'''Vladimir Vauhnik''', [[Slovenci|slovenski]] [[general]], vojaški[[obrambni ataše| ataše]] in [[vohun]],obveščevalec * [[24. junij]] [[1896]], [[Svetinje pri Ormožu]] , † 31. marec [[1955]], [[Buenos Aires]], [[Argentina]]. ▼{{Infopolje Vojaška oseba
|name=[[Slika:Vladimir Vauhnik.jpg|sličica|Vladimir Vauhnik]]
|nickname=
|allegiance= [[Avstro-Ogrska]]<br />[[Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev]]<br>[[Kraljevina Jugoslavija]]
|branch= [[Pehota]]
|serviceyears= [[1914]] - [[1944]]
|rank= [[Brigadni general]]
|unit=
|commands=
|battles= [[Prva svetovna vojna]]<br>[[Druga svetovna vojna]]
|awards=
|relations=
|laterwork=
}}
▲'''Vladimir Vauhnik''', [[Slovenci|slovenski]] [[general]], vojaški[[obrambni ataše| ataše]] in [[vohun]], * [[24. junij]] [[1896]], [[Svetinje pri Ormožu]], † 31. marec [[1955]], [[Buenos Aires]], [[Argentina]].
== Življenjepis ==
Vladimir Vauhnik se je rodil [[24. junij]]a [[1896]] v [[Svetinje|Svetinjah]] v [[Slovenske Gorice|Slovenskih Goricah,]] v učiteljski družini. Imel je še dva brata in sestro. Pred vpisom v peti razred [[realka|realke]] v [[Maribor]]u se je odločil za vojaško realko ([[Kadetnica Maribor|kadetnico]]) v Mariboru. Bil je odličen [[kadet]] in je po tretjem letniku vojaške realke že dobil čin [[poročnik]]a avstro-ogrske vojske ter odšel na fronto. Med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] je služil v [[17. pehotni polk (AOM)|17. pehotnem polku]]. Ob razpadu [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] se je kot [[Maistrov borec]] boril za severno mejo. Bil je ranjen, odlikovan in povišan v [[stotnik]]a.
PotemPo vojni je postal [[častnik]] [[Vojska Kraljevine Jugoslavije|Vojske Kraljevine Jugoslavije]], kjer je hitro napredoval po [[hierarhija|hierarhični]] lestvici. Končal je generalštabno šolo v [[Beograd]]u, nato pa še znamenito [[École de Guerre]] v [[Francija|Franciji]]. Tam je bil sošolec kasnejšega francoskega generala in predsednika republike [[Charles de Gaulle|Charlesa de Gaulla]] ter jugoslovanskega generala in voditelja [[četniki|četniškega]] gibanja med 2. svetovno vojno, [[Draža Mihajlović|Draže Mihajlovića]].
Leta [[1936]] je postal [[načelnik štaba]] [[Drinska divizija|Drinske divizije]].
Leta [[1938]] je bil postavljen za rezidenčnega [[obrambni ataše|obrambnega]], [[vojaški ataše|vojaškega]], [[letalski ataše|letalskega]] in [[pomorski ataše|pomorskega atašeja]] Kraljevine SHS v [[Berlin]]u. Bil je izjemno nadarjen za tuje jezike. Popolnoma je obvladal nemški jezik, dobroodlično tudi angleščino, francoščino. Takratin sedobro jetudi italijanščino. P[[polkovnik|olkovnik]] Vauhnik se je vpisal v [[vojna zgodovina|vojno zgodovino]], ko je nekaj dni pred [[Nemčija|nemško]] [[operacija Kazenska sodba|operacijo Kazenska sodba]] obvestil [[generalštab Vojske Kraljevine Jugoslavije|generalštab Vojske.Kraljevine Jugoslavije]], da namerava [[Tretji rajh]] napasti [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevino Jugoslavijo]]. zaradi[[Državnega|Državn]]<nowiki/>i [[državni udar|državnega udaraudar]], ki je spodnesel [[vlada|vlado]], ki je podpisala pristop k [[sile osi|silam osi]]. Vauhnik je odkril to operacijo, skrito pod kodo '''''Projekt 25''''.'' O tem obdobju je leta 1952 napisal knjigo ''Nevidna fronta''. Del njegovih zapiskov je na žalost izgubljen.
Po njegovih besedah je do najskrivnejših podatkov prišel s pazljivim poslušanjem. Zato je prirejal zabave, srečanja itn z veliko dobre hrane in pijače. Med banketi, z izmenjavo podatkov z drugimi vojnimi atašeji, z nekaj sodelavci in predvsem z velikimi količinami alkohola je prišel do zaželenih podatkov. Nemškim častnikom in nacističnim politikom so se pod vplivom alkohola razvezali jeziki. Prav tako so mu veliko podatkov priskrbele osamljene soproge častnikov, katerim je dobavljal velike količine izbrane hrane iz Jugoslavije. Meso, maslo, jajca, sire, šunko, suhomesnate izdelke itn je bilo že takrat v Nemčiji izredno težko dobiti. Zelo so mu pomagali tudi nasprotniki nacistov med višjimi sloji nemške družbe in aristokracije, s katerimi je prijateljeval. O tem obdobju je leta 1952 napisal odlično knjigo ''Nevidna fronta''. Na žalost je zelo pomemben del njegovih zapiskov o tem času za vedno izgubljen.
Po [[kapitulacija|kapitulaciji]] [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavije]] je bil sprva zaprt in nato izgnan iz Nemčije. Postal je častnik [[Oborožene sile NDH|Vojske NDH]], a se je 21. novembra 1941 vrnil v [[italija]]nsko [[okupacija|okupirano]] [[Ljubljana|Ljubljano]]. Tu je še istega leta ustanovil [[obveščevalna služba|obveščevalno službo]] [[Berliner Börsen-Zeitung]] (''BBZ''), ki je delovala za potrebe [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združenega kraljestva]]. Ta skupina je delovala vse do leta [[1944]].
Zgodaj leta [[1944]] ga je [[Draža Mihajlović]] postavil za vršilca dolžnosti poveljnika [[Jugoslovanska vojska za Slovenijo|Jugoslovanske vojske za Slovenijo]] ([[Slovenija|slovenski]] del [[Jugoslovanska vojska v domovini|Jugoslovanske vojske v domovini]], JVvD), hkrati pa ga je. [[Kraljeva jugoslovanska vlada v begunstvu]] ga je povišala v [[brigadni general|brigadnega generala]]. V tem času je uporabljal tudi [[psevdonim]] ''general Račič'' [http://users.volja.net/marijankr/Z23-ustanovitevslovojske.html]. Bil je nočna mora Walterja Schellenberga, naslednika vodje Abwehra Wilhelma Canarisa. Zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki, je [[Gestapo]] sredi leta 1944 aretiral več vodilnih poveljnikov JVvD,. medtem koVauhnik je Vauhnik oktobra istega leta uspel pobegniti v [[Švica|Švico.]] Bil je nočna mora Walterja Schellenberga, naslednika Wilhelma Canarisa. Iz Švice je poskušal doseči zavezniško izkrcanje na [[Jadran]]u, pri tem pa je poudarjal strateški pomen [[Trst]]a in [[Slovenija|Slovenije]]. Leta [[1948]] je iz Švice emigriral v [[Argentina|Argentino]] in se zaposlil kot navaden uradnik in hkratinesebično pomagal slovenskim emigrantom. Vabili so ga v povojno jugoslovansko vojsko in diplomatsko službo, a je sodelovanje zavrnil. Bil je dober prijatelj slovenskega pravnika in vidnega povojnega politika Maksa Šnuderla. Poznala sta se še z mariborske realke.
V nemških zaporih je zaradi mučenj zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Umrl je za posledicami neuspele zdravniške operacije, 31. marca 1955 v Buenos Airesu v Argentini. ZbolelVladko je(tako zaso Parkinsonovoga boleznijo.klicali Sedajdomači) je pokopan v rodni Sloveniji pri Sv. Jakobu v Slovenskih Goricah.
== Dela ==
| 