Venčeslav Marija Vrtovec: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
BuDi (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
BuDi (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 3:
== Življenje in delo ==
 
Po šolanju v pripravnici v Alojzijevišču v [[Gorica|Gorici]] v letih 1906-1914 je šolanje nadaljeval na semeniški gimnaziji.
Po šolanju v pripravnici v Alojzijevišču v Gorici v letih 1906-1914 je šolanje nadaljeval na semeniški gimnaziji. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran in bil vojak. Najprej v Borovlje 7. lovskemu bataljonu, potem v Ljubljano, kjer je v šentviških škofovih zavodih vadil vojake. Nato pa je dobil premestitev v 47. mariborski pešpolk in se skupaj z moštvom nastanil v Vipavi, na Goriški fronti. Konec leta 1916 je bil že oficir in je v Novem mestu opravil šolo za letalske opazovalce, po končanem šolanju je bil dodeljen novi bombniški eskadrilji cesarsko-kraljeve vojske - bil je njen edini član slovenskega rodu, ki je izvajala različne operacije na območju [[soška fronta|soške fronte]]. V začetku leta 1917 je opravil več kot 80 vojaških izvidniških poletov. Maja 1917 je bil ranjen, zdravil se je več kot eno leto. Avgusta 1918 se je vrnil v vojaško službo, izvidništvo je nato opravljal na Dunaju in drugje po Avstriji.
 
Po šolanju v pripravnici v Alojzijevišču v Gorici v letih 1906-1914 je šolanje nadaljeval na semeniški gimnaziji. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran in bil vojak. Najprej v Borovlje 7. lovskemu bataljonu, potem v Ljubljano, kjer je v šentviških škofovih zavodih vadil vojake. Nato pa je dobil premestitev v 47. mariborski pešpolk in se skupaj z moštvom nastanil v Vipavi, na [[Soška fronta|Goriški fronti]]. Konec leta 1916 je bil že oficir in je v Novem mestu opravil šolo za letalske opazovalce, po končanem šolanju je bil dodeljen novi bombniški eskadrilji [[Avstro-ogrska skupna vojska|cesarsko-kraljeve vojske]] - bil je njen edini član slovenskega rodu, ki je izvajala različne operacije na območju [[soška fronta|soške fronte]]. V začetku leta 1917 je opravil več kot 80 vojaških izvidniških poletov. Maja 1917 je bil ranjen, zdravilpo daljšem zdravljenju se je več kot eno leto. Avgustaavgusta 1918 se je vrnil v vojaško službo, izvidništvo je nato opravljal na Dunaju in drugje po Avstriji.
Po koncu vojne je skupaj češkim pilotom Francem Wognarjem, z letalom, ki ga je speljal Italijanom, pribežal v Ljubljano. Kmalu se je pridružil jezuitom v Št. Andražu na Koroškem, nato je študiral v Zagrebu (1920 -22), Innsbrucku (1922-23), v Travniku v Bosni je bil tri leta prefekt in učitelj, nadaljeval študij v Belgiji in bil leta 1928 posvečen. Leta 1931 se je vrnil v Ljubljano ko je pisal za nabožne liste.. V tem času se je tudi že udejstvoval s pisanjem za nabožne liste. V Ljubljani je prevzel skrb za Marijine kongregacije (družbe) na Slovenskem, predvsem dijaške. Zanje je tudi pripravljal članke in jih objavljal v glasilu Naša zvezda. Nekaj časa je bil tudi njegov urednik. V glavnem je delal z mladino, prirejal akademije, taborjenja in podobno.
 
Po koncu vojne je skupaj češkim pilotom Francem Wognarjem, z letalom, ki sta ga je speljalspeljala Italijanom, pribežal v Ljubljano. Kmalu se je pridružil jezuitom v Št. Andražu na Koroškem, nato je študiral v Zagrebu (1920 -22), Innsbrucku (1922-23), v [[Travnik, Bosna|Travniku]] v Bosni je bil tri leta prefekt in učitelj, nadaljeval študij v Belgiji in bil leta 1928 posvečen. Leta 1931 se je vrnil v Ljubljano ko je pisal za nabožne liste.. V tem času se je tudi že udejstvoval s pisanjem za nabožne liste. V Ljubljani je prevzel skrb za Marijine kongregacije (družbe) na Slovenskem, predvsem dijaške. Zanje je tudi pripravljal članke in jih objavljal v glasilu ''Naša zvezda''. Nekaj časa je bil tudi njegov urednik. V glavnem je delal z mladino, prirejal akademije, taborjenja in podobno.
 
V začetku druge svetovne vojne je bil vse do leta 1945 premeščen v Zagreb, nakar se je vrnil v Slovenijo, v Maribor, nato Ljubljano, in se leta 1946 s svojo redovno skupnostjo naselil na Bogenšperku. Od leta 1952-1957 je bil duhovni vodja v semenišču v Zadru, se vrnil na Bogenšperk (1964), živel v Šentlovrencu (1964-1966), nato v Borovnici in leta 1968 prišel v župnijo Ljubljana Dravlje, kjer je ostal vse do svoje smrti. Tudi v Dravljah je nadaljeval s pisanjem nabožnih spisov, še nadalje je izdajal knjige in prevajal, v tedniku Družina pa nekaj časa odgovarjal na vprašanja bralcev.