Umetnostna zgodovina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
{{normativna kontrola}} |
|||
Vrstica 27:
Pri razčlenjevanju naletimo na naslednje pojme:
'''[[Ikonografija]]''', ki se ukvarja z opisom in poimenovanjem ter določanje upodobljene snovi in '''[[ikonologija]]''', ki razlaga in interpretira upodobitev. Uporablja pisne vire (zgodovinske vire, literaturo, …), upošteva družbene okoliščine, naročnikove želje, eventualne prikrite pomene in podobno.
Pri opredeljevanju naletimo na pojme motiv, téma, snov, vsebina …
Vsebino likovnega dela predstavlja '''[[motiv (umetnost)|motiv]]'''. Motivi, kot ''neposredno spoznavni motiv'', so: [[Krajinsko slikarstvo|krajina]], notranjščina (''interier''), [[Žanr (likovna umetnost)|žanr]], [[tihožitje]], [[portret]] in [[Akt (upodobitev)|akt]].
'''Téma''' nam pove od kod je ideja vzeta (mitologija, zgodovina, literatura, nabožna snov …). Ikonografske téme delimo na '''nabožne''' in '''posvetne'''. '''Mitološki motiv''' je množično zastopan v likovni umetnosti. V mitologijo sodijo legende, pripovedi in sage, ki so se ohranile še iz antičnih časov. V likovni umetnosti tako najdemo bogove in razna mitološka bitja. Dogodke iz preteklosti upodabljajo kot zgodovinske in literarne motive. '''Literarni motiv''' ima podlago v zapisanem besedilu, '''zgodovinski motiv''' pa v dogodkih, ki so se zgodili (bitke, vladarska dejanja, portreti, socialno angažirane vsebine …).
'''[[Krajinsko slikarstvo|Krajina]]''' je motiv, ki prikazuje pokrajino kot samostojno podobo in ne del kompozicije. Krajine so bile pomembne v rimskem slikarstvu, še bolj pa od renesanse dalje. Da krajino prepoznamo, se je pojavila od 14. st. naprej, kot samostojna tema pa se je uporabljala od 17. st. naprej. V Italiji se je oblikoval poseben tip krajine – '''[[veduta|vedute]]'''. Te so natančno prikazovale mesto oziroma dele mesta. V romantiki so bile pogoste gorske krajine, dramatični prikazi narave, angleški slikarji so imeli radi razpoloženjske krajine, neukročeno naravo. Tudi impresionisti so radi upodabljali krajino. Za
Za upodabljanje '''notranjščine''' (''interier'') je značilna človekova prisotnost, zasebno življenje. Slikarji so uporabljali tudi [[trik]]e z ogledali v katerih se je videl del notranjosti. Prikazovanje notranjosti je bilo v različnih obdobjih vsebinsko različno.
'''[[Žanr (likovna umetnost)|Žanr]]''' ali podobe iz vsakdanjika so pogosto del kompozicije in so poznane že od časov starih civilizacij časov dalje (ljudje pri lovu na primer) in so bili priljubljeni v vseh obdobjih. Kot samostojen motiv se pojavi v renesansi, še posebej je bil priljubljen v 17. stoletju (ljudje na zabavi, pri delu, razgovorih …). Take upodobitve pogosto preidejo v ''skupinske portrete''.
'''[[Tihožitje]]''' prikazuje predmete iz vsakdanjika. Običajno so tematsko zaokrožena: sadna, cvetlična, glasbena, kuhinjska, lovska … Glede na temo so naslikani izbrani predmeti. Tihožitje se pojavi že v rimski dobi, kot samostojna tema pa se uveljavi v 16. stoletju. Umetniki so pri tem dokazovali svojo veščino prikazovanja raznih materialov in njihovih značilnosti. V 17. st. se je uveljavilo posebno tihožitje – ''vanitas'' (ničevost), ki kaže minevanje, smrt (mrtvaška lobanja, peščena ura, ugasnjena sveča, obžrto cvetje …).
'''[[Portret]]''' (lat. ''protraho'' = izvleči, umetnik upodobi značilnosti osebe) je upodobitev osebe ali več oseb, ki se morajo prepoznati. Osebo oz. osebe lahko prepoznamo po zunanjih potezah, značaju, po družbenem položaju, oblačilu ali dogodku. Portreti so lahko realistični ali idealizirani celo karikirani. Glede na obliko ločimo različne izreze: samo obraz, doprsne, dopasne, dokolenske in celopostavne; sedeče, stoječe, klečeče, od strani, v tričetrtinskem zasuku, čelne itd. Portreti so glede na vsebino lahko samostojni ali podrejeni, portretiranci so lahko preoblečeni v kak kostum.
'''[[Akt (upodobitev)|Akt]]''' (lat. ''actus'' = dejanje golega modela) predstavlja študijo ali upodobitev gole osebe. Poznamo jih že iz prazgodovine (Willendorfska Venera). Kot umetniški motiv so nastale v arhajskem obdobju grške umetnosti. Nastal je tip [[ideal]]nega moškega oziroma ženske. Vse do 19. stoletja je bila pomembna lepota, pozneje tudi erotični vzgibi.
Pri upodobitvah pa se srečamo še z nekaterimi pojmi, ki so pomembni pri vsebinski razčlenitvi. To so:
'''[[Simbol]]''' (lat. ''symbolum'' = znamenje) pomeni sporočilo v obliki podatka. To je lahko predmet ([[Živali|žival]], [[Rastline|rastlina]], oseba), znamenje ([[število]], [[geometrijski lik]]) ali pojav ([[barva]], naravni pojav). S pomočjo simbola lahko prepoznamo pomen upodobitve kot na primer: [[tehtnica]] je simbol pravice ali bela barva je simbol čistosti in podobno. Če simbol nastopa skupaj z osebami, je to atribut.
'''[[Atribut (umetnost)|Atribut]]''' (lat. ''attributo'' = dodelim) je predmet, žival, rastlina ali oseba, ki določa osebo na upodobitvi. Pogosto pomagajo določiti upodobljenca (kralj ima krono, bogovi imajo svoje določene atribute …) ali pa celo določi zgodbo (Eva z jabolkom = pripoved o izvirnem grehu).
'''[[Poosebitev]]''' ali '''personifikacija''' je tedaj ko je pojem ali ideja upodobljena kot oseba, ki jo prepoznamo po atributu, napisu, drži in obleki. Značilnost je bila znana že v grški mitologiji (primer: deklica z žitnimi klasi = poletje). Splošne poosebitve so: Pravica ima tehtnico, Revščina razcapana oblačila itd.
'''[[Alegorija]]''' (iz grščine = drugače povedano) pomeni upodobitev, ko iz razmerja med vsemi prvinami izvemo njen pomen.
== Oblikovna razčlenitev ==
| |||