Mikenska doba: Razlika med redakcijama

V različnih hetitskih besedilih od okoli 1400 do 1220 pred našim štetjem je bila prisotnost Ahijave v zahodni Anatoliji omenjena. Ahijava je splošno sprejet hetitski prevod mikenske Grčije (Ahajcev v homerski grščini), a natančna geografska opredelitev pojma ni mogoča. V tem času so bili kralji Ahijave očitno sposobni, da so sodelovali s sorodnimi hetitskimi kralji na diplomatski in vojaški ravni. Poleg tega je bila dejavnost Ahijavancev vmešavanje v anatolske zadeve s pomočjo protihetitskih uporov ali lokalnih vazalov, ki jih je ahijavanski kralj uporabljal kot sredstvo za razširitev svojega vpliva.

 

Hetitski zapisi iz okoli 1400 pred našim štetjem omenjajo vojaške dejavnosti ahijavanskega vojskovodje Atarsija, morebitni hetitski način pisanja grškega imena [[Atrej]], ki je napadel hetitske vazale v zahodni Anatoliji. Okoli 1315 pred našim štetjem je bil hetitski interes v regiji ponovno ogrožen zaradi protihetitskega upora pri [[Arzava|Arzavi]] (ime regije ali kraljestva v zahodni Anatoliji). Zdi se, da je nadzor nad številnimi otoki v Egejskem morju pripadel Ahijavi, kar so potrdila arheološka izkopavanja. Ko je vladal hetitski kralj [[Hatusili III.]] (okoli 1267–1237 pr. n. št.), je bil kralj Ahijave priznan kot veliki kralj in imel enak položaj kot drugi sodobni veliki bronastodobni vladarji Egipta, [[Babilonija|Babilonije]] in [[Asirija|Asirije]]. Takrat je izbruhnilo še eno protihetitsko gibanje, ki ga je vodil Pijama-Radu in ga je podprl kralj Ahijave. Pijama-Radu je povzročil velik nemir v regiji [[Viluša]] in nato napadel otok [[Lezbos]], ki je nato pripadel Ahijavi. <ref name=Kelder27>{{harvnb|Kelder|2010|p=27}}.</ref>