Rodbina Este: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
nov iz en wiki
(ni razlike)

Redakcija: 15:22, 8. september 2017

Rodbina Este (italijansko Casa d'Este, prvotno rodbina Welf-Este) je evropska knežja rodbina.

Rodbina Este

Najstarejša veja rodbine Este so bili grofje Brunswick-Lüneburg (1208-1218) in prispevali so britanske hanoveranske monarhe in enega cesarja Rusije (Ivan VI.).

Mlajša veja rodbine Este so bili voditelji Ferrare (1240-1597), Modene in Reggio Emilia (1288-1796).

Izvor

Po Edwardu Gibbonu (8. maj 1737 – 16. januar 1794), angleškem zgodovinarju, je družina izhajala iz rimske plebejske družine Attii, ki se je preselila iz Rima v Este [2], da je branila Italijo pred Ostrogoti. Vendar pa obstaja malo dokazov, ki podpirajo to hipotezo. Imena zgodnjih članov družine kažejo, da je frankovski izvor veliko bolj verjeten. Prvi znani član hiše je bil mejni grov Adalbert iz Mainza, znan samo kot oče Oberta I., palatinskega grofa iz Italije, ki je umrl okoli leta 975. Vnuk Oberta, Albert Azzo II., mejni grof iz Milana (996-1097) je zgradil grad v Este, v bližini Padove in se poimenoval po kraju. Imel je tri sinove iz dveh zakonskih zvez, od katerih sta dva postala prednika dveh vej družine:

  • Welf IV., najstarejši (umrl 1101), je bil sin Kunigunde (umrla 1056), zadnji starejših Welfov. Podedoval je premoženje svojega materinega strica Welfa, koroškega vojvode in leta 1070 postal knez Bavarske in je prednik starejše veje rodbine Welf.
  • Hugh V., izhaja iz Azzove druge poroke z Garsendo iz Maine, je podedoval francosko grofijo Maine, zapuščina materine dote, a jo je prodala eno leto kasneje in umrla brez dedičev.
  • Fulco I., mejni grof Milana (približno 1128/35), tretji sin, je prednik mlajše italijanske linije Este.

Dve preživeli veji, s knezom Henrikom Levom iz Saške in Bavarske na nemški strani (rodbina Welf), sta sklenila sporazum leta 1154, ki je italijanske posesti dodelil mlajši liniji Fulc-Este, ki je sčasoma pridobila Ferraro, Modeno in Reggio. Este sama je prevzela leta 1275 Padovo in leta 1405 (skupaj s Padovo) Benetke.

Starejša veja, Welfi, volilni knezi Hannover

Glavni članek: Dinastija Welf.
 
 
 
Jurij I. Britanski, po Božji milosti kralj Velike Britanije, Francije in Irske, zagovornik vere, volilni knez Hannovra, vojvoda Brunswick. Portret iz c. 1714, leto njegovega nasledstva, delo sira Godfreya Knellerja.
 
Grb Velike Britanije

Starejša veja rodbine Este, družina Welf, je posredovala vojvode Bavarske (1070-1139, 1156-1180), vojvodine Saške (1138-1139, 1142- 1180), nemškega kralja (1198-1218) in vojvode Brunswick-Lüneburg (1208-1918), ki so kasneje postali volilni knezi Hannover, ko sta dve veji družine leta 1705 združili.

Po miru, ki je končal Napoleonske vojne in preoblikoval Evropo in je začela veljati moderna doba, je bilo s pogodbo razpuščen elektorat Hannover (vojvodstvo Brunswick-Lüneburg, ki ga je v osebno unijo dobil kralj Velike Britanije, Jurij III.). Njena ozemlja so bila razširjena in država je bila uveljavljena v kraljestvo. Novo kraljestvo je obstajalo od leta 1815 do leta 1866, toda po nastopu kraljice Viktorije (ki ni mogla podedovati Hannovra po salijskem zakonu) je leta 1837 prešla k njenemu stricu Ernestu Avgustu I. iz Hannovra in tako prenehala biti v osebni povezavi z britansko krono.

Rodbina Este je dala Veliki Britaniji in Združenemu kraljestvu "Hannovrske monarhe" (1714-1901

Mlajša veja, mejni grofje Este

 
Ercole I. d'Este je bil zelo pomemben pokrovitelj umetnosti v času italijanske renesanse.

Vse kasnejše generacije italijanske linije so potomci Fulca d'Este. Od leta 1171 naprej so se njegovi potomci imenovali mejni grofi Este.

Obizzo I. (umrl 1193), prvi mejni grof, se je boril proti cesarju Frideriku I. Barbarossi. Njegov nečak Azzo d'Este VI. (1170-1212) je postal podeštat Mantove in Verone. Kot dota njegove nečakinje Marcheselle, je Ferrara prešla na Azzo VI. d'Este. Leta 1242 je bil Azzo VII. Novello dosmrtno imenovan za podeštata.

Gospostvo Ferrare je postalo dedno pri Obizzu II. (umrl 1293), ki je bil proglašen za grofa Ferrare leta 1264, grofa Modene leta 1288 in grofa Reggio leta 1289. Ferrara je bila papeški fevd in družina Este je dobila položaj dednih papeških vikarjev leta 1332.

Ferrara je postala pomembno središče kulture pod Niccolòjem III. d'Este (1384-1441), ki je z izjemno veličastnostjo sprejel številne papeže, še posebej Evgena IV. V Ferrari je bil leta 1438 koncil, pozneje znan kot Florentinski koncil.

 
Pisanellov Leonello d'Este.

Njegova naslednika sta bila njegova brata Leonello (1407-1450) in Borso (1413-1471), ki ga je leta 1452 cesar Friderik III. povzdignil v vojvodo Modene in Reggia, in dobil te vojvodine kot imperialne fevde. Leta 1471 je prejel vojvodino Ferrara kot papežev fevd od papeža Pavla II., za katerega so v palači Schifanoia izdelali čudovite freske.

Borsa je nasledil polbrat Ercole (1431-1505), ki je bil eden najpomembnejših pokroviteljev umetnosti v poznem 15. in zgodnjem 16. stoletju v Italiji. Ferrara je postala kulturni center, znana predvsem po glasbi; Josquin des Prez je delal za vojvodo Ercola, Jacob Obrecht je prišel v Ferraro dvakrat in Antoine Brumel je bil glavni glasbenik od leta 1505. Ercolejeva hči Beatrice (1475-1497) se je poročila z milanskim vojvodom Ludovicom Sforzo; druga hči, Izabela (1474-1539) se je poročila s Francescom Gonzaga, markizom iz Mantove.

 
Isabella d'Este, Tizianov portret.

Naslednik Ercola I. je bil njegov sin Alfonso I. (1476-1534), tretji mož Lucrezie Borgia, hčere papeža Aleksandra VI., sestre Cesare Borgia. Alfonso I. je bil pokrovitelj Ariosta.

Sin Alfonsa in Lucrezie Borgie, Ercole II. d'Este (1508-1559), se je poročil z Renée Francosko, hčerjo Ludvika XII.. Njegov sin Alfonso II. se je prvič poročil z Lucrezijo, hčerko velikega vojvode Cosima I. iz Toskane. Ko je umrla, se je poročil z Barbaro, sestro Maksimilijana II., svetega romskega cesarja (1527-1576). Njegova tretja žena, Margherita Gonzaga, je bila hči vojvode Mantove. Ercole je slavo Ferrare povzdignil na najvišjo točko, nadaljeval je kot pokrovitelj Torquata Tassa in Giovannija Battista Guarinija ter na splošno podpiral umetnost in znanost, kot so princi njegove hiše to vedno počeli. Legitimna linija se je z njim končala leta 1597; cesar Rudolf II. je kot njegovega dediča prepoznal svojega prvega bratranca Cesarja d'Esteja (1533-1628), člana kadetne veje, ki se je rodil izven zakonske zveze, ki je še naprej vladal v imperialnih okrožjih in nadaljeval s priimkom. Po drugi strani pa je Ferraro z orožjem anektiral leta 1598 papež Klemen VIII. zaradi nelegitimnosti dediča in jo vključil v papeško državo.

Zadnjega vojvodo, Ercole III., so leta 1796 odstavili Francozi. Njegovi dve vojvodini sta postali Cispadanska republika, ki se je leto kasneje združila v Cisalpinsko republiko in nato v Napoleonsko kraljestvo Italije. Ercole je leta 1801 dobil majhno posest Breisgau na jugozahodu Nemčije, katere prejšnji vladarji, Habsburžani, so mu jo odstopili v pričakovanju morebitne vrnitev Habsburžanom, ker se je Ercolejeva hči Maria Beatrice Ricciarda d'Este poročila s habsburškim kadetom, nadvojvodom Ferdinandom iz linije Avstrija-Este. Ercole je umrl leta 1803 in Breisgau je dobila hči in njen mož, ki ga je leta 1806 izgubil med napoleonsko reorganizacijo zahodnih ozemelj Svetega rimskega cesarstva v razširjeno in povečano Veliko vojvodstvo Baden.

Avstrija-Este in Habsburžani

Glavni članek: Avstrija-Este.

Leta 1814, ko se je francoska vlada v Italiji končala, je bila Modena vrnjena hčerki pokojnega vojvode Ercola, Marii Beatrice in njenemu sinu, nadvojvodi Francisu iz Avstrije-Este. Družina je tako od leta 1814 do 1859 ponovno prevzela vojvodino Modena in Reggio z imenom Asburgo-Este (Habsburg-Este) in Avstrijo-Este. Leta 1859 je vojvodstvo izgubilo samostojnost v novi združeni Italiji in Francis V., vojvoda Modene je bil odstavljen.

 
Ercole III. d'Este je bil zadnji vojvoda Modene in Reggio Emilie.

Družina Avstrija-Este je izumrla v moški liniji s smrtjo Francisa V. leta 1875. Njegova naslednica po krvi je bila njegova nečakinja, nadvojvodinja Marija Terezija Avstrija-Este (1919); ona in njen mož, princ Ludvik Bavarski, sta postala kraljica in kralj Bavarske. Sedanji voditelj te linije družine je Franz, vojvoda Bavarski.

Vendar se je Francis V. odločil, da obdrži ime Este v družini Habsburško-Lotarinški in svojo dediščino nagradi v liniji nadvojvode Karla Louisa, mlajšega brata cesarja Franca Jožefa, pod pogojem, da dedič uporablja ime Avstrija-Este. Prvi "posvojenec" je bil nadvojvoda Franc Ferdinand Avstrijski (1863, ne izvira od Marije Beatrice Ricciarda d'Este), ki je prevzel ime Avstrija-Este in leta 1896 postal dedič domnevno habsburškega cesarstva, vendar je bil umorjen 28. junija 1914 v Sarajevu.

Ker so se njegovi otroci rodili v morganistični zvezi s Sofijo, vojvodinjo Hohenberško, so Habsburžani imenovali svojega kmalu rojenega nečaka Roberta (1915-1996), drugega sina prihodnjega cesarja Karla I., naslednjega, ki je sprejel ime Avstrija-Este. preko svoje matere Zite Bourbonsko-Parmske (vnukinja Marie Terese Savojske, vojvodinje Lucce in Parme, ki je bila hči Marije Tereze Avstrija-Este, kraljice Sardinije, ki je bila hči Marije Beatrice Ricciarda d'Este in nadvojvode Ferdinanda Avstrija-Este), Robert je bil potomec Ercola III. Este, zato je bila linija zadnjih Este vojvod ponovno povezana z imenom Avstrija-Este.

Danes je nosilec te tradicije najstarejši sin nadvojvode Roberta Avstrije-Este (1915-1996), Lorenz Otto Karl Avstrije-Este (1955). Je poročen s princeso Astrid Belgijsko, edino hčerko kralja Alberta II.. Leta 1995 je Lorenz prejel dodatni naslov princ Belgije.

Od leta 1991 otroke kličejo z naslovom:

  • v mednarodnem merilu: princ (esa) Belgije, nadvojvoda (nadvojvodinja) Avstrije-Este, kraljevski princ (esa) Madžarske in Češke;
  • belgijski naslov: princ (esa) Belgije, nadvojvoda (nadvojvodinja) Avstrije-Este (Habsburško-Lotarinška).

Najstarejši od njihovih otrok je princ Amedeo Belgijski, nadvojvoda Avstrije-Este (rojen 1986).

Galerija

Sklici

  1. Tausin, Henri (1878). Dictionnaire des Devises historiques et héraldiques. B. Dumoulin. str. 386.
  2. The miscellaneous Works of Edward Gibbon Vol 3 page 172

Literatura

  • Trevor Dean, Land and Power in Late Medieval Ferrara: The Rule of the Este, 1350–1450.(Cambridge University Press) 1987.

Zunanje povezave