni teoriji glede izvornega doma Slavov. Ena za izvorno določa območje ob Donavi, od koder so se širili severovzhodno preko karpatov tja do reke Volge, jezera Ilmen in Kaspijskega Morja. Druga pravi, da izhajajo iz območja med Vislo in Dnjeprom, od koder so se širili jugozahodno čez karpate na Balkan in v Alpe, in proti zahodu čez Odro in Elbo.
 
==== Donavska teorija ====
Starodavna Kijevska kronika - zmotno pripisana menihu Nestorju - je najzgodnejša avtoriteta, ki jo citirajo teoretiki donavske domovine Slavov. Ta prvič opiše podrobnosti slavskega širjenja od spodnje Donave naprej: Noriki in Iliri so označeni kot Slavi, Andronikos in Apostol Pavel pa sta kot misijonarja Slavom vpoklicana, ker sta delala v Iliriji in Panoniji.
 
Ta pogled so kasneje povzeli ostali kroničarji in zgodovinski pisci vseh slavskih ljudstev, kot so poljski Kadlubek (1206), Boguchwal (d.1253), Dlugos, Matej Miechowa, Decius in ostali. Med Čehi so to teorijo podprli Kozmaz (1125), Dalimir (1324), Johann Marignola (1355-1362), Pribik Pulkava (1374) ter V. Hajek (1541). Rusi so ustvarili tudi lastne teorije na podlagi besed svojega prvega kroničarja, medtem ko grški Laonikos Harkondilos iz 15. stoletja ni bil istega mnenja.
 
Južni Slavi so priznavali to teorijo od samega začetka do današnjih dni z jasnim namenom, da jo bazirajo na cerkveni slavščini svoje liturgije. Že v zgodnjem obdobju v pismu Papeža Janeza X. (914-29) hrvaškemu banu Tomislavu in Sachlumianskemu vodji Mihaelu obstaja referenca tradicije, da je sveti Jeremija izumil slavsko abecedo. Ta tradicija se je ohranila skozi sledeča stoletja in je našla podpornike tudi izven teh držav in je bila nekaj časa resnica tudi na svetem sedežu.
 
Zgoraj omenjeno prepričanje je možno razložiti na ta način: Na začetku staroslavske literature v Bolgarskem Kraljestvu sta bili kroniki Hamartolos in Malala prevedeni v slovanščino. Te kronike opisujejo migracije narodov iz področja Senaar po Poplavi. Po tem mnenju so Evropejci potomci Jafeta, ki je pripotoval iz Senaarja skozi Malo Azijo na Balkan; tam naj bi se razdelili v različne narode in se razšli. Slavski bralec teh kronik bi tako lahko verjel, da je bila začetna točka migracij Slavov zato Balkan in območje spodnje Donave. Ker zgodovinske avtoritete postavljajo na to mesto v regiji v tistem času Ilire, je bilo potrebno, da se naredi tudi to pleme slavsko. V kasnejših bitkah Slavov za ohranjanje njihovih jezikov v liturgiji je bila ta možnost zelo privlačna, saj bi se lahko potem sklicevali na slavsko terjatev avtoritete Svetega Jurija ali celo Svetega Pavla. (Mnenja, ki so sicer trenutno popularna, vendar ne odražajo dejstev, so velikokrat povzeta v zgodovinskih zapisih. Med slavskimi zgodovinskimi filologi, ki podpirajo to teorijo so: Kopitar, August Schlötzer, Safarik, N. Arcybasef, Fr. Racki, Bielowski, M. Drinov, L. Stur, Ivan P. Filevič, Dm. Samaokvasov, M. Leopardov, N. Zakoski, J. Pic. Tu imamo zanimiv dokaz, da je tradicija lahko dobro bazirana in se lahko razpenja skozi veliko stoletij in je lahko najdena v večini domačih zgodovinskih avtoritetah, čeprav ne temelji na dejstvih.)
 
==== Viselsko/Dnjeprska teorija ====
Danes večina akademikov meni, da je moral biti prvotni dom Slavov jugozahodne Evrope med Vislo in Dnjeprom. Razlogi za to prepričanje so najstarejši izpričani viri o Slavih, torej Plinij, Takitus in Ptolemaj; tesno razmerje med Slavi in letijskimi plemeni, kar kaže na dejstvo, da so včasih Slavi živeli blizu Letijcev in Litvancev; razni dokazi, ki kažejo, da so bili Slavi izvirno sosedje finskih in turanijanskih plemen.
 
Dokazov o tem, da bi Slavi bili zasedali območje Balkana in reke Donave pred prvim stoletjem, ni. Na drugi strani arheološke najdbe ob Donavi kažejo le peščico slavskih ostankov. Poleg tega je bila smer splošnega marša v migracijah narodov vedno od severovzhoda proti jugozahodu in nikdar v obratni smeri. Tisti, ki širijo teorijo o sllovanskem prihodu iz porečja Donave, so skušali ojačati svoje poglede z imeni različnih naselbin, ki so se našle v teh krajih, in ki bi kazale na slavske korenine. Etimologija teh imen pa seveda ni povsem jasna - obstajajo tudi druga imena, ki se pojavijo izključno v poznih avtoritetah prvega stoletja po Kristusu.
 
Zato lahko skoraj zagotovo rečemo, da je bil izvorni dom Slavov v območju Dnjepra in dalje proti severozahodu, proti Visli. Od teh območij so se lahko razširili proti zahodu in jugozahodu.
 
Mnenju zagovornikom avtohtone teorije pa lahko pripišemo vsaj to, da je preseljevanje potekalo počasi in je verjetno potekalo v valovih, ko je eno pleme pritiskalo na drugo, in so se razširili skozi široko področje od severnega morja do atlantika in egejskega morja.
 
Tu in tam so se sicer pojavili določeni konflikti zaradi vdorov aziatov, kot so Skitijci, Sarmatijci, Avari, Bulgari ter Madžari, kakor tudi nemška migracija od severozahoda do jugovzhoda. Vzeto kot celota pa ti vdori na naravno širjenje niso dosti vplivali, saj so se prijateljska plemena zagotovo naselila ena zraven drugih.
 
To nakazuje, da so mogli že vsaj v prvem stoletju naše dobe Slavi prečkati meje izvirnega doma in se naseliti v tujih deželah, med tujimi ljudstvi. Občasno naj bi bili potisnjeni nazaj, vendar so vedno potiskali naprej.
 
Centralna Evropa je tako morala biti gosto poseljena s Slavi, vsaj za časa Hunskega vladarja Atile, ali pa migracije nemških plemen. Ta so postala znana zaradi svojih velikih bitk in ostalih nasilnih načinov in so predvsem zato prišla v zgodovino. Slavi pa so vendarle sestavljali podstrat celotne Centralne Evrope. Vse migracije ostalih plemen so prečkale Slave in ko so se časi umirili, so se Slavi zopet pojavili na površju. Le tako lahko razložimo pojav večjega števila Slavov v teh državah po koncu migracij, brez da bi obstajal nek zgodovinski zapis o tem, kdaj in kako so nenadno "prišli" brez da bi "zapustili" svojo domovino.<ref name=":0" />
 
'''Druge teorije'''
 
Obstajajo tudi druge teorije. Nekateri znanstveniki (npr. Kazimierz Godlowki, Zdenek Vana) verjamejo, da sta obe teoriji absurdni in da so se Slavi pojavili kot posebno pleme nekje za časa Kristusa. Ena teorija trdi, da sta obstajala dva vala Slavov, Praslavi (Venedi) in Slavi, ki so se pomešali in naredili današnje Slave. Ta teorija vsaj poskuša rešiti vprašanja, ki se pojavljajo iz arheoloških najdb. Prva omemba Slavov jih umesti na področje reke Pripjat (Poleška).
 
Nedavno pa se je pojavila tudi teorija, ki trdi, da so Slavi avtohtoni že od časa pred ledeno dobo. Po tej teoriji so Germani in Romani nastali zaradi jezikovnih zamenjav po osvajanjih. Ta teorija je zasnovana na genetiki in teoriji razvoja ljudi v več centrih, (za razliko od ideje "vsi iz Afrike") in teoretizira, da je slavska pradomovina vključevala področja, ki jih je Takitus omenjal pod pojmom Nemčija. Takitus piše tudi, da je pojem "Nemčija" v smislu domovine Nemcev nastal relativno pozno (v 1. stoletju).
 
Dodatno zmešnjavo vnaša trditev, da so nekateri slavski narodi nastali zaradi asimilacije neslavskih narodov. Tako se lahko koreni današnjih Bulgarov najdejo v Srednji Aziji.
 
Obstajajo tudi trditve, da so Hrvati iranskega porekla ter Poljaki vandalskega porekla.{{cn}}
 
== Delitev Slovanov ==
; zahodni
: ''lehitska podskupina''
:: Kašubi
:: Poljaki
: ''češko-slovaška podskupina''
:: Čehi
:: Slovaki
: ''lužiška podskupina''
:: dolnji in gornji Lužiški Srbi
 
; vzhodni
: Belorusi
: Rusi
: Ukrajinci
: Rusini
 
; južni
: ''severno-zahodna podskupina''
:: Bošnjaki
:: Črnogorci
:: Hrvati
:: Slovenci
:: Srbi
: ''jugo-vzhodna podskupina''
:: Bolgari
:: Makedonci
 
== Viri ==
<references />
 
== Glej tudi ==
* [[Slovan]] (Razločitev)
* [[Slovanska mitologija]]
* [[Slovanska imena]]
* [[Slovanski jeziki]]
* [[Slovanski koledar]]
{{Zbirka|Category:Slavs|Slovani}}
 
[[Kategorija:Slovani|*]]
{{normativna kontrola}}
Brezimni uporabnik