Étienne Bonnot de Condillac: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 2:
{{Infopolje Oseba}}
'''Étienne Bonnot de Condillac''' [ˈɛtiˌɛn ˈbɒnoʊ də ˈkɒndiˌæk], [[Francozi|francoski]] [[filozof]], [[ekonomist]] in [[L'Encyclopédie|enciklopedist]], * [[30. september]] [[1714]], [[Grenoble]], [[Francija]], † [[3. avgust]] [[1789]], [[Beaugency]], [[Francija]].
 
Velja za enega pomembnejših filozofov francoskega razsvetljenstva. Bil je kritičen do novoveške [[racionalizem|racionalistične]] filozofije [[Rene Descartes|Descartesa]], [[Baruch Spinoza|Spinoze]] in [[Gottfried Wilhelm Leibniz|Leibniza]]. V filozofiji je izhajal iz [[John Locke|Lockovega]] [[empirizem|empirizma]], ki ga je nadalje razvijal in nadgradil s teorijo [[senzualizem|senzualizma]]. Vso spoznanje izhaja iz izkustva, prav tako so vsi intelektualni procesi so zanj samo oblike občutkov, s čimer se je približal [[fenomenalizem|fenomenalizmu]].
 
== Življenje ==
Rodil se je v [[Grenoble|Grenoblu,]] kot najmlajši od treh bratov. Njegova starejša brata Jean in Gabriel sta bilaprevzela poimenovanaime vpo povezavidružinskemu z družinskim posestvomposestvu v Mablyu[[Mably, Loire|Mablyju]] in sta bila znana kot » Bonnot de Mably«. Étienne se je identificiral z drugim posestvom v Condillacu[[Condillac, Drôme|Condillacu]] in bil zato znan kot »Bonnot de Condillac«. Kot njegov brat Gabriel je Condillac opravljal bogoslužje (1733 – 1740) v cerkvi Saint-Sulpice v Parizu. ImenovanMed drugim je bilvodil zamanjšo opatapodeželsko opatijo v MureauaMureauju.
 
Condillac je svoje celotno življenje, z izjemo obdobja, ko je deloval kot odtutor sodiščana imenovandvoru mentor[[Vojvodina naParma|Parmske sodiščuvojvodine]], Parmakjer je poučeval mladega vojvodo [[Ferdinand, vojvoda Parme|Ferdinanda]], posvetil špekulativniintelektualnemu mislidelu. Njegova najpomembnejša dela so:
 
* [[''Esej o nastanku človeškega zavedanja'' (Essai sur l'origine des connaissances humaines]], (1746);
* [[''Razprava o sistemih'' (Traité des systèmes]](, 1749);
* [[''Razprava o občutkih'' (Traité des sensations]], (1754);
* [[''Razprava o duši'' (Traité des animaux]], (1755);
Celovit* [[Celovite ''Študije'' (Cours d'études]]) (1767–1773) v 13 volov,delih je napisannapisal za mladega vojvodo FredinandaFerdinanda iz Parme, vnuka [[Ludvik XV. Francoski|Ludvika XV.]];
* Ekonomsko delo ''Trgovina in vladanje, z ozirom drug na drugega'' (Le Commerce et le gouvernement, considérés relativement l'un a l'autre, (1776); in dve posmrtni deli, Logique (1781) in nedokončana Langue des calculs (1798).
* ''Logika (Logique, 1781) in nedokončano
V Parizu je bil Condillac vpleten v krog Denisa Diderota, filozofa, ki je bil soavtor [[Encyclopédie]]. Postal je prijatelj z Rousseaujem, njuno prijateljstvo je v neki meri trajalo do konca njegovega življenja. Najverjetneje se je začelo, ko je bil [[Rousseau]] učitelj sinov brata Jeana v Lyonu (Jean Bonnot de Mably je bil takrat zaposlen pri policiji in bil znan kot Monsieur de Mably). Skupaj z bratom Gabrielom, ki je postal znan politični pisatelj, poznan kot Abbé de Mably, je Condillac predstavil Rousseauja v intelektualne kroge.
* ''Računski jezik'' (Langue des calculs, 1798).
 
V Parizu se je bil Condillac vpletenvključil v krogkrožek Denisa Diderota, filozofaenciklopedistov, ki jebistveno bilprispevali soavtork nastanku [[Encyclopédie|Enciklopedije]] pod vodstvom glavnega urednika [[Denis Diderot|Denisa Diderota]] . PostalPrijateljeval je prijatelj z [[Jean-Jacques Rousseau|Rousseaujem]], njuno prijateljstvo je v neki meri trajalo do konca njegovega življenja. Najverjetneje se je začelo, ko je bil [[Rousseau]] učitelj sinov brata Jeana v Lyonu (Jean Bonnot de Mably je bil takrat zaposlen pri policiji in bil znan kot Monsieur de Mably). Skupaj z bratom Gabrielom, ki je postal znan politični pisatelj, poznan kot Abbé de Mably, je Condillac predstavilvključil Rousseauja v intelektualnepariško intelektualno okolje in v ožjem med krogeenciklopediste.
Condillacov odnos z neortodoksnimi filozofi ni škodoval njegovi karieri. Imel je že kar nekaj objavljenih del, ko ga je francosko sodišče poslalo v Parmo, da izobražuje osirotelega vojvodo takrat starega sedem let.
 
Condillacov odnos z neortodoksnimi filozofi, ki so izrazito nasprotovali religiji, ni škodoval njegovi karieri. Imel je že kar nekaj objavljenih del, ko ga je francoskofrancoski sodiščedvor poslaloposlal v Parmo, da izobražujeza osirotelegatutorja vojvodoosirotelemu vojvodi, takrat staregastaremu komaj sedem let.
Leta 1768 je bil po vrnitvi iz Italije Condillac izvoljen v francosko Akademijo. V nasprotju s popularno idejo, da se je udeležil samo enega sestanka, je bil redno prisoten, do dveh let pred smrtjo. Svoja kasnejša leta v pokoju je preživel v Fluxu, mali posesti, blizu Beaugencya na reki Loari. Tam je tudi umrl 3. avgusta 1780.
 
Leta 1768 je bil po vrnitvi iz Italije Condillac izvoljen v francosko Akademijo. V nasprotju s popularno idejo, da se je udeležil samo enega sestankasrečanja, je bil redno prisoten, na vseh srečanjih do dveh let pred smrtjo. Svoja kasnejša leta v pokoju je preživel v Fluxu, mali posesti, blizu BeaugencyaBeaugencyja naob reki Loari. Tam je tudi umrl 3. avgusta 1780.
 
== Delo ==
Condillac je pomemben kot filozof in kot človek, ki je principefrancoskim Johna Lockafilozofom sistematično uvedelpredstavil vLockovo Francijofilozofijo, čeprav je bilšele Voltaire bil tisti, zaradi kateregaki je postalprispeval tak angleškivsesplošni filozofpopularizaciji Lockove filozofije in psihologije v moderenFranciji.
 
V svojisvojem prviprvem knjigi,delu Essai sur l'origine'Esej deso connaissancesnastanku humaines,človeškega zavedanja'' se je zelo zgledoval po svojem angleškem učitelju. Sprejel je njegovo idejo o tem da znanje dobimo iz dveh virov: čutnega in miselnega.
 
V svoji naslednjem delu ''Razprava o sistemih'' je kritiziral novoveške racionaliste: Descartesa, Spinozo, Leibniza in [[Nicolas Malebranche|Malebrancha]], ki so po njegovem zgrajeni na abstraktnih načelih in neutemeljenih hipotezah. Polemiziral je glede Descartesovih vrojenih idej, Malebarnchovega [[okazionalizem|okazionalizma]], Leibnizove [[monade|monadologij]] in Spinozove [[substanca (filozofija)|substance]].
V svoji naslednji knjigi, Traité des systèmes, je skritiziran moderne sisteme, ki so zgrajeni na abstraktnih načelih in neutemeljenih hipotezah. Njegova polemika, za katero ga je navdušil Locke, je uperjena proti notranjim idejam Cartesianov (sledilcev Descartesa), zagovornikom Malebranchove psihologije in Leibnizovega monadizma. Najbolj pa proti konceptom substance, ki jih je predpostavil Baruch Spinoza.
 
Njegovo najpomembnejše delo je zagotovo ''Razprava o občutkih'' (Traité des sensations), v kateri na svoj način obravnava psihologijo. Spraševal se je o Lockovi doktrini , ki pravi da nam dajo občutki intuitivno znanje o objektih. Oko torej oceni obliko, razdalje, pozicije, velikosti… Condillac pa je verjel, da moramo čute in čutila preučevati ločeno, da ugotovimo, katere ideje stojijo za vsakim čutom, kako so streniranipogojeni s fiziologijo in kako sise pomagajousklajujejo med seboj. Verjel je, da staso človeškivse talentčloveške zmožnosti in znanjespoznanje pridobljena in pretvorjenapogojena izključno vs čutečuti(li). Ni verjel v ostale principe, na primer refleksijomoč mišljenja, ki bi delovalo samo po sebi.
 
{{v delu}}
AvtorV sienem predstavljaod bitje,miselnih kieksperimentov gasi poganjaCondillac dušapredstavlja inkip šez nikolidušo, ki še ni prejeloprejel nobene ideje. Čute odpira enega za drugim. Začne z vonjem, saj ta k človeškemu znanju pripomore najmanj. Nadaljuje s spominom. S tem se spominja občutkov pri vonjanju. Nato začne bitje primerjati. S tem se v njem vzbudi tudi sojenje, saj brez enega ni drugega. Iz spomina, primerjav in sodbe, se rodi sla. Želje nato vzbudijo strast…
 
To idejo je nato razvijal čez več različnih poglavij. V vsakem je imelo njegovo »bitje« le en čut in nato spoznava svet. To pa se spremeni v drugem delu, ko da Condillac svojemu bitju čut in znanje o obliki objektov. Proti koncu pa je obravnaval še povezave med raznimi čuti. Opazovanje konča z »divjim otrokom«, ki je bil najden v gozdovih v Litvi.
Vrstica 63 ⟶ 69:
 
{{normativna kontrola}}
{{Bio-škrbina}}
{{DEFAULTSORT:de Condillac, Étienne Bonnot}}
[[Kategorija:Francoski filozofi]]
[[Kategorija:Francoski ekonomisti]]
[[Kategorija:Francoski psihologi]]
[[Kategorija:Francoski zgodovinarji]]
[[Kategorija:Francoski filozofi]]
[[Kategorija:Francoski enciklopedisti]]
[[Kategorija:Razsvetljenski filozofi]]
[[Kategorija:Filozofi 18. stoletja]]
[[Kategorija:Empirizem]]
[[Kategorija:Člani Académie française]]