Kot se je spodobilo za privrženca Locka, so imele Condillacove ideje povraten vpliv na angleško miselnost. S svojo dedukcijo užitkov, bolečine, idej, miselnih procesov je vplival na mnogo kasnejših filozofov kot na primer na Millsa[[James Mill|Jamesa]] in [[John Stuart Mill|Johna Stuarta Milla]], [[Alexander Baon|Alexandra Baina]] in [[Herbert Spencer|Herberta Spencerja]], vendar so bili kritični do njegove metode abstrakcije med čutenjem in miselnimi procesi. Condillacova filozofija in psihologija sta bili aktualni še kakšnih 50 let po njegovi smrti. je bila
Zbrana dela so bila objavljena v 23 knjigah leta 1798. Zadnja izdaja je izšla leta 1822.
Moderni zgodovinar, bi Condillaca primerjal s škotskim razsvetljenskim filozofom in mislecem Lordom Monboddo, ki je bil na podoben način navdušen nad abstrakcijo in idejami. V Franciji so se Condillacove doktrine v šolah pojavljale še petdeset let. Proti njim so se postavili le redki, na primer Maine de Biran. V devetnajstem stoletju pa so njegove ideje nadomestile ideje nemca Victorja Cousina.
Njegova dela so bila objavljena v 23 delih leta 1798. Zadnja izdaja 1822 je vključevala uvodno dizertacijo A.F.Theryja. Naigeon je v delu Encyclopédie méthodique napisal dolg članek o Condillacu.
