Edfu: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Tell Edfu: slog |
→Tell Edfu: Ruševine piramid... |
||
Vrstica 85:
|Slika: S F-E-CAMERON 2006-10-EGYPT-EDFU-0059.JPG|<small>Horov kip v edfujskem templju</small>
}}
==Ruševine piramid==
Približno 5 km južno od Edfuja so na zahodnem robu vasi Naga el-Goneima ostanki sedmih majhnih podeželskih stopničastih piramid. Zgrajene so iz grobega rdečega peščenjaka in visoke okoli 5,5 m. Eno od njih pripisujejo faraonu [[Huni]]ju iz 3. dinastije. Njihov namen ni znan. Raziskave piramid od leta 2010 opravljajo arheologi iz Orientalskega instituta Univerze v Chicagu.
==Apollinopolis Magna==
V helenističnem obdobju in Rimskem cesarstvu je bilo mesto znano kot Apollonopolis Magna ali Apollinopolis Magna (gško πόλις μεγάλη Ἀπόλλωνος, pólis megále Apóllonos,<ref>Strabon xvii. str. 817; Agartarch str. 22; Plinij. v. 9. s. 11; Plutarh Is. et Osir. 50; Aelijan. Hist. An. x. 2; Ptolomej. iv. 5. § 70; Ἀπολλωνία, Štefan Bizantinec s. v.; Ἀπολλωνιάς, Hierocles. str. 732; It. Ant. str. 160, 174; Not. Imp. Orient. c. 143.</ref> latinsko Apollonos Superioris [urbs]). Po [[Ptolemaj|Ptolemaju]] je Apollinopolis spadal v Hermontitski nom, vendar se ga običajno obravnava kot glavno mesto noma Vedžes-Hor.<ref> Smith, William, ur. (1854–1857). ''Dictionary of Greek and Roman Geography''. London: John Murray.</ref> V rimskem obdobju je bil sedež dela rimske II. legije ''Traiana''. Meščani so bili sovražniki [[krokodil]]a in hkrati njegovi častilci.
Staro mestno jedro je zaslovelo zaradi dveh templjev, ki se poleg templja v [[Dendera|Denderi]] štejeta za vzorec svetih zgradb Egipta. Večji tempelj je dobro ohranjen in izkopan. Manjši tempelj, katerega včasih napačno imenjejo ''Typhonium'', je verjetno privesek večjega. Kipi v njem prikazujejo rojstvo in šolanje mladega Hora, katerega starše so častili v večjem templju. Glavni tempelj je posvečen Noumu. Njegova simbola sta sončni disk, ki ga podpirata rogati kači, in razširjena krila jastreba. Kipi predstavljajo<ref>Rosellini. ''Monum. del Culto'', str. 240, tav. xxxviii.</ref> potovanje sonca, Phre-Hor-Hata, gospodarja neba, v njegovi barki (Bari) po urnem krogu. Lokalno ime okolice Apollinopolisa je bilo Hat. Noum je bil stiliziran kot Hor-hat-kah ali Hor, zavetnik Hata. Božanstvo je tudi eno iz apolinopolske triade, ki sta jo sestavljala še Ator in Hor-Senet. Člani triade so mladostni bogovi, ki s prsti kažejo proti svojim ustom. Pred razvozlanjem hieroglifov so jih imeli za podobe Harpokrata.
Vhod v večji apolinopolski tempelj tvori 15 m visok portal (πυλών, [[Pilon (stavbarstvo)|pilón]]), obdan z dvema kriloma (πτερά, pterá) v obliki prisekane piramide, visoke 33 m. Krili sta visoki deset nadstropij z okroglimi okni za vstop svetlobe. V njih so bile verjetno sobe ali spalnice svečenikov in služinčadi templja. Na podpornikih vrat sta bila v načrtu dva kamnita bloka, ki naj bi domnevno nosila glavi dveh kolosalnih kipov. Za vhodom je velik kvadraten prostor, obdan s stebriščem. Na nasprotni strani je [[Portik|portik]] (pronaos), visok 16 m, ki ima tri vrste po šest stebrov z različnimi bogato okrašenimi [[Kapitel|kapitéli]]. Tempelj je 44 m širok in 129 m dolg z vhodoma na nasprotnih straneh. Vsi zidovi so v celoti prekriti s hieroglifi. Glavno dvorišče se po širokem stopnišču spušča v portik. Celoten kompleks je obzidan s 6,1 m visokim in zelo debelim obzidjem. Podobno kot drugi egipččanski templji, je tudi ta služil tudi kot trdnjava. Čudoviti skrbno izdelani kipi so iz ptolomejskega obdobja. Najstarejši del templja je dal zgraditi [[Ptolomej VI. Filometor]] leta 181 pr. n. št.
Apollonopolis Magna je postal krščanska [[škofija]], sufragan metropolitskega sedeža Ptolemais, upravnega središča rimske province Thebais Secunda. Pisni dokumenti omenjajo imena morda petih njenih škofov.<ref>Klaas A. Worp. ''A Checklist of Bishops in Byzantine Egypt (A.D. 325 - c. 750)''. Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik '''100''' (1994): 283-318.</ref> Škofijski sedež je bil ukinjen. Apollonopolis Magna je zdaj eden od naslovnih sedežev katoliške cerkve.<ref>''Annuario Pontificio 2013'' (Libreria Editrice Vaticana 2013 ISBN 978-88-209-9070-1), str. 835.</ref>
==Sklici==
| |||