Hayflickova meja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Viri: pp |
m slog |
||
Vrstica 1:
'''Hayflickova meja''', tudi '''Hayflickova limita''' ali '''Hayflickov pojav''', je omejitev števila [[celična delitev|delitev]] [[živalska celica|živalskih celic]], po dosegu katere celična linija propade. Domnevno se to zgodi, ker so na koncih [[kromosom]]ov posebna zaporedja, imenovana [[telomera|telomere]], ki se pri vsaki [[Podvojevanje DNK|podvojitvi]] skrajšajo. Ko nazadnje izginejo, je to [[celično signaliziranje|signal]] za sprožitev procesa [[apoptoza|apoptoze]] oz. programirane celične smrti. Z drugimi besedami gre za replikativno [[staranje|senescenco]] [[celica|celic]].
Pojav ima ime po ameriškem anatomu in mikrobiologu [[Leonard Hayflick|Leonardu Hayflicku]], ki ga je opisal v znanstvenem članku leta 1961. Delal je poskuse s [[celica]]mi človeških [[zarodek|zarodkov]] in na več načinov dokazal, da se delitev celic v kulturi po vnaprej določenem številu ustavi, kultura pa propade. Do tega odkritja je v biologiji vladalo trdno prepričanje, da so izolirane celične linije nesmrtne. To prepričanje je izviralo iz dela francoskega kirurga in nobelovca [[Alexis Carrel|Alexisa Carrela]], ki je poročal, da sta s sodelavcem 34 let gojila celično linijo piščančjih [[fibroblast]]ov v [[celična kultura|celični kulturi]]. Na podlagi tega je članek, ki ga je Hayflick poslal za objavo v [[znanstvena revija|reviji]] ''Journal of Experimental Medicine'', zavrnil tedanji urednik [[Francis Peyton Rous]]. Odkritje Hayflickove meje je bilo naposled objavljeno v drugi reviji. Tudi drugim raziskovalcem ni uspelo ponoviti Carrelovih poskusov in sčasoma je Hayflickovo odkritje obveljalo. Sam izraz »Hayflickova meja« ({{jezik-en|Hayflick limit}}) je prvič uporabil virolog in nobelovec [[Frank Macfarlane Burnet]] v svoji knjigi leta 1974. Kasneje so drugi raziskovalci neposredno potrdili krajšanje telomer v različnih celicah.
| |||