Kje ste, Lamutovi: Razlika med redakcijama

== Kritika in literarna zgodovina ==

Anton Ingolič si je v romanu Kje ste, Lamutovi izbral zapleteno epsko temo. Stopil je na čisto nov teren, saj slovenska literatura še ni poznala teksta, ki bi uspešno obdelal izseljensko tematiko. Ta tema ne prinaša samo širokih zemljepisnih dimenzij, temveč tudi obilico psiholoških, etičnih in družbeno-političnih neznank. Nove snovi se je Ingolič lotil z njemu lastno zbirateljsko natančnostjo in med vestnim raziskovanjem izseljenske usode izpisal kartoteko doslej malo znanih ali celo neznanih dejstev. Poleg tega je dogajanju dodal nenavadno širok časovni in zemljepisni okvir: junake popelje skozi tri zgodovinsko izredno razgibana desetletja in preko meja številnih evropskih držav. Dozdeva se, da je nameraval Ingolič s to razširitvijo teme že pri prvem poskusu njeno vsebino tudi izčrpati in ustvariti ep ali sago o izseljenski tragiki. Hkrati se porodi sum, da je bil ta poskus nekoliko nepremišljen in da bi lahko pisatelj snov bolje porazdelil med krajše epske enote, saj so, na primer, nekateri odlomki (sprehodi s psom Neronom ali Markovo ljubezensko doživetje v Alpah) že zdaj samostojne novele in za celoto neobvezne. Ti pomisleki pa ne ovržejo dejstva, da je Ingolič s pričujočim romanom prinesel v slovensko prozo novo, v vseh pogledih zanimivo temo in precej na novo odkritih historičnih, socioloških in psiholoških podatkov. Ingoličeve osebe so žive, izvirne in nazorne, lok njihovih usod je krepko napet, kar delajo, počno v glavnem naravno in prepričljivo. Le poredkoma pa zazvenijo intimni toni, ki bi podarili junakom čar enkratne individualnosti in prisrčneje vezali bralca nanje. V Ingoličevem romanu je torej premalo nerazložljivih človeških situacij in skrivnostnih duševnih prelivov in zato je tekst za zahtevnega bralca preveč jasen, do kraja razločen in tekoč. Kljub tem pripombam pa velja, kar je bilo o Lamutovih že zapisano: da so morda najbolje komponirani Ingoličev tekst. (Mitja Mejak)

 

Avtor je v delu uporabil spremenjena krajevna imena, ki pa še vseeno dovolj spominjajo na resnične kraje, da si bralec lahko zamišlja, kje je avtor dobil zgled. Zanimivo je, da se je odločil za takšno potezo, saj bi omemba dejanskih krajev delu dodala verodostojnosti, tako pa mu je le-ta delno odvzeta. Pa vendar je očitno, da je avtor to storil namerno, da se je namerno odmaknil od resničnosti in delu pridal kanček romantičnosti. "Sploh je treba roman uvrstiti med boljša Ingoličeva dela - kljub številnim pomislekom! Nikakor ne samo zaradi izvirnega motiva. Ingolič je z Lamutovimi ustvaril razgiban, tekoč in dobro zgrajen epski tekst in takih obširnih besedil slovenska proza ne premore veliko." (Mitja Mejak)

"Ingolič je pognal iz tiste posebne prsti slovenskega realizma, ki ga lahko imenujemo kritični ali socialni, in ne iz tiste pisateljske opredelitve, ki je zmerom upoštevala, v poudarjeni ali zastrti obliki, tudi namembnost pisanja, ki naj bi bilo vedoma osveščujoče, zavezano pravičnosti in uperejno proti krivicam, ki jih je v slehernem obdobju ne glede na politične in družbene razmere več kot dovolj, na izbiro tudi za sleherni pisatelji okus, zlasti če gre za nadarjenega pripovedovalca, kot je v vseh svojih knjigah Anton Ingolič." (Ciril Zlobec).

 

 

*Gdje ste, Lamutovi? (prevod v hrvaščino Ivan Brajdić), 1960.{{COBISS|ID=13641728}}

*Vrátím se (prevod v češčino Zdeňka Bezděková-Pavlíková), 1966. {{COBISS|ID=5764467}}