Dušan Željeznov, brat elektrotehnika [[Miljutin Željeznov|M.Miljutina Željeznova]], ki se je rodil očetu profesorju Ivanu Željeznovu in materi pisateljici [[Marijana Željeznov-Kokalj|Marijani Željeznov-Kokalj]], je klasično gimnazijo od 1937 obiskoval v rojstnem mestu, jeseni 1943 je bil zaradi sodelovanja z [[Osvobodilna fronta|OF]] izključen iz 7. razreda in zaprt. [[Matura|Maturiral]] je jeseni 1945 ter se nato vpisal na [[Medicinska fakulteta v Ljubljani|Medicinsko fakulteto v Ljubljani]], se 1946 prepisal na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofsko fakulteto v Ljubljani]], kjer je študiral [[književnost|svetovno književnost]] in [[ruščina|ruski jezik]] ter 1960 [[diploma|diplomiral]]. Leta 1961 opravil profesorski izpit za srednje šole. V letih 1947–1948 je bil pomočnik kulturnega uredništva ''[[Slovenski poročevalec (časopis)|Slovenskega poročevalca]]'', 1950–1951 [[novinar]] [[Radio Koper|Radia Koper]], od 1952 v svobodnem poklicu, 1960–1962 profesor na osnovni šoli [[Osnovna šola Staneta Žagarja Kranj|S. Žagar]] v [[Kranj]]u, 1962–1970 novinar ''[[Dnevnik (časopis)|Dnevnika]]'', 1971–1973 ''[[Delo (časopis)|Dela]]'', 1974–1975 glavni in odgovorni urednik [[revija|revije]] ''TV–15'', 1975–1997 vodja dopisništva [[maribor]]skega ''[[Večer (časopis)|Večera]]'' v Ljubljani, od 1977 [[urednik|odgovorni urednik]] tednika ''Iskra'' (glasilo podjetja Iskra). Leta 1990 se je upokojil.
Najprej se je pojavil kot [[pesnik]] udarnega povojnega aktivizma v ''Mladini'' (1945–1946) in bil 1946–1951 član uredniškega odbora ter med vodilnimi pesniki mlajše generacije. Kot novinar se je posvečal umetniškim krogom. Napisal je veliko intervjujev in portretov domačih in tujih [[umetnik]]ov in znanstvenikov, katere je večinoma pisal za ''Ljubljanski Dnevnik''.
