Ikarovo perje (roman): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 24:
 
Zunanji svet pa so predstavljali psoglavci, ki vodijo v deželo mrtvih. Tako v notranjem, kot zunanjem svetu breznogca Veselonca skozi zgodbo obravnavajo mrzlobno. Na koncu romana se breznogec Veselonc zave, da je njegov breznogi značaj izviral v prihodnosti, tam, kjer je zaprl najprej lastno gmoto in možnosti, ko je zaprl samega sebe. Zdaj je končno spoznal, zakaj obstaja.
 
Del besedila je avtor objavil v Dialogih, leta 1982, kjer bolj podrobno razloži razmišljanje Ikara.
 
Roman se začne tako, kakor se konča, le da obrnjeno: »Jaz sem, ki sem« in nato »Sem, ki sem jaz«.
Vrstica 36 ⟶ 38:
* Vladimir Gajšek. Ikarovo perje: Roman o čudežih in čudakih. Maribor: Obzorja, 1980.
* Vladimir Gajšek. Esejsko peteroknjižje. Ljubljana: Intelyway webmedia, 2010. {{COBISS|ID=251380736}}
* Vladimir Gajšek. Ikarovo perje. Dialogi. 9/4 (1973). 225-233. {{COBISS|ID=3328770}}
* Janez Švajncer. Vladimir Gajšek: Ikarovo perje. Večer. 35/223 (1980). 6.
[[Kategorija:Knjige leta 1980]]