Mao Cetung: Razlika med redakcijama

| nationality=[[Kitajci|kitajska]]

| order=predsednik [[Komunistična partija Kitajske|Komunistične partije Kitajske]]

Mao Cetung je bil največji kitajski komunistični voditelj, ustanovitelj Ljudske republike Kitajske in utemeljitelj [[maoizem|maoizma]]. Kitajsko komunistično partijo (KP) je vodil od leta 1949 do svoje smrti leta 1976. Mau pripisujejo nesporne zasluge, da je prvič po [[prva opijska vojna|opijskih vojnah]] združil Kitajsko in jo osvobodil tuje nadoblasti. Kritiki po drugi strani poudarjajo, da je njegova neprimerna gospodarska politika, skupaj s tremi leti naravnih katastrof v letih 1959–1961, privedla do [[Kitajska velika lakota|velike lakote]] v državi.

 

Mao se je rodil 26. decembra 1893 v [[Shaoshan]]u v provinci [[Hunan]], na osrednjem Kitajskem. Bil je sin bogatega kmeta in striktne budistke Wen Qimei. Svojega očeta je opisoval kot željnega discipline in izredno strogega človeka, z njegove strani je bil deležen trde vzgoje, večkrat je bil tepen. Tudi Mao je bil v času otroštva [[budizem|budist]], vendar je vero v najstniških letih opustil. Z osmimi leti je bil poslan v osnovno šolo v Shaoshanu, kjer je bil deležen uveljavljene [[konfucijanstvo|konfucijanske]] vzgoje in izobrazbe. Pri trinajstih je njegov oče poskrbel za poroko s sedemnajstletno Luo Yigu in hkrati združil družinski posestvi. Mao je zavračal vsako imenovanje Luo za svojo ženo in se s tem s svojo trmo javno osramotil. Luo je umrla štiri leta po poroki. Kasneje je tudi kritiziral prisilne poroke. Mao se je za nekaj časa zaposlil na očetovi kmetiji in se hkrati seznanjal z mišljenjem prozahodnega reformista Zhenga Guanyinga.

 

Zanimal se je za vojaško moč in nacionalne ideje [[George Washington|Georgea Washingtona]] in [[Napoleon Bonaparte|Napoleona Bonaparteja]]. Pri šestnajstih leti je začel obiskovati višjo osnovno šolo v [[Dongshan]]u in dve leti pozneje srednjo šolo v prestolnici Hunana [[Changsha]]ju. V srednji šoli je čutil odpor proti [[avtokracija|avtokratski]] in tradicionalistični cesarski ureditvi, ki je vztrajala na preživetih tradicijah konfucianizma in ekonomske samozadostnosti, zaradi katerih je Kitajska zaostajala za ekonomsko in tehnološko razvitejšim Zahodom. Bral je revolucionarni časopis Ljudska samostojnost (Minli bao), kot znak upora si je dal simbolično odrezati kito, ki jo je v 17. stoletju vladajoča mandžurska [[dinastija Qing]] vsilila vsem moškim. V času srednje šole se je pridružil uporniški vojski, ki si je prizadevala za revolucijo, vendar v boju ni bil nikoli neposredno udeležen. Po opravljenem tečaju za učitelja je odpotoval v [[Peking]], kjer je diplomiral junija 1919 kot tretji v letniku ter se zaposlil kot pomočnik [[Li Dazhao|Li Dazhaa]] v pekingški univerzitetni knjižnici. Li je veliko pisal o oktobrski revoluciji in komunizmu. Tako se je Mao srečal z marksistično literaturo in idejami [[komunizem|komunizma]]. Z zelo majhno plačo si je lahko privoščil le utesnjeno sobo, ki jo je delil skupaj s še sedmimi študenti iz Hunana. Pridružil se je univerzitetnemu klubu filozofov in novinarjev ter se udeleževal seminarjev in predavanj o takratnih kitajskih političnih reformistih. Maovo bivanje v Pekingu se je končalo spomladi leta 1919, ko je odpotoval v Changshao, kjer se je zaposlil kot učitelj zgodovine na osnovni šoli Xiuye.

 

V KP se je leta 1925 pokazal razkol med ustanoviteljem in generalnim sekretarjem Chenom Duxiujem, ki je sledil togemu marksizmu osvobajanja [[prolatariat]]a, in Maom, ki je trdil, da bi mogli nekatera marksistična izhodišča prilagoditi kitajskim družbenim razmeram in stvarnostim. Zato je Mao stavil revolucijo na kmete in ne na proletariat, kakor šef partije Chen Duxiu.

 

Združeni KP in KMT sta s skupnimi močmi premagala samopašne kitajske vojaške vojvode, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se s Čangkajšekovo antikomunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. Kominterna je za razpad zavezništva okrivila Chen Duxiuja, ki se je nazadnje pridružil [[trockizem|trockistom]]. Po več hudih vojaških porazih, v katerih KP ni bila vojaško dorasla KMT, so se komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čangkajška obkolili. Iz brezupnega položaja jih je pravzaprav rešil Mao, ki je na vsak način zavračal frontalni spopad proti premočnemu nasprotniku in organizacijo KP iz mest prenesel na podeželje. Zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 10.000 kilometrov [[Kitajski dolgi pohod|Dolgi pohod]] iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. V provinci [[Shaanxi]] je KP ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, a kljub hudim izgubam ohranil trdno partijsko strukturo, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi [[imperializem|imperialistične]] grožnje vzhodne sosede [[Japonska|Japonske]], vendar se ob koncu druge svetovne vojne obe "zmagovalki" zapleteta v državljanske vojne. Maova KP je nazadnje premagala nacionaliste. Komunisti so 1. oktobra 1949 ustanovili Ljudsko Republiko Kitajsko pod poveljem Maa Zedonga, [[Čangkajšek]] pa je pobegnil na Tajvan, od koder je še v naslednjem desetletju ponovno osvojiti celino.

 

Leta 1943 je Mao postal predsednik politbiroja KP, od leta 1945 do svoje smrti je predsedoval centralnemu komiteju. Po komunističnih nazorih in sovjetskih vzorih je KP v skladu s plansko ekonomsko vizijo modernizirala kitajsko družbo in gospodarstvo. V obdobju, ko je bil na oblasti, je sprožil vrsto poskusov z namenom pospešiti gospodarski razvoj države, kot je bil leta 1958 tako imenovani [[Veliki skok naprej]], s katerim je želel s petletkami po sovjetskemu vzoru v državi razviti dobro težko industrijo. Ukinili so zasebna zemljišča, ki so jih združili v večje komune. Gospodarska politika petletk in fokusiranja predvsem na težko industrijo in številne okoljske katastrofe so med letoma 1959 in 1961 so privedle do [[kitajska velika lakota|kitajske velike lakote]], v kateri je umrlo več milijonov Kitajcev. Številni viri pravijo, da je Mao zaradi lažnih poročil o proizvodnji hrane za veliko katastrofo izvedel tako pozno, da je ni več bilo mogoče preprečiti. Drugi viri pa navajajo, da je vedel za katastrofalno letino, vendar je mislil da hrano skrivajo reakcionarji in kulaki, zato ni ukazal sprememb v gospodarski politiki. Ko je uradno izvedel za lakoto, je prenehal jesti meso in tudi svojim uslužbencem ukazal, da ga posnemajo. Leta 1960 sta se prej zelo povezani Ljudska Republika Kitajska in Sovjetska Zveza politično razšli zaradi [[destalinizacija|destalinizacije]] v SZ. Leta 1966 je Mao izzval ti. “[[Kulturna revolucija|Kulturno revolucijo]]”, obsežno politično čistko, ki jo je politično dovzetna mladina gonila proti starim partijskim kadrom. S kulturno revolucijo je utrdil svojo oblast. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom v družbi, za katere je Mao menil, da še vedno prežemajo kitajsko družbo in jo oddaljujejo od poti v komunizem. Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi [[Rdeče garde|Rdečih Gard]], ki jim je dal pooblastila za obračunavanje s starimi idejami, kulturo, običaji in navadami, njihove akcija pa so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje v tem, kdo bo zvesto izpolnjeval Maove nauke, kar je vodilo v teror. Rdeče Garde so preganjale profesorje, intelektualce, zmerne politike, umetnike, pisatelje in mnogokrat so obračuni z njimi potekali na javnih srečanjih, kjer so žrtve javno poniževali in mučili. Številne vladne uradnike in intelektualce so poslali na prisilno delo na podeželje. Mladi so dobili rdečo knjižico z Maovimi praktičnimi nasveti in nauki, ki so jih recitirali na javnih manifestacijah po vsej državi. V tem obdobju je umrlo več kot milijon ljudi, revolucionarji pa so uničili velik delež kitajske kulturne dediščine. Ko pa so Rdeče garde začele udrihati po ožjem partijskem jedru, je v konflikt posegla vojska, ki je do takrat stala ob strani in jih razpustila z likvidacijami nekaj najbolj zelotskih voditeljev. Po Maovi viziji je status kulturne revolucije stalen, permanenten in naperjen proti buržoaznim prežitkom, ki ovirajo napredovanje revolucije v komunizem. Čeprav je nasilje postopoma upadalo, se je kulturna revolucija končala šele z Maovo smrtjo leta 1976. Z njo si je Mao utrdil oblast, vendar ga je na koncu premagalo zdravje. Umrl je 9. septembra leta 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.

 

 

== Vpliv Marxa na Maovo vodenje Kitajske in maoizem ==

Maova vizija razvoja kitajske družbe v komunizem se razhaja z ortodoksno marksistično teorijo, ki za steber družbenega razvoja poudarja vlogo [[proletariat]]a. Če pred-oktobrska Rusija imela v večjih mestih vsaj nekaj proletariata, z obstojem katerega je potem [[Lenin]] utemeljil svojo vizijo KP kot delavske avantgarde, ki predstavlja najboljše interese celotnega delavstva, je izven večjih urbanih središč večino ruskega delavstva predstavljalo tradicionalno kmečko delavstvo. S tega vidika je bila Kitajska pod pozno [[dinastija Čing|dinastijo Čing]] še manj urbanizirana in industrializirana. Omejeno proletarizacijo so predstavljale zgolj metropole interesnih sfer, kjer so se po opijskih vojnah utrdili evropski kolonialisti. Zato je bilo kitajsko delavstvo skoraj v celoti kmečko delavstvo. Mao je to dejstvo vzel v obzir, ne pa tudi ustanovitelji kitajske KP, zato jih je s podporo podeželskih komunističnih baz razmeroma lahko izrinil iz Partije. Že Lenin je moral vzeti v obzir večinoma ruralno Rusijo, Mao pa je v tem smislu še radikaliziral Leninovo interpretacijo marksizma - [[leninizem]]. Po Mau mora vodilno vlogo v revoluciji od proletariata prevzeti kmečko prebivalstvo, ker je vsaj za kitajske razmere bil v daleč največji večini. Prav tako naj bi bilo kmečko življenje ideal revolucionarnega življenja. Ta Maova izpeljava marksizma in leninizma se po njem imenuje [[maoizem]].

 

 

== Bibliografija ==

Maove najpomembnejše misli in citati so zbrani v knjigi  ''Quotations From Chairman Mao Tse-Tung'', ki velja za eno od knjig natisnjenih v največ izvodih. Njegova avtorska dela pa so:

 

* ''O gverilskem vojskovanju (游击战); 1937

* ''O dejavnosti'' (《实践论》); 1937

* ''O vojskovanju proti premočnemu sovražniku'' (《论持久战》); 1938

* ''In memoriam: Norman Bethune'' (《纪念白求恩》); 1939

 

== Sklici ==

{{sklici|1}}

 

== Zunanje povezave ==

{{Zbirka|Mao Zedong|Mao Cetung}}

* Antič, I. 2009. ''Znameniti govori''. Ljubljana: Mladinska knjiga.

* Zedong, M.1975. ''Pesmi''. Ljubljana: Mladinska knjiga.

 

 

[[Kategorija:Kitajski komunisti]]