Vzhodni razkol: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 16:
Veliki razkol ni bil prvi razkol med vzhodom in zahodom: prvo tisočletje Cerkve sta zaznamovali skupno dve polni stoletji razkolov. Med leti [[343]] in [[398]] je bila Cerkev razcepljena glede [[arianizem|arianizma]], doktrine, ki je imela na vzhodu številne privržence, papež na zahodu pa jo je obsodil. Nova nasprotovanja so vzplamtela leta [[404]], ko je [[bizantinski cesar Arkadij]] odstavil [[sveti Janez Krizostom|Janeza Krizostoma]], carigrajskega patriarha, ki je užival podporo Rima. Papež je kmalu prekinil vse stike z vzhodnimi patriarhi, saj so ti podprli prepoved Krizostomovega delovanja. Spor je bil zglajen šele leta [[415]], ko so vzhodni patriarhi za nazaj priznali Krizostoma kot legitimnega patriarha.
Naslednji konflikt je izbruhnil leta [[482]], ko je [[bizantinski cesar Zenon]] izdal edikt, znan kot »[[Henotikon]]«, v katerem je skušal poenotiti razlike med večino cerkva na eni strani, ki so menile, da je imel [[Jezus Kristus]] dve naravi, človeško in božjo, ter [[monofizitizem|monofiziti]] na drugi strani, ki so menili, da je imel Jezus zgolj božjo naravo. Edikt je obsodil [[papež Feliks III.]] Leta [[484]] je papež izobčil [[carigrajski patriarh Akacij|Akacija]], carigrajskega patriarha, na čigar prigovarjanje je Zenon izdal »Henotikon«. Razkol je bil poravnan šele leta [[519]] – več kot trideset let kasneje – ko je [[bizantinsko cesarstvo|bizantinski cesar]] [[Justin I.]] priznal Akacijevo izobčenje. Medtem pa so monofizitizem že prevzeli patriarhi v [[Aleksandrija|Aleksandriji]], [[Antiohija|Antiohiji]] in [[Jeruzalem]]u. Tako je v Cerkvi, čeravno je bila formalno enotna, že prihajalo do razhajanj.
== Veliki razkol ==
| |||